28. 12. 2021

V letošnjem letu Srednja tehniška in poklicna šola Trbovlje obeležuje šest desetletij svojega obstoja in delovanja. Ob tem smo se sprehodili v preteklost skozi morda malce neobičajna in neklasična vprašanja, na katera je odgovorila ravnateljica Marjetka Bizjak, ki je tesno povezana s šolskimi zidovi kot vodilna kar dve desetletji.

1. Katera je bila največja težava, s katero se je šola tekom 60 let morala soočiti?

Zagotovo je bil to upad števila dijakov, ki je bil posledica neugodnih razmer v Zasavju (zapiranje industrije in upad števila otrok).

Posledično je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih, iskati možnosti izvajanja in ohranjanja programov kljub težkemu finančnemu položaju.

Ob vseh teh težavah, ki so se dotaknile prav vseh na šoli, pa je bilo zelo pomembno ohranjati pedagoški mir, dobre medsebojne odnose, skrbeti za strokovni razvoj …

2. Kdaj je bilo vpisanih ali izrazito malo ali izrazito veliko dijakov, in kaj je botrovalo temu?

Največ dijakov je bilo vpisanih v šolskem letu 2001/2002 – 591. V šolskem letu 2012/2013 je bilo dijakov najmanj do takrat – 299. Od takrat dalje je vpis stabilen in večinoma presega 300 dijakov. Letos jih je tako 314.

3. Katero nenavadno, zanimivo ali smešno prigodo še danes pomni katera izmed učiteljic na šoli?

Zabavnih situacij je bilo zagotovo mnogo. In jih še je. Res škoda, da jih ne zbiramo sistematično. In ko jih perspektiva spomina z leti malo omili, zares ostane samo njihova simpatična, prijetna plat.

Mi je pa nedavno kolegica slavistka pokazala sporočilo svojega nekdanjega dijaka: »Pozdrav, obveščam vas, da sem prejšnji teden doktoriral iz rabe in praks slovenščine v slovenski skupnosti v Torontu. Novembra sem bil en teden v slovenski skupnosti v Kanadi (v Torontu), kjer sem predstavil izsledke svojega raziskovanja prek Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu (…). Hvala, ker ste me spodbujali že v srednji šoli, čeprav bolj tehniško usmerjeni, a sem pridobil veselje za vse tisto, kar me je pripeljalo do zastavljenega cilja. Upam, da se zgodba še nadaljuje. Hvala!«

Za takšne nagrade je vredno opravljati naš poklic.

4. Je kateri od dijakov na katerem od tekmovanj posegel po res izjemnem rezultatu, uspehu?

Mnogi. Nemogoče je vse našteti. In ne samo na tekmovanjih, ampak tudi drugih izzivih, kot je na primer vsakoletni razpis GZS za inovacije, kjer dijaki skupaj z mentorji dosegajo zavidljive uspehe. Korona je sicer omejila možnosti tekmovanj v preteklih letih. Nadejamo se, da bo prihodnje šolsko leto glede tega spet tako, kakršnega smo navajeni.

5. Kateri so tisti (nekdanji) dijaki, ki so lokalno ali v slovenskem prostoru prepoznavni?

Najbolj smo veseli, če vsak, ki konča šolo, najde svoje mesto in uresniči svoje želje in svoj potencial. Seveda pa je veliko tistih, ki presegajo povprečje in so s svojim delom za vzgled drugim. Nemogoče je omeniti vse.

Zagotovo pa vsi poznajo nekdanjega župana občine Hrastnik, Mirana Jeriča, pa zagorskega župana Matjaža Švagana, našo nekdanjo učiteljico Alenko Knez, ki je bila pred tem tudi dijakinja šole, pa seveda dr. Jureta Kneza z Dewesofta … in mnoge druge, kot so Janez Lipec, Slavko Stošicki, Sašo Knez, Uroš Zupan, Metod Kurent, Rudi Medved, Primož Zelenšek, Janez Žlak, Jani Uranič … Tudi tisti, ki so končali v zadnjih letih, že hodijo po uspešni poti.

6. Koliko ravnateljev in ravnateljic se je zvrstilo v vseh teh letih? In kako številčen je v povprečju učiteljski kolektiv?

Na tehnični šoli je bilo do sedaj osem ravnateljev, sama sem deveta in na tem mestu zadnjih 21 let.  Okrog trideset nas je v kolektivu, vedno malce več moških kot žensk. Nekaj učiteljev si vedno tudi »delimo« z drugimi zasavskimi šolami, s katerimi odlično sodelujemo. Mnogi se tudi vozijo od drugod in pravijo, da z veseljem.

7. Če bi imeli neomejena finančna sredstva, katere investicije bi se lotili?

Marjetka Bizjak, ravnateljica STPŠ – zamisli za napredek in razvoj ji ne zmanjka

Staro zgradbo z delavnicami na Novem domu smo ves čas počasi obnavljali in je sedaj zares precej postorjenega. Namesto tega bi bila zagotovo boljša celovita hkratna obnova, kar pa žal do sedaj ni bilo mogoče.

Stavbo bi preoblekla, napolnila delavnice s še več stroji, v zgradbi na Šuštarjevi preuredila podstrešje in ga namenila vrsti dejavnosti, vzpostavila Center za promocijo obnovljivih virov energije in trajnostni razvoj, ki je za zdaj še v čisto začetni fazi.

8. V odzivih dijakov – kaj prepoznavate kot njihove največje želje oziroma kaj najbolj cenijo, imajo najraje znotraj šolskih zidov?

Vemo, da spoštujejo naše prizadevanje, da vidimo in slišimo vsakega od njih. To nam tudi povedo. Na dobrih odnosih temelji vse uspešno delo. Vesela sem, kadar nam kasneje povedo, da so hvaležni za dobro znanje, za priložnosti, za podlago za naprej – za zaposlitev in za študij … Tudi za življenje.

9. Če upoštevate sedanji trend, kakšna bo šola, ko bo praznovala 100-letnico, kje vidite realne napredke v razvoju, načinu šolanja?

Upam, da se bo mladina še vedno šolala skupaj, v živo, da bodo drug ob drugem. Zagotovo bo hkrati več dela na daljavo, kar ni nujno slabo. Nastavki za to so že. Le zapeljati jih je treba v pravo smer; uskladiti usvajanje novih veščin in ne odpovedati se delu v živo, v skupnosti, med vrstniki, v živo z učitelji – mentorji.

10. Za konec: namenite svojim zaposlenim in dijakom “neklasično voščilo”, takšno, ki bo drugačno od, drznili si bomo reči, klišejskih, kot smo jih navajeni sicer.

V zbornik ob 60-letnici, ki je v tisku, sem zapisala: »Pomembno je vedeti, kaj je tvoje poslanstvo. In tudi, kaj ni tvoje poslanstvo. Pomembno je prevzemati odgovornost za svoja dejanja. In poduhati rožo. Najpomembnejše pa je imeti nekoga, s katerim lahko skupaj prebarvaš nebo.«

Zlasti uresničitev zadnjih dveh stavkov želim vsem.

SORODNI ČLANKI:

STPŠ Trbovlje: Zagotovljen poklic in možnost izbire delovnih mest