22. 12. 2020

V Trbovljah so postavili Prometeja, knapa, ki bo varoval nekoč znano rudarsko mesto. Tam, na vzpetini blizu moje rojstne hiše upira pogled na drugo stran, proti Guidi ali Gojdi, kakor je komu ljubše. Vzbuja radovednost in spomine.

Zapis nekdanje knapovske deklice Stanislave Radunovič.

Imam občutek, da tudi sicer spomini na zgodnje otroštvo z leti postajajo vse bolj živi. Misli pogosto zahajajo v oddaljeno preteklost in različna čustva se kopičijo bolj kot nekoč.

To so bili časi, ko smo bili veseli ohranjenih pojerbanih čevljev in oblačil, čokolade, ki je le redkokdaj našla pot do naših vsega željnih ust, malinovca, ki je bil sanjska pijača, a da drugih dobrot sploh ne omenjam. Slaščičarna Kozina v Trbovljah je bila za nas skrivnostna, čudežna dežela kot hišica iz pravljice o Janku in Metki, polna čudovitih vonjav in okusov. Stari Kozina je bil dober človek. Enkrat sem prišla, da kupim za dinar bombonov. Kdo ve, kdo mi je dal svetleči kovanec! Za ta denar sem dobila temu primerno število bombonov – dva. Tako pač je – malo za malo denarja. Bila sta bela, ovalne oblike in bogatega mlečnega okusa. Ta okus čutim v ustih še danes. Me je pa gospod Kozina včasih povabil zadaj za pult, kjer so na pladnju kraljevali ostanki različnih okusnih tortic. Mmmm, kakšna slast, kakšna gostija, kakšen kraljevski užitek! Hvala vam, gospod Kozina, že dolgo vas ni med nami, a spomini so še vedno živi.

Ko sem obiskovala prvi razred, se je nekaj šušljalo o štrajku. Pojma nisem imela, kaj naj bi to pomenilo.

Ata in mama sta se o denarju pogosto pogovarjala. S knapovsko plačo, petimi otroki, hišo, ki sta jo gradila …. Ja, težko se je shajalo. Sadovnjak in nekaj vrta smo imeli, mama je gojila zelenjavo, včasih smo redili prašička, tudi zajce in kokoši smo imeli … pa vendar. Otroci smo bili kar naprej lačni in bosi, ata pa tudi ni mogel delati v rudniku le ob prežgani juhi in kruhu. Najlepši košček mesa ali kakšne druge dobrote (kadar je bilo) smo hranili za njega.

Nekega dne ga ni bilo domov. Štrajkajo, so rekli starejši.

Kjerkoli sem se tiste dni potepala se je o tem govorilo. Rudarji so upali, da bo njihove zahteve slišal tudi nekdo, ki je vpliven in bo pomagal. Celo o Titu se je šušljalo, kajti stavka za tiste čase ni bila običajna, kaj šele dovoljena.

“Saj si ne upa priti”, je trdila naša soseda Tončka, “boji se, da ga bodo naši zastrupili.” Na široko sem zazijala. Le kdo bi si upal kaj takega! Pa to je Tito! Že sama beseda je pomenila nekaj več. V šoli sem opazovala njegov portret, dobrohoten nasmeh, blag pogled … hm, takšen človek pa res nikomur ne misli slabega, sem modrovala v sebi. Seveda Tita ni bilo, prišel pa je Miha Marinko tedanji visoki funkcionar, ki v rodnem Zasavju ni bil preveč priljubljen.

Mama me je redno pošiljala v trafiko po “štange” žvečilnega tobaka za ata, ki jih je žvečil v jami, kjer se ni smelo kaditi in tudi med štrajkom ni bilo nič drugače. Običajno mu je mama poleg malice in čaja spakirala tudi košček tobaka skrbno zavitega v star časopisni papir. Med štrajkom pa sem morala tobak odnesti na Ajnzer. Pred vhodom v jamo se je gnetla množica vznemirjenih ljudi, nekateri rudarji so se z vozički vozili v jamo in iz nje.

Ata ni bilo, bil je nekje spodaj v mračnih globinah jame. Sem pa srečala njegovega kumarata Kamplca in mu dala zavitek s štangami.

Bila sem najstarejša od petih mulcev in vedno so me pošiljali naokrog. Na Ajnzer po foršus ali colngo, pa mildat premog, – prejemnik Cestnik Jože prvi (1.). Potem pa še v trgovino po fasungo, v pekarno, v gostilno po liter vina, po pomije za prašiča … Tega nošenja pomij ne bom nikoli pozabila. Mastno vedro, od koder so kukali ostanki različne hrane iz menze, so spremljale različne vonjave in moja obleka se je ob nošenju z desne strani vedno umazala. Seveda sem takrat, na svojo žalost, da bo zadrega večja, obvezno srečala še koga, ki me je poznal.

Kot sem že omenila, sem hodila na Polaj naročat (mildat) premog in drva. Tam sta v pisarni na zidu visela portreta Marksa in Engelsa. Ker smo doma imeli zbirko dvanajstih knjig o takrat nadvse popularnem Vinetuju, ki jih je napisal Karl May, sem menila, da je napis v pisarni napačen in da gre za pisatelja. O Karlu Marksu seveda nisem imela pojma. Notri sta za starimi pisalnimi mizami zasuta s papirji sedela dva uslužbenca. Tistemu pri prvi mizi sem vedno povedala, po kaj sem prišla. Vse podatke je pozorno zapisal in čez dan ali dva je težki tovornjak prisopihal v naš hrib in na dvorišču iztovoril črni tovor.

Tistega dne pa je sirena imela poseben pomen

Zadnji dan štrajka me je mama poslala v trgovino pri Dežman, ki je bila takrat zame nekaj posebnega – vonj po salami in siru na levi, ki se je spredaj na lesenem pultu, kjer so bila tudi druga živila, mešal z vonjem po milu in čistilih, ki so se prodajala na desni strani. Na pultu levo, bliže sredini so se v velikih steklenih posodah šopirili raznobarvni bomboni: mlečni, svileni, karamele, mentol, Kiki … in vabljivo mežikali našim vsega željnim očem. Tudi tistega dne je bilo tako. Mlada nosečnica se je s trgovko pogovarjala o skorajšnjem porodu in seveda o štrajku. Sama ušesa so me bila. Moram priznati, da sem bila zelo radovedna, celo bolj kot danes. Naenkrat se je oglasila sirena. Nisem je marala, sploh pa, če ura ni bila dvanajst, ko bi se običajno oglašala. Vedno sem najprej pomislila na rudnik in ata. Najprej bi preverila, kje je – doma ali v službi. Seveda bi se mi odvalil kamen s srca, ko bi se zavedela, da ga na srečo ni v jami. Tistega dne pa je sirena imela poseben pomen – konec štrajka. Ata pride domov! Saj sem vedela, da bo to spet pomenilo hojo po prstih in prisilno tišino, kajti otroci smo se še prepogosto v času nohšihta spozabili, vendar bo ata z nami. Spet bomo vsi na kupu, vrnili se bomo vsakdanjemu ritmu, ki ga živijo vse knapovske družine. Razlika je bila le v tem, da je ata bil sin premožnega kmeta, ki je imel veliko zemlje. Ata je od kmetije dobil svoj košček, na katerem je počasi, dolgih sedem let gradil hišo, največ sam s svojimi žulji in s pomočjo kumeratov. Tudi mi otroci smo pri tem imeli svoj, včasih celo krvav delež.

Ne spomnim se, kaj je ata pripovedoval o dogodkih med 13. in 16. januarjem 1958. To lahko pomeni le eno – o tej temi se ni želel izpostavljati pred otroki, saj ne bi razumeli. Sicer pa je rad pripovedoval – o nesrečah v rudniku in reševanju v Hrastniku, Labinu, Raši …

Enkrat kasneje smo se v šoli pogovarjali o štrajkih, šlo je seveda za stavke pred vojno. Jaz pa sem tršici ponosno jasno in glasno rekla, da je tudi moj ata štrajkal. Malo čudno me je pogledala in to je tudi bilo vse.