Otroštvo v koloniji: “Odraščali smo brez telefonov, a z močnimi vezmi”
Peter Gole se z nostalgijo spominja odraščanja v rudarski koloniji. To je bil čas, kot pove, ko so namesto ekranov vladale ulične igre in šport na dvoriščih. “Odmisliti moramo telefone, televizijo in avtomobile,” pravi Gole. Čeprav je bilo življenje skromnejše, so bile vezi med ljudmi močnejše. Spominja se, kako so otroci s krepko mero radovednosti poslušali starejše rudarje, ki so se ob kresovih za 1. maj pogovarjali o svojih “štorijah”. Prav ti pogovori so v njem vzbudili ljubezen do ohranjanja industrijske dediščine.
6 metrov na sekundo v globino
Njegova poklicna pot se je začela pri 21 letih, ko je kot pomočnik kopača prvič stopil v jamo. Kasneje je 12 let preživel kot strojnik na glavnem šahtu – v objektu, ki v Hrastniku še vedno stoji in velja za pravi tehnični unikum. Strojnica, v kateri je Gole upravljal prevoz ljudi in materiala, je bila nekaj posebnega zaradi svojih lesenih oblog zavod. “Vse je potekalo ročno, po zvočnih in telefonskih signalih,” pojasnjuje. Hitrost? Material so v globino spuščali hitreje kot ljudi. Za marsikoga je bil takšen spust adrenalinska izkušnja, ki pa je trajala le nekaj sekund.
Anekdota o Janezu in “ukradeni” deski
V kolonijah so se vedno rojevali posebneži in Gole v svoji knjigi opisuje številne anekdote. Ena izmed bolj simpatičnih govori o Janezu, ki si je na rudniku “izposodil” desko za popravilo zajčnika. Ko ga je pri plezanju čez plot ujel sam ravnatelj rudnika – tako so takrat rekli direktorju – se je Janez izmotal z besedami: “Gospod ravnatelj, Miklavž bo, pa bi otrokom sanke naredil!” Ravnatelj mu je takrat pogledal skozi prste, Janez pa je naslednjič raje izbral krajšo desko.
Celoten pogovor z Petrom Goletom si lahko ogledate v novi epizodi Med vrsticami na našem YouTube kanalu.
