Okoli 7. ure zjutraj so bili policisti in gasilci obveščeni o požaru v enem izmed stanovanj v Trbovljah. Zagorelo je v spalnici, občana pa je rešila hitra reakcija policista v civilu.
Zagorelo je v spalnici stanovanja, kjer sta bili dve starejši osebi. Policist, ki je prvi prišel na kraj, je iz stanovanja rešila obe osebi. Stanovanje je bilo polno dima, zato so, zaradi vdihavanja dima Trboveljčana odpeljali v Zdravstveni dom Trbovlje. Zdravniško oskrba pa je bila nudena tudi policistu.
Policisti so med reševanjem občanov preprečili širitev požara, do konca pa so ga pogasili trboveljski gasilci.
Vzrok požara ni znan, smo še izvedeli s strani Simona Lasa, vodje poklicnega jedra. Na PU Ljubljana pa primer še preiskujejo in bodo o vseh ugotovitvah ter okoliščinah obvestili pristojno državno tožilstvo.
Ana Režun, gonilna sila ustanovitve samostojnega lastnega oddelka in kasneje VDC-ja: »To je en tak čustven boj, tako težko je bilo, da se ne da niti povedat niti ni za zapisat. Toliko borbe. Ampak veš, nekako si hvaležen, da si poslan za to borbo. Verjetno imamo to v karakterju, da smo trmasti in če nekaj začneš, moraš speljati do konca.«
Obe Režunovi dami smo ob praznovanju 40 letnice obstoja VDC Zasavje povabili na pogovor in še preden smo dobro pričele z vsebino, sta obe odločno hiteli naštevati vse srčne sodelavce VDC-ja, brez katerih noben projekt ne bi bil izveden in ustanove sploh ne bi bilo. A teh je preveč, da bi vse navedli. Zaradi vsakega od njih je danes svet lepši in boljši.
Prva hiša, ki jo so jo kupile skupaj vse tri občine, je bila stara stavba. A bila je njihova. V Zagorju so tudi malce drugačni dobili svoje mesto, učili so se ročnih spretnosti, imeli so svoj prostor za druženje. »Veseli smo bili, ker nas je končno nekdo uslišal. Čeprav je bila hiša dotrajana, smo končno imeli možnost, da si uredimo po svoje,« opisuje Ana, ki se še v živo spomni, kako sta ponoči z možem tudi dvakrat, trikrat šla naložit drva, da se je do jutra iz -10 segrelo vsaj na -4 stopinje.
Od prvih dni do vseh selitev in dozidav pa so pomembno razvijali tudi vsebino. Anica, ki je skoraj 30 let vodila VDC, je bila ves čas prisotna pri pisanju vsebinskih programov, saj je bilo velike premike mogoče doseči le s kombinacijo kvalitetnega prostora, v katerem se izvaja dobra vsebina.
Zadnjih 10 let zagorski Varstveno delovni center deluje pod taktirko Špele Režun. Tiste Špele, ki se je že kot majhna deklica družila z uporabniki, se v mamini službi igrala skrivalnice in z njenimi »učenci« počela razne neumnosti. »Sem prišla k mami in sem delala naloge. Zraven pa so bombice šteli za varovalke od Eti-ja. Smo potem še me to domov nesle in jih celo popoldne zlagale, da bi čim več naredili in čim večjo nagrado za uporabnike dobili.«
Prvo bivalna enota je bila urejena še za čas Ani, vzpostavila pa jo je Špela – to je bil tudi njen prvi večji projekt. Kar 5 let je bilo stanovanje opremljeno in pripravljeno, da so se le dokopali do dovoljenja. Špela je naknadno svoje izobraževanje izpopolnila še v socialni smeri, začeli je razvijati dodatne bivalne kapacitete – od prostorov v VDC-ju, do hiše na Trboveljski, velika pridobitev pa je tudi stanovanje v zagorski novogradnji, kamor so se prav v teh dneh vselile štiri uporabnice.
Velika pridobitev zadnjih 5 let je tudi enota v Litiji, ki je tako kot v Zagorju nastala zaradi želje svojcev. Nov veter, v zadnjem desetletju je prinesel celo vrsto razpisov, preko katerih so dopolnili dejavnosti, povečali kapacitete, dokupili opremo, organizirali dogodke. Zadnje bitke Špele gredo v smeri bolj pravičnega financiranja, kjer ne bi plačevali za delo ustanovam kar na splošno, temveč da bi finance razporedili na uporabnike, ki bi koristili storitve, ki jih potrebujejo in želijo.
“Savčani še vedno čakamo na obnovo mostu,” pravi Matej Mrzel, predsednik Krajevne skupnosti Sava. Da je most že skoraj pol leta zaprt, prebivalcem naselja predstavlja veliko oviro pri vsakdanjem življenju. Tisti, ki vozijo otroke v vrtec in šolo, zaradi tega med delovniki naredijo tudi po 50 kilometrov več. Nič kaj prijetna vožnja ni niti po lokalni cesti Litija-Sava, ki je že zelo načeta. “Pot se zelo podaljša tudi za intervencijska vozila, ki pridejo iz Trbovelj,” še poudari. Mrzel pravi, da sredstva za obnovo po poplavah še niso prišla do njih. Narejena so bila manjša popravila, ki pa po njihovi oceni ne pomenijo dodatne varnosti. Pravi, da nimajo razumevanja s strani drugih. Da ljudje, ki niso iz njihove vasi, ne občutijo problema tako kot oni.
Most čez reko Savo v naselju Sava je bil zgrajen leta 1935, ima leseno konstrukcijo in streho, ki ga ščiti pred vremenskimi vplivi. Vse to ga naredi izjemnega v slovenskem prostoru, zato velja za kulturno dediščino. Zaradi omenjenega veljajo pri rekonstrukciji dodatne omejitve, potrebnih je tudi več soglasij kot sicer. Na Občini odgovarjajo, da zaradi spomeniškega varstva projekt ne bo dražji. Da pa se lahko časovno dela malo podaljšajo, če bo potrebno čakati na kulturnovarstvena soglasja.
