Adisa Mujčinović ni tipična socialna delavka, kot si jo pogosto predstavlja javnost. Ni zgolj tista, ki preda obrazec ali podpiše odločbo. Je nekdo, ki potrka na vrata, posluša zgodbe, ki jih drugi ne slišijo, in ostane tudi takrat, ko je najtežje.
Prihaja iz Zagorja ob Savi in že skoraj dve desetletji dela na centru za socialno delo, danes kot pomočnica direktorja. A njen poklic se v resnici nikoli ne konča, ko zapre vrata pisarne. To ni služba od sedmih do treh – to je način razmišljanja, način gledanja na ljudi in svet.
V pogovoru, ki sledi, boste slišali zgodbo o tanki meji med sistemom in človekom. O napačnih predstavah, ki bolijo. O odločitvah, ki jih javnost hitro obsoja, a redko razume. In tudi o majhnih, tihih zmagah – tistih, zaradi katerih ta poklic sploh obstaja.
