Lani avgusta je duhovnik Matej Dečman iz Šmarja pri Jelšah prevzel obe župniji v Trbovljah, zaradi pomanjkanja župnikov pa je v soupravljanje kmalu dobil še župniji v Hrastniku in na Dolu pri Hrastniku. Skupno tako skrbi za 11 cerkev in, kot prišlek, je imel sprva kar težave, da se je znašel po zasavskem hribovju sem ter tja. Ljudje so ga dobro sprejeli, pravi, in če ga le ne bodo kje drugje nujno potrebovali, bo tukaj ostal. Prostega časa ima zelo malo, ko pa mu uspe, sploh poleti, se usede na motor in odpelje v daljave. Najlepše motoristično potovanje, ki se ga spomni je bilo 4500 kilometrov dolga vožnja po Evropi preko Italije, čez morje do Barcelone, Portugalske, Španije in Francije.
Že od otroštva se je spogledoval s poklicem duhovnika. Ob začetku osnovne šole je pomagal lokalnemu župniku kot ministrant in, čeprav ga je zanimalo veliko stvari, ga nič ni pritegnilo tako kot študij teologije in duhovniški poklic. »Ta ideja zori počasi. Ne odločiš se čez noč,« pove Matej Dečman.
Po končani gimnaziji je svojo namero predstavil domačemu župniku, ki je zanj spisal priporočilo. Izpolnil je pogoj za vpis na teološko fakulteto in se vključil v bogoslužje. Bivanje v bogoslužju poteka med študijem in je sprejemanje novega življenja. Kot pravi Dečman, to ni le učenje o veri, temveč so del dnevnega reda tudi praktične vsebine, kot je pospravljanje in urejanje doma. Poleg tega pa seveda vsakodnevna molitev, maša in čas za študij. V bogoslužju ostaneš eno šolsko leto, tudi med vikendi. Domov študenti odidejo le v času večjih verskih praznikov in med poletnimi počitnicami. »Tam resnično vidiš, ali je takšen način življenja zate.«
Od Rogaške, Brestanice, Dobove, Velenja do Trbovelj
Trboveljski župnik je po petih letih študija vpisal še pastoralni letnik in postal diakon. Takrat je že lahko krstil, poročal, ni pa mogel imeti še svoje maše. Konec junija je čas za novomašnike, ki postanejo kaplani in jih kot pomočnike župnikom razporedijo na župnije. Naš sogovornik je po letu dni v Rogaški Slatini odšel v Brestanico, nato še v Dobovo, potem pa je 12 let imel svojo župnijo v Velenju. Lani so ga poslali v Zasavje, v kraje, ki jih resnično ni poznal. »Župnike razporeja škof in kakor se odloči, to sprejmeš. Nekako podobno kot se daš popolnoma na razpolago, ko se odločiš za ta poklic, tako greš tudi kamorkoli te pošljejo.«
»Ko sem prišel sem, sem te kraje zelo slabo poznal, Hrastnika nisem poznal popolnoma nič. Zame je bil o vse novo in se še vedno kaj učim. Še dobro da imamo Google in navigacijo.(smeh)«
Pa se je tudi v Zasavju znašel in si ustvaril krog prijetnih ljudi, ki se pogosto srečujejo. Pa ne le pri maši, tudi v različnih skupinah, pri verouku in z veseljem, kadar le utegne, se odzove povabilu na kavo in druženje.
Kaj je najlepši del duhovniškega poklica?
Zelo veliko stvari je. Vsaka stvar ima svoj čar in svojo lepoto. Včasih tudi kakšne težke stvari. Ljudi spremljati na poti žalovanja in slovesa, kjer lahko sorodnikom pomagaš. Se pa v tem poklicu res veliko mešajo vsebine. Zjutraj imaš krst, potem greš na pogreb in popoldan poroko. So mladi in so starejši. Srečuješ se z različnimi ljudmi in jim pomagaš živeti duhovno življenje. Da pa lahko ljudem pomagaš živeti krščansko življenje, moraš najprej sam živeti tako.
Tudi težki trenutki so del vsakdana.
Veliko je težkih stvari. Tako kot tudi v vsakdanjem življenju. Zelo težko je kadar je pogreb mladega človeka, otroka. To te prizadene, nisi kamen, si le človek s čustvi. In včasih se moraš psihično resnično dobro pripraviti, da si družini v pomoč. Iz vsake težke stvari pa zraste tudi kaj lepega. Recimo v Velenju smo iz nekaj težkih situacij postali doživljenjski prijatelji.
Se bo pol tisočletja stara cerkev prej zrušila kot obnovila?
Pa je začasno vodenje prevzel zdravnik Muamer Mušić, ki je že v začetku povedal, da je bolj zdravnik kot direktor in ni imel ne vizije, niti želje, da bi reorganiziral zdravstvo v Hrastniku.
Ponosni smo, da smo kot vodilni partner projekta Pronacul povezovali 12 partnerjev iz 6 držav, je povedal Andraž Malovrh iz Regionalne razvojne agencije, ki konec tega meseca oddaja zadnja poročila in s tem zaključuje projekt. To pa ne pomeni, da plodov projekta ne bomo več uživali, saj smo ravno vzpostavili Virtualno zbornico, ki deluje kot posvetovalno telo za razvijalce turizma in kjer lahko deležniki izmenjavajo izkušnje, predloge in dobre prakse, delovala pa bo tudi po zaključku projekta. V procesu pridobivanja podatkov za certificiranje pa je trenutno transnacionalna pot, ki bo povezovala vse partnerske destinacije, s čimer se lahko umesti pod Kulturne poti Sveta Evrope, kjer so že poti, kot so El Camino, Po poteh Habsburžanov, Vikingov itd.
