Naši bralci poročajo, da se je na cesti Izlake-Trojane pri Polšini pred dobro uro zgodila prometna nesreča in je zaprta cesta.
Dodano, 13.30
Ceste že prevozna v obe smeri.
Kaj je kraniosakralna terapija?
Kraniosakralna terapija je zelo nežna oblika manualne osteopatije. S subtilnimi gibi terapevt vodi človeka v globoko sprostitev, s katero telo spodbudi k samozdravljenju. Kraniosakralno terapijo je prvi definiral ameriški zdravnik in kirurg dr. Andrew Taylor Still, njegov učenec ameriški osteopat dr. William Garner Sutherland pa je nadaljeval z njegovim delom in velja za utemeljitelja kraniosakralne osteopatije. Ugotovil je, da se lobanjske kosti in vse strukture v telesu premikajo in gibajo v nekem ritmu, ki mu pravimo tudi Dih življenja ali primarni respiratorni sistem. Posledično nepravilnosti tega gibanja povzročajo patološke spremembe, ki vplivajo na našo postavitev telesa, kar pa je lahko tudi vzrok različnim boleznim. Kranium pomeni lobanja, sakrum križ. V prevodu bi lahko rekli, da je to lobanjsko-križnična terapija. Neposredno deluje na centralni živčni sistem, endokrilni in limfni sistem, vzpostavlja pravilno gibanje kranialnih kosti, hrbtenjače in spodbuja pretok in drenažo cerebrospinalne tekočine. Sprošča in vzpostavlja pravilno gibanje tako v mehkih, kot v trdih tkivih.
Za koga je takšna terapija primerna?
Ker je zelo nežna in subtilna, neinvazivna, je primerna za vsakogar, na telo deluje celostno. Če je težava npr. bolečina v kolenu, je treba pogledati celotno strukturo in najti vzroke za to težavo. Ker pa smo v neprestanem stresu, hitimo, smo s strani medijev bombandirani z različnimi informacijami, kaj je za nas prav in kaj ne, ne vemo, kaj v resnici čutimo oziroma, kaj naše telo potrebuje. Vzroki bolečin ali slabega počutja so ponavadi skriti in imajo izvor popolnoma drugje. Kraniosakralna terapija je na nek način priložnost, da se umirimo, sprostimo, in se zopet naučimo začutiti sebe, svoje telo in naše potrebe. Pomaga pri bolečinah v hrbtenici, napetosti v mišicah, pri poškodbah, prekomernem ali vsakdanjem stresu, stalnih kroničnih obolenjih, glavobolih, po prometnih nesrečah in drugih travmatično/stresnih dogodkih. Nosečnicam pomaga, kot priprava na porod, ženskam po porodu in dojenčkom k hitrejšemu okrevanju, premagovanju obporodnih travm in sproščanju kompresij glavice. Športnikom regenerira telo po napornih treningih in spodbuja mišice, da ostanejo elastične in funkcionalne. Otrokom in mladostnikom se priporoča za boljšo koncentracijo in sprostitev, starostnikom za lajšanje bolečin. V večini primerov pride med terapijo do globoke sprostitve telesa in uma in s časoma se tudi sami spet naučimo občutiti potrebe lastnega telesa. Nekateri čutijo toploto, mravljince, včasih pa že med samo terapijo, ko se sproščajo določene strukture, lahko pride do hudih bolečin. Tudi sama sem imela prvič manj prijetno izkušnjo. Danes lahko rečem »k sreči«, saj so me hude bolečine ob nežnih in subtilnih gibih terapevtke prepričale, da se za to terapijo skriva mnogo več, kot samo energija. Radovednost me je vzpodbudila k triletnemu študiju KST.
Je ta terapija pri nas že uradno priznana?
V Sloveniji trenutno obstajajo štiri šole, ki poučujejo kraniosakralno terapijo. Še vedno je precej nepoznana, naša uradna medicina je še ne priznava. Najdaljšo tradicijo ima v ZDA, kjer so terapevti popolnoma vključeni v njihov sistem zdravstva. V Evropi je kraniosakralna osteopatija najbolj uveljavljena v Švici, kjer je vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja in je izbirno enakovredna fizioterapiji. Kot komplementarna metoda zdravljenja pa je priznana še v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Veliki Britaniji. Z vključevanjem Slovenije v evropske integracije pa upam in si želim, da bo KST kmalu dobila status, ki si ga glede na svojo učinkovitost tudi zasluži.
Kraniosakralna terapija naj bi temeljila tudi na človekovi zmožnosti samoozdravitve.
Ja, tako je. KST trdi, da so telesne funkcije odvisne od strukture, te pa so v nenehnem gibanju. Zaupa, da je človek “sistem”, 
zmožen samozdravljenja in samoregulacije, je celota in tako tudi funkcionira. Kraniosakralni ritem je v nas od našega spočetja in preneha delovati dvajset minut po naši smrti. Torej je z nami vse življenje. Ljudje, v stiku s seboj, so močno senzibilni, ga lahko tudi občutijo. Vsak človek, ki želi priti v stik s samim seboj, se ga lahko s študijem, treningom in meditativnimi tehnikami priuči. Več kot delamo na tem področju, močnejši občutek se razvije. Vsak delček našega telesa vsebuje primarni gib, ki ima naravo širjenja/vidiha in krčenja/izdiha. Temu pravimo, kot že omenjeno primarni respiratorni sistem ali Dih življenja. Na podlagi tega ritma terapevt išče nepravilnosti, vzpostavlja prostor med tkivi, celicami, strukturami in kranialnimi kostmi in na nek način spomni telo, na njegovo osnovno pravico, ki smo jo vsi deležni ob spočetju – Zdravje.
So zdravilne tudi naše roke?
Vsa živa bitja nosimo v sebi energijo. To se zelo dobro občuti takrat, ko nam je v nekem okolju, prostoru ali ob človeku lahko prijetno, obratno pa popolnoma druga situacija ali oseba v nas vzbudi nelagodje. Gre za vibracije v telesu in celicah, ki se kot magneti odbijajo ali privlačijo. Odvisno od sestave. Tudi naše roke so zdravilne, ne glede na to, ali oseba to občuti, verjame, ali ne. Že prvi dotik matere je za dojenčka najboljše zdravilo za tolažbo. Če dobro pomislimo, je tudi naša prva reakcija ob lažjih padcih in manjših bolečinah ta, da si na razboleno mesto položimo svoje roke. Ker pa je telo naravna inteligenca točno ve, kako razporediti impulz dotika, da se spet vzpostavi ravnovesje. Povoj in mazilo drugič raje uporabimo kasneje, po potrebi, najprej pa poskusimo zaupati svoji prvi instinktivni reakciji.
Ali si s kraniosakralno terapijo lahko vsak lahko povrne kvaliteto življenja?
Tukaj je vprašanje tudi, ali oseba to zares hoče in proces zdravljenja ne zavira podzavestno. Na žalost je tako, da nas bolečina velikokrat opozarja, da mogoče nismo na pravi poti v življenju, ali da delamo nekaj, kar ni v skladu z našimi željami. Ravno zato, ker se bojimo večjih sprememb, raje ostajamo v svojem varnem mehurčku skupaj z bolečino, stresnim delom in hitenjem. Mogoče tudi zato, ker je to v življenju edino stanje, ki ga zares poznamo in se v njem počutimo domače. Namesto, da bi prisluhnili sebi in pričeli z malimi praktičnimi spremembami (po zdravi kmečki pameti), ki bi nam lahko pomagale izboljšati kvaliteto našega življenja, se poslužujemo raznih teorij in nasvetov, ki jih najdemo na spletu. Kratek sprehod v naravi, zadostna količina spanca in počitka in manj sladkorja, je lahko odličen začetek, ki na žalost marsikomu že povzroči pok svojega varnega mehurčka. V poplavi vseh informacij ne verjamemo več, da smo za kvaliteto svojega življenja in zdravja odgovorni sami. Ko se torej odločimo za spremembo je torej nadvse pomembno, da si dopustimo čas, ki ga potrebujemo in se ne zatekamo k instant rešitvam. Te nas dolgoročno ne bodo pripeljale k željenim rezultatom. Potrpežljivost razumevanje in podpora, ki jih dajemo sebi in svoji bolečini je prav tako ključna, da življenje vzamemo v svoje roke. Če vidimo širšo sliko, kraniosakralna terapija v človeku spodbuja prav to. Da zares spoznamo, kdo smo, kakšno socialno okolje nam paše, kdaj si moramo vzeti čas zase, kdaj brez slabe vesti reči »ne« in postaviti meje, katera hrana in kakšen način gibanja nam ustreza. Pomaga nam ugotoviti kakšen način dela nam je pisan na kožo, oziroma nas spodbuja najti svoje življenjsko poslanstvo, zares zaživeti sebe in uživati življenje. Eni zato potrebujejo manj, drugi več časa. Odvisno tudi od intenzitete težav in bremen, ki jih nosimo s seboj. In to je povsem normalno, saj je vsak človek edinstven.
Občina Zagorje je leta 2018 sprejela odlok, na osnovi katerega subvencionira celodnevno oskrbo na daljavo.
Za storitev namenjeno starejšim občanom in občanom, ki bivajo sami ali v širši družini, ki je čez dan zaradi službenih obveznosti odsotna, tudi letos razpisujejo subvencije, do katerih so upravičene tudi osebe s težjimi kroničnimi boleznimi, invalidi in osebe s starostnimi znaki kot je na primer demenca.
Storitev omogoča uporabnikom kvalitetnejše in varnejše bivanje na domu, saj uporabnikom omogoča proženje alarma, tudi če sam zaradi zdravstvenega stanja morda ne more pritisniti na gumb za klic na pomoč. Vzpostavi se kontakt z asistenčnim centrom, ki je uporabnikom na voljo 24 ur dnevno. K ceni za oskrbo na daljavo bo občina prispevala 10 evrov mesečno na upravičenca.
Uporabljajo trije občani
Novost letošnjega razpisa je, da je odprt celo leto oziroma do porabe sredstev. Trenutno se lani uvedene socialnovarstvene storitve poslužujejo trije občani Zagorja.
Prvi korak do pridobitve subvencije je prijava na razpis, ki ga je zagorska občina objavila že februarja 2019.
Obrazci so na voljo na občini ali na spletni strani http://www.zagorje.si/dokument.aspx?id=5872.
Klekljarstvo je značilno za Idrijo. Jana Klin Češnovar, predsednica Društva klekljaric Srčevke je vedno gojila zanimanje in ljubezen do te obrti in se je od nekdaj želela priučiti te spretnosti.
Po »naključju« je spoznala Minko, ki prihaja izpod Bleguša in kleklja od mladosti.
Združuje jih ljubezen do klekljanja
»Nad idejo, da bi učila osnove klekljanja, je bila naša Minka zelo navdušena in tako se je vse skupaj začelo. Mislila je, da bomo to kar hitro zaključile, ampak se ne damo in ustvarjamo še dan danes,« pripoveduje Češnovarjeva.
Kmalu se je »učnih ur« udeleževalo vse več navdušenk in tako so ustanovile tudi društvo, ki združuje 47 odraslih klekljaric in 10 otrok iz celega Zasavja. Letos maja bo 4 leta kar društvo obstaja.
Srčevke se srečujejo enkrat tedensko tako v Hrastniku kot tudi v Zagorju, kjer ima članica Jana Herman na eni od tamkajšnjih osnovnih šol tudi krožek klekljanja. Občasno tudi v Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah.
»Med poletnimi počitnicami pa klekljajo pred knjižnico v Hrastniku, kjer se lahko navdušujete nad klekljanjem in preizkusite v tem tudi sami« vabi Češnovarjeva.
Trikrat letno se udeležujejo tudi delavnic v Idriji in na Krasu, kjer nadgrajujejo svoja znanja in se učijo novih tehnik.
Tekmovanj v Idriji, Železnikih in Žireh se ne udeležujejo, saj so to tekmovanja na hitrost in kvaliteto. »Me smo ljubiteljske klekljarice in nismo toliko zverzirane. Morate vedeti, da se le teh udeležujejo odrasli in otroci iz »klekljarskege regije«, kjer se začnejo te tradicije učiti že pri šestih letih,« pojasni predsednica društva.
Čipke, glina, zelišča in še kaj
Povezujejo se z raznimi drugimi društvi, s katerimi združujejo svoja znanja in tehnike, na primer čipke na glini ali mošnjički za zelišča, kot tudi za kakšne skupne projekte, razstave in podobno. Vedno so pripravljene na sodelovanja in nove ideje, predvsem v Zasavju, saj so tudi njihovi izdelki z motivi Zasavja.
Svoje izdelke predstavljajo doma, občasno pa tudi v tujini, saj so predsednic in še nekaj Srečevk tudi članice Mednarodne organizacije za kleklano in šivano čipko Ojtba. Vsaki dve leti so kongresi, tri leta nazaj tudi v Ljubljani.
Lansko leto, na Nizozemskem, kjer so imele tudi svojo nacionalno postavitev na temo lutk so tudi predstavile svojo izdano knjigo. Prav tako pa so preteklo leto prejele Zlato vrtnico.
Vse to in še več jih motivira, da še vedno vztrajajo, se nadgrajujejo in svojo ljubezen do kleklanja širijo po celem Zasavju, tudi z razstavami po zasavskih knjižnicah. Seveda pa si želijo, da bi se njihovo število še povečalo.
Kar se tiče prenočitev v Zasavju je stanje sicer vsako leto boljše, še vedno pa vse zasavske kapacitete skupaj nimajo niti 10.000 nočitev na leto.
Zagorjani zabeležili največ nočitev
Največ nočitev so imeli v Zagorju, kjer imajo tri ponudnike, ki beležijo nočitve. In sicer – Gostišče Kum, Gostišče pri Vidrgarju in Gingerbread House na Podkumu. Poleg teh treh so nočitve mogoče še na Čemšeniški planini in na Sveti gori, za katere pa na občini nimajo podatka. Ali gre za turiste ali kakšne druge nastanitve, ne gre razbrati, je pa vsekakor v Zagorju bilo zabeleženih lani 4.190 nočitev, v letošnjem letu (januar in februar) pa že 568.
Radečani nudijo nočitve na štirih lokacijah, a sta le dve dovolili objavo – Ribiški dom in Romantic cottage in the real nature. Radečani so imeli 293 nočitev lani in do konca februarja letos 78.
Sobe v Gorah bodo kmalu ostale brez oskrbnice.
V Hrastniku končno čez 1000
Magično številko 1000 so prestopili z nočitvami v lanskem letu v Hrastniku, s čimer se je pred časom ponosno pohvalil tudi župan Marko Funkl. 1013 nočitev je bilo leta 2018 v Hrastniku, za letos številka ni znana.
Večina vseh nočitev je bila v Planinskem domu v Gorah, kar 764. Na Kopitniku so imeli 7 nočitev, na Kalu 137 in še pri Drganu 105.
Trboveljski hostel ima tematsko urejene sobe.
Največ nočitev v Trbovljah vsako leto zabeležijo v Mladinskem centru Trbovlje, v Hostlu, kjer so lani imeli 2691 nočitev, letos pa že 365. Le nekaj odstotkov nočitev imajo še ostali ponudniki – Gostilna Martin in ponudnik Anton Šanc.