01. 03. 2017

Začnimo z matematiko?!

Današnji zapis o kuhanju se bo pričel precej nenavadno. Z matematiko. Učitelja na naši šoli (saj veste, katera dva) bosta navdušena. Saj ne, da bomo reševali kakšne grozne diferencialne enačbe, samo malo se bomo poigrali s številkami (menda je bolj prav s »števkami«. Pa nisem matematik in mi boste oprostili, kajne?).

No, stvar je takale: kuhali smo četrtič. In kuhali so trije nadobudni kuharčki. Do tu vse v redu. Ţe, ampak prej smo kuhali trikrat in vsakič so bili v ekipi štirje. A vidite zdaj? Mladim kuharjem v zadnji skupini, ki so si nadeli zveneče ime Futr majstri, se je godila krivica. Vsi trije skupaj so morali opraviti za četrtino več dela. Torej, eden se je bolj matral za eno dvanajstino.

Dobr, dobr, vidim, da se pripravljate, da boste nehali brati. Nikar, prosim. Bom raje jaz nehala in se vrnila k loncem in štedilniku.

Ajnprenan stročji fižou in križbožji

Torej, v petek so bili Stella, Eva in Filip (Lana je na žalost zbolela) strumno postrojeni pred štedilnikom. Pred njimi ni bila prav lahka naloga (ne pozabite, da obiskujejo sedmi razred OŠ) – pripraviti so morali kosilo za vse učence NIS, in sicer: enolončnico iz stročjega fižola in za posladek kvašene cmoke z marmelado, zabeljene z drobtinicami (lepo po slovensko se tema jedema sicer reče »ajnprenan stročji fižou in križbožji«, ampak ne bomo dlakocepili).

Potreben je bil sicer kratek strateški sestanek oziroma bojni posvet, pri katerem so nekaj črtali, podčrtavali, risali in pisali po listih z recepti, no, nato pa so zaropotali lonci in zadeva je stekla zares.

Nož, oster kot britev in nestrpne kvasovke

Stella je ugotovila, da hišnik Aljoša nič ne pretirava, ko pravi, da je nabrusil nož tako, da je oster kot britev. Mesna vlakna so se ločevala med seboj že, ko so videla nož, ki se je zablisnil v Stellinih rokah.

Evo je sicer malce skrbelo, če bo testo vzhajalo – kaj pa, če je kvas prestar in presušen? Ampak, ko je odprla zavitek in se na lastne oči prepričala, da je kvas popolnoma tak, kot mora biti in da so kvasovke že vse nestrpne, da dobijo kaj za pod zob in začnejo s pomočjo ogljikovega dioksida napihovati testo, se je popolnoma pomirila. Optimistično je zamešala kvas direktno v moko in niti ni prej nastavila kvasca, saj je ugotovila »da je kvas prve kvalitete in bo dobro delal, četudi bo v testu malo polnozrnate moke«.

Filip sekljal s filigransko natančnostjo

Filip je poskrbel, da je na fižol nalil res samo toliko vrele vode, kot je bilo nujno potrebno (saj veste, v obilici vode se vitamini in minerali izgubijo neznano kam). Še ščepec ali pa rajši dva (ker je bilo fižola res veliko) soli in lonec je romal na štedilnik. Potem je Filip s filigransko natančnostjo sesekljal čebulo, jo prepražil na olju, nanjo pa je Stella fliknila meso, narezano na koščke.

Okusno in nasitno. In dišeče.

Saj veste, spet so začele prevladovati božanske dišave, še posebej, ko je Eva preizkušala, koliko cimeta je potrebno dati na cmoke, da bo poobedek lepo zdrsnil po grlu. Marmelada je bila sicer malo grudasta, ampak, ko smo jo malce segreli in energično premešali, je kapljala z žlice na cmoke, da je bilo veselje – za oči, malce kasneje pa še za želodec.

Priprava pogrinjka je bila zanje mala mal’ca, stročji fižol pa so naravnali tako, da se je videlo, da je v njem tudi meso – so rekli, da tako izgleda bolj slastno.  Ni samo izgledalo, da veste, tudi bilo je – okusno in nasitno. In dišeče.

Nataša Jelen