Mladi Zasavci so včeraj dopoldne povsem zapolnili Delavski dom v Trbovljah in med stojnice delodajalcev zasavskega zaposlitveno kariernega sejma vnesli živahno energijo. Sejem je po podatkih Vilme Strniša iz trboveljske izpostave Zavoda za zaposlovanje obiskalo 500 osnovnošolcev in srednješolcev, ki so se spoznavali z različnimi poklici, uspešnimi zasavskimi podjetji in možnostmi počitniškega dela ter tudi zaposlitve.
Da so bili zelo motivirani in se resnično zanimali, kaj ponujajo zaposlitve v lokalnem okolju so znali povedati kadrovniki podjetij, ki so predstavljali svoja prosta delovna mesta. Da so jim zelo pomembni dobri odnosi med sodelavci in si želijo dobro plačo, so nam povedali dijaki zasavskih srednjih šol, mi pa smo jih ujeli v objektiv. Kaj si želijo in kje se vidijo čez 10 let, odgovarjajo v spodnjih posnetkih.
@zon.si_zasavskenovice Kaj pravijo zasavski mulci – kaj bodo, ko odrastejo? #kariernisejemzasavje2024 #zasavskenovice #trbovlje #zasavje #zon #trbovlje @Zagorje News @Neža Šabanovič Grmše @gesstrbovlje @marusamo4
@zon.si_zasavskenovice Kje se vidiš čez 10 let?😀 #mladi #zasavskenovice #kariernisejem2024 #trbovlje #zon @Neža Šabanovič Grmše @gesstrbovlje @marusamo4 @Zagorje ob Savi
FOTO: Zasavski delodajalci se intenzivno širijo. Kakšne kadre v Zasavju iščejo?


Zmagovalci 3. Pokalne tekme Karate zveze Slovenije so postali še Arman Hozanović pri mlajših kadetih, Din Muminović pri dečkih do 30 kilogramov, Max Potočnik pri mlajših kadetih do 40 kilogramov ter člani Vita Audič do 68 kilogramov, Jure Krajnc do 75 kilogramov in Uroš Markuljević nad 84 kilogramov. Zlate so bile tudi tri ekipe v katah, in sicer deklice v sestavi Ana Jazbec, Franja Krajšek, Tara Vozel, kadeti Anej Hrušovar, Arman Hozanović in Tian Ovnič ter mladinci v postavi Klemen Bizjak, Lan Vozel in Tian Ovnič.
Šest predstavnikov trboveljskega kluba se je v začetku meseca v znanju karateja pomerilo na Hrvaškem, kjer so pobrali 8 medalj, po štiri v katah in štiri v športnih borbah.
Kot mladenič se je Čuk podal na pot odkrivanja samega sebe in novih življenjskih izzivov. Ta pot ga je zanesla v kovaštvo. “S prijateljem sva se odločila, da bi poskusila. Prej se nobeden od naju ni ukvarjal s tem. Mene je ta obrt čisto navdušila in pojavila se je želja, da bi iz tega zgradil kariero.” Prvi njuni projekti so bili vlivanje aluminija, izdelava kovaškega orodja in podobne osnovne tehnike, s katerimi sta si sprva le popestrila dneve. “Šla sva čisto po sistemu poskusi in se nauči in med tem upala, da se ne opečeva ali kaj razstreliva.” Kmalu pa za Čuka to ni bilo dovolj. Najprej se je vpisal v lokalni program, kjer se je naučil osnov podjetništva, spoznal mentorja in se iz domačega dvorišča preselil v prvo majhno delavnico v Zagorje. Tam je začel razvijati svoje talente in si postavljati nove izzive.
“Kovaštvo je takšno delo, da rabiš občutek za ročne spretnosti, ogromno vaje in tudi znanja o uporabi pravilnih tehnik. Ko pa vidiš rezultat, lep izdelek, ki je nastal izpod mojih rok, je to res izjemen občutek. Glede na to, da nisem imel predznanja kovanja, sem gradil na občutku.” Čuk se je obrti učil in hkrati hodil v redno službo. Kmalu pa dojel, da “če ne bom gradil svojih sanj, bom gradil sanje nekoga drugega”. In se zato odločil, da si poišče mentorja iz kovaštva in svoje znanje poglobi. Poklical je mojstra na Gorenjskem, mu povedal, da bi se rad učil in da ne potrebuje plačila. Pri njem je delal eno poletje in se nato odločil še za tečaj pri italijanskemu kovaškemu mojstru. “Tam sem se poleg osnovnega orodnega kovaštva spoznal še z umetniškim, izdelovanjem damaščanskih jekel in pravilno uporabo mehanskega orodja. En teden sem se od jutra do večera koval in se učil. Izkušnja je bila naporna, ampak lepa.” Hkrati pa je ugotavljal, da bo delavnica kmalu premajhna za vso orodje, ki ga potrebuje in začel iskati primeren prostor.
Ko se je kovač z novim znanjem vrnil domov v Zasavje, je začel iskati odpadno orodno jeklo, s katerim bo lahko izpopolnjeval svoje nove kompetence. Pot ga je pripeljala do rudniške kovačije v Hrastniku, za katero prej niti ni vedel, da obstaja. “Potem pa veliko presenečenje. Notri sem zagledal staro udarno kladivo in takrat mi je kar malo zastal dih.” Imeti lastno udarno kladivo je bila namreč njegova velika želja. “Ta kos opreme je poleg nakovala in peči nepogrešljivo orodje za profesionalnega kovača.” Ker pa je kladivo težko kar 7 ton ima še 10 kubičnih metrov temeljev, se je prevoz kladiva na drugo lokacijo zdel skoraj nemogoč. Pa se je Čuk domislil druge rešitve – z lastnikom prostora se je pogajal toliko časa, da mu je ta staro kovačnico prodal. “To situacijo lahko poistovetim s starim pregovorom, le da pri meni velja: Če ne moreš kladiva prestaviti drugam, se pa ti preseli k njem.” Tako je postal lastnik dovolj velike kovačnice z vsem orodjem, ki ga potrebuje, da naredi korak dlje na poti do sanj.
Danes hrastniški kovač izdeluje lepe unikatne izdelke. Spomnimo, pred kratkim je izdelal čudovita pokala za zmagovalce tekmovanja
Svoje produkte in urnike tečajev bo kmalu objavil na obljubljeni novi spletni strani, ki bo zaživela po novem letu. Trenutno je dosegljiv preko elektronske pošte (
Vilma Strniša, ZRSZ Trbovlje
Antonija Šramel, Eti
“Medtem za poslovni prostor v Podkraju nismo prejeli nobene ponudbe,” so dodali na Občini. Javno zbiranje ponudb za omenjen prostor so na svoji spletni strani objavili dvakrat, julija in avgusta. Spomnimo, 60 kvadratov opremljenega prostora, ki je namenjen za gostinski obrat, je bilo na voljo za dobrih 300 evrov mesečne najemnine.