Verjetno ni potrebno posebej predstavljati največjega, najboljšega in edinstvenega novomedijskega festivala v naši deželi. Speculum Artium pod okriljem Delavskega doma Trbovlje je v več kot desetletju pridobil zaupanje obiskovalcev, ki jih je vsako leto znova navdušil z najbolj norimi in odbitimi idejami, ki so se mnoge premierno predstavile prav v Trbovljah.
Res je, da letos ni tako kot prejšnja leta. Le kako bi bilo to možno. Prej polne dvorane, danes le peščica obiskovalcev. A tudi to je za nekaj dobro. Ni gneče, za prav vsako zanimivost si lahko vzameš dovolj časa, nihče te ne preganja in lahko si privoščiš čisto lastnega “vodiča”, ki te popelje od videov poljskih umetnikov, do Laibachovih plakatov – opa, ki oživijo. Pa mimo kapljic vode, ki jim računalnik daje ukaz, kdaj kapnejo in na velikanskem platnu narišejo čudovite vzorce. In, da ne pozabimo na trboveljske produkte. Domačina Bogdan Šteh in Andrej Uduč tokrat predstavljata rezalnik papirja, ki glasovno “predvaja” birokratske papirje, glas pa zaustavi – kaj drugega, kot razrez.
Tokrat prvič se na festivalu izpostavlja tudi znamka Made in Trbovlje skupaj z udobnim stolom za upravljanje letala z mislimi in nikakor ne gre pozabiti zabavno robotko Evo, ki jo vzljubi prav vsak obiskovalec.
Ko recimo slišite ime Berta Juvan, na kaj tisti, ki jo poznate, najprej pomislite? Na umetnost, lepe slike, kipce, nasmejan obraz, ali pa umetniško urejen vrt.
“Že od majhnih nog sem rada risala- Želela sem se vpisati na Likovno akademijo. Moja mama se je bala, da kot likovni pedagog ne bi dobila službe, pa sem se vpisala na učiteljišče. Po učiteljišču in Pedagoški akademiji sem zaživela v Litiji, kjer sem se zaposlila kot specialni pedagog. Takrat se tega nisem zavedala, danes pa vem, da mi je ta služba bila usojena, pripoveduje Berta.
Seveda takratni pogoji na posebnih šolah, kot so jih imenovali, niso bili kot danes. Berta pa se je že od začetka trudila, da se približa svojim učencem in jim popestri pouk. Karkoli so obravnavali, jim je to skušala na tabli narisati ali ilustrirati in jim snov še bolj približati. Vzljubila je svoje učence in delo, ki ga je z veseljem opravljala. Pravi, da se je z delom v tej šoli morala v duši spremeniti, sprejeti marsikaj, kar ji na začetku ni bilo ravno všeč.
Leta so tekla. Berta je s svojim delom navduševala ljubitelje kulture, svoje učence, prijatelje in zadovoljevala svojo potrebo za lepim. Kot prava raziskovalka je iskala nove tehnike, pristope in nove načine izražanja.
Ko se je upokojila se je vrnila v Kisovec, kjer je vladalo neko zatišje v kisovškem kulturnem življenju. Berta pa ne bi bila Berta, če ne bi te mirne vode vsaj malo razburkala. Počasi se je začel širiti krog njenega ustvarjanja. V likovni skupini LIKI so se znašle prijateljice in znanke, ki si prej niso niti v sanjah mogle sebe predstavljati kot slikarke. Z Bertino pomočjo so našle nov način izražanja, ki jih je navdušil. Svoje uspešnosti pa niso želele zadržati le zase. Začele so razstavljati, organizirale so ex tempore, udeležujejo se različnih delavnic in tečajev … Vse, da bi se njihove sposobnosti razvijale še naprej.
