01. 09. 2022

Dušan Jovanovič iz Litije je maratonec, ki se želi oktobra za 70. rojstni dan prvič v življenju spopasti z ultramaratonom. Redno se udeležuje zagorskega teka in vedno je med prvimi v svoji kategoriji. Nasmejan in poln optimizma, kot iz rokava iztrese anekdote, v katerih je premagal tudi samega sebe.

Dušan Jovanovič

Glede na njegove uspehe smo bili prepričani, da je maratonec že od mladih nog. Pa ni tako! Na naše presenečenje smo izvedeli, da je maratonec postal leta 2006. Pri 54 letih ga je direktor firme, kjer je bil zaposlen, povabil na osem-kilometrski Kraški maraton. V podjetju so že imeli svojo ekipo, v katero so povabili tudi Dušana, ki se je do takrat ukvarjal z nogometom. Res se je že kot učenec in dijak udeleževal šolskih krosov, posameznih tekov (tudi litijskega), vendar brez treninga in priprav. Rezultati so bili dobri, je pa raje kolesaril. Vače, Slivna, kasneje tudi Vršič so bili njegovi kolesarski cilji.

Istega leta, torej, 2006, se je poleg Kraškega z ekipo iz firme udeležil tudi Ljubljanskega maratona, vendar le teka na 10 km.

»Moji prvi maratonski teki so bili čisto drugačni, kot so sedaj … Ker se vedno vsaki stvari zelo posvetim, sem začel podrobno prebirati literaturo in se naučil kako pravilno teči – uporabljati roke, noge, dihati,« pripoveduje Dušan. »Uvidel sem kaj vse delam narobe in kje brez potrebe izgubljam energijo. Poleg tega pa se še danes neprestano izpopolnjujem. Rad vprašam trenerje in bolj izkušene maratonce, ki jih srečujem za nasvet, kako tehniko teka še izboljšati. Tekel sem tudi na Vršič in veste, kaj mi je bilo pri tem najbolj všeč? Da sem prehitel kolesarje!«

Litijski maratonec pridno vodi evidenco o tekih, ki se jih je udeležil, zato nam je zaupal nekaj zanimivosti. Do danes je pretekel 144 tekov na 21 km, deset tekov na 42 km ter štirinajst tekov na 30 km.

V Zagorju je letos v okviru občinskega praznika potekal že 17. tek po zagorski dolini, ki se ga je udeležil tudi Dušan. Tekači so startali na Polšini pod Trojanami, potekali pa so še Cici tek, otroška teka na 500 in 1000 metrov ter tek invalidov.

Zagorski tek 2022

Vprašali smo ga, kakšen se mu zdi Zagorski tek v primerjavi z Litijskim. Takole je povedal: »Obeh tekov se zelo rad udeležujem. Tudi v razdalji je zelo majhna razlika. Mogoče je Litijski malce prijetnejši, ker je ob poti zelo malo naselij in ne poteka po vročini. V Zagorju je bilo letos precej vroče. Kadar tečem dam vse od sebe in v teku uživam. V konkurenci v moji kategoriji okrog 70 let nas ni veliko, pa se radi med seboj primerjamo, Vedno tečem sproščeno in sem nekje med 3.- 5. mestom.«

Dušan je 2012 prvič pretekel cel maraton okrog Ljubljane, torej 42 km. Na začetku je bilo kar nekaj treme. Prvi krog je bilo vse v redu, ko bi moral začeti drugi, so mu noge odpovedale, prestrašil se je. To se sicer imenuje tekaški zid, ki se lahko zgodi vsem izkušenim tekaškim mačkom, ko se enostavno ne moreš premakniti. Zelo je neprijetno, vendar  – trma zmaga. Naš maratonec je na silo naredil nekaj korakov, počival, pa spet in spet, dokler ni začel normalno teči in pretekel poti do konca. Pri teku je zelo pomembno imeti primerno opremo. Imeti superge številko ali dve večje kot sicer, da ne pride do poškodb nohtov. Tudi majice morajo biti primerne sicer z drgnjenjem poškodujejo občutljive dele telesa predvsem na prsih.

Na maraton skupaj z vnukom

Leta 2018 se je Ljubljanskega maratona udeležil skupaj z vnukom, ki je tekel na enaindvajset, Dušan pa na dvainštirideset kilometrov. Dušan je, kakšen dan pred maratonom igral nogomet in malo natrgal mišico. Za povrh pa je tega dne lilo kot iz škafa. Pomisleki, predvsem zaradi bolečin so bili upravičeni.

»Po dvajsetih kilometrih sem že razmišljal, da končam, tudi vnuk se je strinjal, čeprav me je ves čas podpiral. Nekako mi je uspelo priti do trideset km, ko me je zagrabil krč, da sem skoraj jokal. Mimoidoči so mi pomagali in poklicali rešilca. Potem pa je prišel mimo mladenič, ki mi je svetoval, da ne sedim, temveč hodim, da se mišica ne ohladi. Poslušal sem ga in začel, dvajset metrov, pa še dvajset, bolečina je počasi popuščala … Vidim, prihaja rešilec, jaz pa glavo med ramena in naprej še deset kilometrov lahko bi rekli po eni nogi. Moj tek je zato trajal uro dlje, vendar so me na cesti, povsod čakali in pospremili naprej.«

Dušan je član Veteranov Atletske zveze Slovenije in je leta 2021 nosil olimpijsko baklo v sklopu Litijskega teka. Zaradi covida je tek takrat potekal mesec dni in so se kilometri seštevali. Dušan je vsak dan pretekel 14 km, kar znaša 345 km v enem mesecu. To je bil seveda daleč najboljši rezultat v Litiji.

Balkansko prvenstvo 2022

Kot član Združenja atletskih veteranov Slovenije se je v času korone udeležil Balkanskega  atletskega prvenstva v Novem mestu, kjer je bilo treba teči najprej tri kilometre potem pa še osemsto metrov. To sicer ni tek, ki ga je vajen, a se je odločil sodelovati. »En teden prej sem dobil zbolel za covidom in sem ves čas upal, da bom do teka ozdravel. Jutro pred prvenstvom sem bil negativen in ves srečen odšel v Novo mesto, kjer so me prestrašili balkanski tekači z mišicami nabitimi z energijo, dvometraši, med njimi je bil celo državni prvak mojih let … Začel se je tek na tri tisoč metrov, kjer sem tekel z deset let mlajšim  Nemcem. Po desetih krogih sprinta sem začel težko dihati … nekako sem zdržal … dva so diskvalificirali, jaz pa sem bil četrti. Ko sem se malo izdihal je sledil sprint na osemsto metrov. Bil sem četrti in izčrpan. Drugi dan sem se spet testiral in bil pozitiven. Dobro sem jo odnesel!«

Dušan je res trmast, kar se teka tiče. Tako je bilo tudi letos v Radencih. Bilo je vroče in, ko je pot vodila navzdol, se je malo opustil, se spotaknil, dočakal na roko pa se vseeno udaril na brado. In to 200 m pred ciljem. Dva dežurna sta ga prijela vsak s svoje strani, ker je bil ves krvav. »Pa rečem desnemu -joj me roka boli, bi me malo spustili? On me spusti jaz pa trk tako krvav proti cilju, kjer dobim medaljo in takoj na nosila,« se navihano smeji Dušan.

Z navijačico, ki ga spremlja že petinštirideset let.

Dušan ima najboljše navijače v svoji družini za kar jim je zelo hvaležen. Večinoma je fotografije iz arhiva posnela soproga, najbolj zvesta navijačica in spremljevalka.

Litijski maratonec rad tudi kaj napiše, fotografira, predvsem naravo in je tudi društveno aktivna oseba. Bil je predsednik DU Litija, predsedoval je tudi Območnemu združenju veteranov vojne za Slovenijo Litija-Šmartno.

Pa srečno na ultramaratonu!