27. 01. 2017

Če res ni nujno, punci ne vlačiva po trgovinah. Nekako se kar strinjam, da tiste luči in vrvež po nakupovalnih centrih niso nekaj, kar bi si naša mala dojenčica želela. Nakupe opravi kar Tomaž.

In sproti nabavi še nujno potrebne stvari:
– reflektor – ki je že eno leto na vrhnji polici omare.
– blazino za stol – samo za en stol! Blazino, za katero sicer on trdi, da je odcejalnik za kozarce (uporabljamo pa pomivalni stroj).
– tisoč in en šrauf, ki se izvrstno zmeša z ostalimi šraufi v predalu, kjer je vse.
– sokovnik, ker smo ga nujno potrebovali, ko sem prvič zanosila. Uporabili smo ga trikrat.
– nekaj nepojasnjenih stvari za avto. Veliko takšnih stvari za avto. Ki jih dejansko imam potem v svojem avtu, ampak ne vem, kaj so.
– in na tisoče nogavic in gat. Na tisoče!
– in še kaj. In še precej kaj!

Če bog ne daj, zmanjka čokolade …

Pa je res nuja… če, bog ne daj, zmanjka čokolade … potem pa se tudi punce spodstopimo in samozavestno zakorakamo proti trgovini. No ja, korakamo samo dve. In od tega je samo ena samozavestna. Druga pa upa, da opravi, kar se mora in to čim hitreje. Če je le možno brez posebnih dogodkov.

A brez posebnih dogodkov pri nas ne gre. Z Ivo imava precej lepe spomine na najina prva nakupovanja. Tako lepe, da že zdaj držim pesti, da jih bo nekoč tudi sama doživela s svojimi otroki. Zelo, zelo držim pesti!

Ko je bila še mali malček, sem jo v trgovini vtaknila v nakupovalni voziček, kjer je zelo uživala. Prijazno se je smejala, se dobrikala, prepevala in vriskala. Tak lušten mali srečko. Če se je začela dolgočasiti, sem »zabubububububula« proti njej, pa se je spet neskončno zabavala. Jaz pa sem med »abububububu« malo občudovala svojega prelepega, srečnega otroka, malo pa metala stvari v voziček.

In ko je le za trenutek zavohala, da nisem čisto zbrana, je ta ljuba, srečna deklica zgrabila mojo majico in mi jo z modrcem vred potegnila do popka. Zelo ljubek in srečen je bil tudi gospod, ki je nakupoval nasproti nas.

Kdo ali kaj je to? Na vseh štirih kleči, rit v zrak moli, v trgovini – polni ljudi. Vse se ji skrivaj smeji.

V istem tednu je v isti trgovini, moja draga ljuba hči zabrisala igračko, brez katere ji živeti ni, globoko pod police. Ni mi preostalo drugega, kot da se uležem na tla in se po vojaško splazim pod stalažo. Izpod polic je tako kukala samo moja rit. Imam občutek, da se ji je dogodek zdel precej zabaven, saj je bila videti tako srečna in luštna. Tako kot mladi prodajalec, ki se je zelo trudil ostati resen. Malo manj srečna in luštna sem bila jaz.

Nekaj časa sem se izogibala tiste trgovine. In kot sem že povedala … držim pesti.

Odkar smo tri, so stvari postale še bolj luštne.

Čeprav z Ivo natančno izračunava, kdaj moramo po fasungo, da bo Ana takrat spala, se to nikoli ne zgodi. Nasprotno. Naša mala dojenčica si sredi nakupovanja želi objemov in toplega naročja mamice. Tako po trgovini potiskam voziček, v katerem je lupinica. Prazna lupinica.

Ana je namreč zelo srečna v naročju, ker sicer javno – ne preveč srečno protestira. Še dobro, da imam voziček, da lahko v njem vozim lupinico. Iva se medtem s čisto svojim vozičkom igra moto GP po trgovini.

Tako jaz s praznim vozičkom in Ano v naročju tekam za njo in skrbim, da zvozi vse ovinke. Pa mečem stvari v njen voziček. Ker v mojem je pač lupinica. Res dobro, da imam ta voziček.

Naš šoping traja pet minut in pol

Naš šoping traja pet minut in pol. Kupimo pa stvari, ki jih ne potrebujemo tako zelo. Prejšnji teden sem na blagajno polagala vse drugo kot riž, po katerega sem dejansko prišla. Z eno malo vreščačko v rokah in ta drugo vozičkarko kamikazo na drugi strani.

Prodajalki sem se malo kislo nasmehnila: »ja, tole je kar izziv«, in ta prijazna gospa … raje kar angel … mi je v tistem trenutku izrekla zlate besede: »ampak vam gre zelo dobro.«

Gospa ne ve, kakšno srečo je imela, da je nisem objela in pocmokala. In zaradi nje zapustila trgovino zelo prepotena, a tudi zelo samozavestna. Totalno kul!

Šoping pa vseeno raje prepuščamo atiju. Ker je res luštno, ko nam prinese kakšne nove stvari, ki jih nujno potrebujemo. Četudi ne vemo, kaj so.

Me tri pa se raje doma igramo trgovino.

Tristo petinšestdesetkrat na dan.