21. 10. 2021

Rak, ne le na dojkah, pač pa vsakršna oblika raka in vsaka resnejša bolezen, je osebna zgodba vsakega posameznika in njegovih svojcev. V prvi vrsti. Nato pa neizogibno tudi samega kraja, v katerem živiš in celotne družbe. Tako ob zaključku svoje osebne izkušnje z rakom opisuje Rafka Pintarič iz Radeč. 

“Vse se zgodi z namenom, tudi zato, da spoznamo, zakaj sploh živimo.”

“Začelo se je junija 2015, ko sem z otipom na levi strani zaznala bulo, bila je že 4 cm velika. Da je maligna so zaznali že takoj, ne pa tudi kakšnega tipa je.10. julija sem že začela s kemoterapijo z namenom da se tumor zmanjša in se nato izvede ohranitvena operacija,” je opisovanje svoje zgodbe začela sogovornica. Pri Rafki se je po osmih kemoterapijah, ki so potekale vsake dva tedna 14 dni, izkazal napredek v smeri zdravljena. Nato je bila novembra 2015 operirana, sledilo je obsevanje in biološka zdravila.

Vmesni boj: zbolela še hčerka, nato ponovno mama

Rafka in tudi njena hči sta delili enako izkušnjo z rakom

Ko je že kazalo, da se bo vse skupaj umirilo, je Rafkino mlajšo hčerko, ki sicer živi v Luksemburgu, v januarju 2018 doletela podobna vest: diagnoza rak na dojki. “Ko sem se rehabilitirala, bila že dokaj dobrega počutja in se pripravljala, da bom šla v službo za štiri ure, je zbolela hči,” opisuje 61-letnica in nadaljuje: “To je bila hujša preizkušnja kot pa moje lastno soočanje z boleznijo – ko zboli tvoj otrok in se zaveš, da si nemočen, povrhu vsega pa je še tolikšna razdalja, ki onemogoča pogostejše stike; vse to mi je predstavljalo največje trpljenje.

Po opravljenih genskih testih so ugotovili prisotnost gena BRCA, ki povzroča raka dojk in jajčnikov pri Rafki in obeh njenih hčerah. Za rakom je pri 49 letih umrla tudi Rafkina mama in prav tako mamina sestra.

Prvič velika bula, drugič ponovitvena

Avgusta 2018 se je Rafki znova pojavil nebodigatreba, tokrat na desni strani. Soočila se je s ponovitveno obliko že znane bolezni. Ob potrditvi je bil dan predlog, da se celotno prsno tkivo odstrani in se izvede ali rekonstrukcija z lastnim tkivom ali umetnimi vsadki.

Rafka in njen naslednik na županskem stolu Tomaž Režun, oktober 2021

Sledila je odstranitev prsi ter obisk na plastični kirurgiji UKC Ljubljana, kjer so oktobra 2018 po 9-urni operaciji uspešno izvedli rekonstrukcijo dojk. “Prisotni so bili štirje operaterji, pri tem posegu je ključno, da žile prišijejo, da tkivo, ki so ga vzeli iz trebušnega dela, začne živeti.”

Med samo boleznijo je Rafka precej pisala – na ta način se je nekoliko osvobodila bremen in pisanje dojemala kot neke vrste zdravilo. Meni, da je vsaka rakava bolezen še vedno neka tabu tema, ljudje so še vedno v dvomih, ali in kako pristopiti do bolnika. Nasmejana Rafka, katero v pogovoru vendarle tu in tam prevzamejo čustva, poudarja še, da je imela srečo, da se je že pred samo diagnozo precej poglabljala v svet duhovnega, zaradi česar je marsikaj lažje sprejela in reagirala drugače – ne v negativnem smislu. “Bolezen te nauči, da znaš slišati sebe, da se znaš odzivati na to, kaj ti telo sporoča,” kratko strne nauk šole, ki ji ga je dalo življenje.

Odgovornost za naprej

Zaradi potrjene BRCE se je Rafkina prvorojenka, sicer arhitektka po poklicu, odločila za odstranitev lastnih prsi in rekonstrukcijo z vsadki, vse tri pripadnice nežnejšega spola v Rafkini družini pa so leta 2019 opravile še preventivno odstranitev jajčnikov.

“Moja zgodba ter zgodba obeh hčera se je leta 2019, upamo, zaključila. Je pa seveda zaradi znane dedne nagnjenosti k rakavim obolenjem naša skupna odgovornost, da – ko bo čas za to, pravočasno opravimo teste pri mojih dveh vnukinjah,” ne še čisto dokončano poglavje zaradi genske nagnjenosti sklene sogovornica.

“Pet let preizkušenj v moji družini, ko se je razpletala zgodba z rakom v povezavi z menoj in obema hčerkama, sem bila res osredotočena na to, da sem bila s svojimi najbližjimi in svojimi petimi vnuki, sedaj pa je nastopil čas, ko sem pripravljena dati del tega, kar sem sama prejemala, tudi družbi nazaj,” pove Rafka.

Popotnica ostalim s podobnimi izkušnjami na vidiku

Če se zadeva začuti, otipa, če veš, da je nekaj narobe, je treba odreagirat. Strah namreč ubija. Narediti je treba korak. Seveda s strahom narediš, a ko prideš v fazo, da se ti predstavijo rešitve, se ta strah izniči. Vedno se najde rešitev. Včasih po daljši, včasih po krajši poti, nekako pa vedno se. To je sporočilo, ki ga Rafaela Pintarič, nekdanja županja in dolgoletna svetnica v Občinskem svetu Občine Radeče, pošilja iz svojega srca do drugih.

SORODNI ČLANKI:

ZGODBA: Po raku, depresiji, infarktu …danes živi “na polno”