15. 10. 2020

Mlado Zagorjanko je življenje poneslo daleč od doma. Pa ne le v Dubaj, ampak visoko med oblake – dobesedno. 25-letna Hana Brvar se je pred letom in pol udeležila razgovora za službo stevardese in kmalu po tem že odletela proti Dubaju. Svojo zgodbo je povedala tudi za naš portal in nam izdala, kako se usposabljajo stevardese, kakšno je njihovo delo oziroma bolje rečeno kar življenje – delo se namreč nikoli ne konča.

»Sama nikoli nisem razmišljala o delu stevardese. To nikoli niso bile moje sanje. Potovati okoli sveta? Ja, rada sem potovala, vendar si leto in pol nazaj nisem niti približno predstavljala, da bom danes tu, kjer sem – živela v Dubaju s službo stevardese za eno največjih letalskih družb na svetu«, pripoveduje navdušeno nad življenjsko izkušnjo, po kateri trenutno stopa.

»Kaj pa, če res dobiš službo?«

»Za to, da me je pot zanesla v Dubaj je v veliki meri »kriva« mami« opisuje Hana, ki ji je povezavo na objavljen razpis posredovala mami, a ker je ravno zaključevala študij prava, kaj veliko o tem ni razmišljala. »Za kakšen mesec sem pozabila na mamino idejo. Pa vendar mi nekaj ni dalo miru. Zadnji dan sem se odločila, da poskusim. Povsem brez pričakovanj.« se še dobro spomni tistega dne in vožnje, po preizkusih, domov. »Poklicala sem mami in ji povedala, da sem med zadnjimi, ki so še v igri. Nekaj sekund tišine. Nato pa vprašanje, na katerega nisem imela odgovora: »Kaj pa, če res dobiš službo?««

V manj kot treh mesecih opravila študijske izpite, se izselila iz stanovanja, spakirala kovčke in odletela

• april 2019. Nedeljsko kosilo doma. Pravilo, da za mizo ni telefona, je bilo kršeno. Nekje med govejo juho in glavno jedjo mi zazvoni telefon – mednarodna številka iz Dubaja. Skočim pokonci, se oglasim in na drugi strani slišim: »Pozdravljena, kličem v imenu letalske družbe. Veseli me, da vam lahko sporočim novico, da ste dobili službo. Kdaj se lahko preselite v Dubaj?« Tišina… »A vi to resno?!?«

Ker sem bila vzgojena v družini, kjer je bila izobrazba vedno na prvem mestu, sem najprej želela zaključiti s študijem. V manj kot treh mesecih sem zaključila tako prvi kot tudi drugi letnik magistrskega študija prava, spraznila stanovanje, uredila dokumentacijo in spakirala kovčke. »Vse se da, če se hoče, kajne?« je bil vedno mamin najljubši stavek. Ostala mi je le še magistrska naloga, ki jo trenutno pišem neposredno iz Dubaja, oziroma iz kjerkoli na svetu že sem.

• julija 2019 sem si življenje obrnila na glavo in odšla na letalo z enosmerno vozovnico za Dubaj. Ko pomislim nazaj, sem presenečena sama nad sabo, kako sem uspela zbrati toliko poguma. Spremeniti svoj vsakdan, svoj svet v tako kratkem času. Spakirati svoje življenje v dva kovčka, oditi v tujo državo, pet tisoč petsto kilometrov stran, kjer ne poznaš nikogar in se lahko zaneseš res samo sam nase.

Občutki so bili mešani. Pri meni, pri mami in vseh ostalih. Se smejiš, ampak jočeš. Si vesel za to priložnost, ampak žalosten, ker se zavedaš kaj vse puščaš za sabo. Si neučakan in želiš oditi na avanturo življenja, ampak se boš moral najprej posloviti od vseh ljubljenih. Ne veš niti kdaj jih boš naslednjič objel. Ampak me je z želja po odkrivanju sveta in same sebe, preveč vlekla stran od vsega, kar sem poznala.

Dva meseca usposabljanja od 4.00 do 15.30, popoldan učenje

Mlada zasavska stevardesa svoje delo jemlje skrajno resno, saj takšno tudi je. Obsega široko področje spretnosti – od zagotavljanja varnosti, strežbe, pa do vseh možnih medicinskih primerov, kjer si v prvi vrsti tudi, če kdo potrebuje oživljanje.

Prva dva meseca sta namenjena usposabljanju in učenju, kar zna biti zelo naporno. Dan se začne ob četrti zjutraj, predavanja zaključijo ob 15.30. Popoldan pa je na vrsti učenje, saj si izpiti sledijo vsak dan. Kot nas poduči Hana se stevardese naučijo osnov prvovrstne postrežbe, nudenje prve pomoči v vseh možnih situacijah, gašenja požara, kaj storiti, ko se deset tisoč metrov nad Zemljo rodi otrok, kako evakuirati letalo v devetdesetih sekundah, kako odpreti in zapreti vrata, ki so vsaj desetkrat težja, kot ti sam. Kako reagirati v primeru ugrabitve letala, kako preživeti na ekstremnih temperaturah v primeru strmoglavljenja ali pristanka na vodi. Vse v petkah in rdeči šminki.

Nato sledi letenje. Na prvih dveh letih dejansko ne delaš, vendar samo spremljaš kako vse kar si se naučil v teoriji, deluje še v praksi. Hanin prvi urnik letenja je bil Kabul (Afganistan), Basra in Bagdad, poleg pa še Španija, Indija in Avstralija. »Kam sem te poslala, otrok moj?« je bila zaskrbljena Hanina mami, naša sogovornica pa je bila preveč evforična, da bi sploh imela čas za strah ali skrbi.

“Rada bi jih objela.”

In kakor je poklic stevardese navdušujoč, zanimiv, razgiban, je po drugi strani to služba, ki te odpelje od družine. »Vedno bom cenila vse kraje, ki sem jih videla, vse kulture, ki sem jih spoznala, hrana, ki sem jo okusila en dan v Moskvi, pa naslednji dan na Tajskem. Lahko rečem, da sem delala z ljudmi s celega sveta. In ob vsem tem dobim še zelo lepo plačilo. Po drugi strani pa se s službo odrečeš možnosti videti starše, ne zgolj po Skypu. Odrekla sem se možnosti, da še naprej na treninge vozim svoji sestri in ju spodbujam na njuni poti. Rada bi jih objela.«

Kljub temu, da je Dubaj lep in velik in bogat, to nikoli ne bo Hanin dom, je odločna: »To bo vedno moje Zagorje.« Sreča za svetovni splet in vse povezave, ki jih omogoča. Hana z družino govori vsak dan. »Včasih moram preračunavati, koliko je ura pri njih. Če sem v Sydneyu nas na primer ločuje osem ur. Včasih se spozabim in kličem, ko je v Sloveniji še noč. »Oprosti mami, nič ni narobe, samo zakalkulirala sem se!« Življenje sem si sicer nekoliko olajšala z dvema telefonoma in računalnikom. Na enem telefonu je vedno dubajski čas, na drugem čas v katerem sem v tistem trenutku, na računalniku pa slovenski.« Svetovna popotnica uživa v svojem delu, močno pogreša pa objeme.

Glamurozna služba, kjer ni vikendov, doma pa si – povsod in nikjer!

Služba stevardese zveni glamurozno in enkratno. In če imaš glavo na pravem mestu, to tudi je. Vendar pa nihče razen nas ne ve, da te let do Savdske Arabije in nazaj v Dubaj izmuči do zadnjega atoma. Da te časovni zamik po ultra dolgih letih položi v posteljo za en dan popolne neproduktivnosti. Zamudiš rojstne dneve bližnjih, za Božič in Novo leto si nekje na nebu. Vikendi ne obstajajo. Vedno si zgolj obiskovalec tujih krajev, doma nisi nikjer. Ampak! …

Vsi ti luksuzni hoteli in samopostrežni zajtrki. Razgled iz hotela v Kuala Lumpurju. »Mango sticky rice« v hotelu v Bangkoku. Notranjost hotela v Amsterdamu. Balkon z razgledom na palme in plažo na Mauritiusu. Zajtrk v Madridu. Postrežba v Indiji… Služba ti hkrati da občutek, da pripadaš določeni skupini. Med kabinskim osebjem se splete posebna vez. Kljub temu, da na vsakem letu letiš z drugo posadko, veš, da so to edine osebe, na katere se lahko zaneseš, če se zgubiš v zapletenem sistemu podzemnih železnic in vlakov v Seulu. Življenje, kot ga ne poznajo drugi. Nikoli ne rečemo »grem na Maldive«. Rečeš »imam Maldive«. Lete si lahko tudi menjamo, vse dokler je znotraj legalnega počitka – »Kdo hoče Frankfurt? Potrebujem Stockholm!«. Kot, da je svet naš.

Navadiš se jesti juho iz papirnatih kozarčkov, kot da bi bila kava. Obrok lahko pojemo v tridesetih sekundah, za zaveso poleg stranišča, v času med postrežbo ter pospravljanjem. Vedno uporabljamo datume, tudi če govorimo o naslednjem dnevu. Nikoli ne vemo kateri dan je danes, vendar pa vemo, kateri supermarket je najbližje hotelu v Singapurju. Včasih obožuješ delo z določeno osebo, brez da bi sploh vedel, kako ji je ime ali če boš z njo še kdaj letel. Po vsej verjetnosti ne.

Vsi smo se že kdaj zbudili sredi noči v hotelu in ne vedeli v kateri državi sploh smo. Rabiš par sekund, da ti spomin nazaj prikliče na kateri celini si. Naučiš se spoznati državo v štiriindvajsetih urah, kolikor imaš v večini primerov na voljo. Z dobrim načrtom je tudi to mogoče. Včasih se malo zalomi. Na primer, ko sem en dan (malo pred Božičem) prišla iz Dublina (zima!) in naslednji dan odšla v Zimbabve (vroče!). Pozabila sem spakirati sončno kremo, kar se je na moji svetli polti kar lepo poznalo, sem pa imela s sabo zimske rokavice, spakirane še iz Dublina!

Covid je dodobra zmedel tudi načrte za prihodnost.

Naše življenje se je precej umirilo s pojavom korona virusa, pripoveduje Zagorjanka, saj je letov veliko manj, še takrat, ko letiš, pa vse izgleda drugače kot prej. Bolj so previdni, na sebi imajo ogrinjala, rokavice, očala – “delujemo, kot da se odpravljamo v operacijsko sobo in ne na nebo”.

“Če sem še prej govorila, da bom v Dubaju verjetno ostala tri leta (kolikor traja pogodba), danes v to nisem več popolnoma prepričana” z žalostnim tonom pove mladenka. Letalska industrija je le ena izmed tistih, ki jih je virus najbolj prizadel. Dopust v aprilu je morala odpovedati, domov ji je uspelo priti v septembru. Tudi postanki niso več to, kar so bili. Hana pogreša čase, ko je brezskrbno potovala in raziskovala nove kraje. “Danes nam je na večini destinacij odhod iz hotela odsvetovan ali celo prepovedan s strani države, v kateri se nahajamo.”

Ampak: “Ko me bo enkrat pot zanesla nazaj domov, ali pa kam drugam, in se bo moje življenje ustalilo na eni točki, vem, da bom pogrešala ta kaos v katerem živim sedaj.” zaključi simpatična 25-letnica, ki smo jo ujeli med enim od njenih letov.