06. 12. 2016

Mlada Hrastničanka Urška Stoklasa se je pred dvema letoma odpravila v Združeno kraljestvo. Za eno leto. V vasici Old Dalby, približno 20 minut oddaljeno od mesta Nottingham živi še vedno in kot kaže, se v Zasavje vrača le še na obisk. 

Kdaj je padla odločitev o selitvi v tujino in kaj je bil razlog zanjo?

Glede na stanje naše države in težav pri iskanju zaposlitve, sem se z mislijo o odhodu v tujino poigravala že kakšno leto pred dejanskim odhodom.

Odločitev je padla izključno na podlagi priporočila prijatelja, upokojenega slovensko-avstralskega pilota, ki mi je predlagal naj poskusim srečo kot au pair v Angliji, torej varuška. Prijava v portal je obrodila sadove, našla in kontaktirala me je Kimberly Hughes, najprej preko e-pošte, nato Skypa, in ko sem imela v rokah plačano letalsko karto (garancija za resnost), sem še tisto popoldne spisala odpoved in čez dobra 2 tedna odletela novim dogodivščinam naproti.

“Najbolj pogrešam družino, mamino kuhinjo in prijatelje.”

Je bilo težko zapustiti domačo deželo?

Sprva ne, ker je šlo samo za enoletno pogodbo in sem vedela, da bom slej ko prej spet na domačih tleh. Sčasoma je postajalo težje, sploh po vrnitvi s prvega obiska v domačem kraju. Nisem vedela, kaj bo prinesla prihodnost. Če sem iskrena, je sedaj, ko imam partnerja, lažje. Vendar nikoli ni isto, dom je samo en.

Je pa res, da vsa novodobna tehnologija zadeve precej olajša. Sicer res ne vem, kako bi zdržala.

Kakšen je tvoj vsakdan?

Ko sem delala kot au pair, je bil dan precej drugačen, kot je sedaj, ko delam kot negovalka v domu za starejše z napredno demenco. Z otroci je bilo seveda treba vstati, ko so oni vstali, kar je pri enoletniku precej zgodaj, jih razvoziti v šole, vrtce, potem pospraviti hišo, pobrati otroke iz šole, skuhati večerjo za družino in spraviti otroke spat. Delo je bilo razporejeno čez cel dan.

Ostane ti tudi nekaj prostega časa. Kaj počneš takrat? 

Že dolga leta vztrajam kot sodnica v kajaku na divjih vodah, tako da ves svoj dopust, razen tistega, namenjenega obisku domačih, namenim kajaku in kanuju na divjih vodah ter tekmam po tujini. Letos je na primer šlo 14 dni samo za Olimpijske igre v Riu de Janeiru. Proste vikende ali dneve pa drugače preživljam s fantom, greva raziskovat Anglijo ali pa samo preživiva dan skupaj.

Če bi v Zasavje pripeljala svoje nove prijatelje, kam bi jih peljala na izlet, kaj bi jim pokazala?

Definitivno bi šli na Kum, Kal, Kopitnik, skakalnice v Kisovcu, če bi bila možnost še v rudnik in steklarno. Letos sem ob zaključku svetovnega pokala v Tacnu nekaj tujcev peljala v Planico ter na Bled. Zaradi odločitve v zadnji minuti, ideje, da jim pokažem še Zasavje, ni bilo možno izpeljati. Jih je pa nekaj prišlo en večer na viljamovko in borovniške v navijaško točko Chicago v Hrastniku.

“Tujcem ni jasno, da imamo tako čudovito deželo, ki jo zelo slabo promoviramo in je ne znamo izkoristiti.”

Je tudi v Angliji težko do službe?

Tudi, a opažam eno veliko razliko. V Angliji se ni problem voziti po več ur v službo, bodisi z avtom ali vlakom, v Sloveniji pa se je problem peljati iz Zasavja v Ljubljano ali Maribor. Res je tudi, da so tukaj tudi povezave dosti bolj urejene. Iz Nottinghama se z vlakom pripelješ v oddaljeni London v dveh urah in pol.

Kakšni so ljudje v primerjavi z Zasavci?

Opazila sem veliko razliko pri sprejemu. Ko sem prvič pristala v Angliji, nisem bila prepričana v svoje znanje jezika, in ker smo Slovenci vzgojeni v kulturi, da če ne veš, bodi raje tiho, me je bilo sram govoriti z mojim »evropskim« naglasom. Po nekaj urah sem ugotovila, da tega nihče niti ne opazi ter da me vsi sprejemajo kot nekaj vsakdanjega. Še več, začudeni so, kako dobro tujci govorimo njihov jezik. Nerodno jim je, da oni ne znajo tujih jezikov. Priznavajo, da so na tem področju malce leni.