Tokrat so napovedi obveljale in sobotno jutro je višje ležeče zasavske kraje razveselil sneg. Tudi po dolini se je sneg le prikazal, a bolj kot ne, le za ‘lušte’.
Po 20 letih potapljanja in reševanja na reki Savi so se člani podvodne reševalne službe Slovenije in seveda DPD Trbovlje odločili, da Savo od Prusnika do TET preplavajo pod vodo.
V kolikor je znano gre za zgodovinski potop, saj naj bi bili tokrat prvi potapljači, ki jim je to uspelo! Kot nam je izkušnjo opisal potapljač Simon Las iz DPD Trbovlje je bil vodostaj ob potopu nizek, vidljivost pa relativno dobra, tam 2 do 3 metre. “Presenetil nas je močan tok pri dnu struge,” je še dodal izkušeni potapljač.
Potop z manjšimi postanki je trajal približno uro in pol, potopili so se največ do 7 metrov.
Sava okoli 9 stopinj Celzija
Potapljači so se spustili po 4 kilometre dolgem in zelo zahtevnem predelu. “Potop je bil pol adrenalina in nevarnosti, ki jih prinese reka. Zato na tem mestu apeliram, prepovedati namreč ne morem, na vse člane, da tega ne počnejo sami ali v lastni organizaciji,” je opozoril Las.
Preberite tudi: V Savi potopljen skrivnostni vlak …
Kako je potop izgledal lahko vidite v VIDEU, najbolj zahtevnih delov potopa pa ni posnetih, ker je bilo to enostavno nemogoče še pojasnijo zasavski potapljači.
Ravnokar so v Zagorju otvorili ‘novo’ mestno jedro. (18.40)
Več kmalu na Zon.si!
Foto: TP, Damir K.
Devet pogumnežev, med njimi tudi ena ženska, se je včeraj povzpelo na 360 metrov visok trboveljski dimnik.
Dva sta se povzpela še danes, jutri spet nova skupina. Več o tem, kako je vzpon potekal in kako ta izgleda v kratkem. Do takrat pa si oglejte fotografije, ki jih je posnel plezalec Branko Povše med včerajšnjo odpravo.
V življenju Petra Kudra je glasba ves čas prisotna. Pravzaprav še danes ne ve, s čim bi se ukvarjal, če ne bi postal glasbenik. A ni le odličen klarinetist v Orkestru slovenske policije, član Slovenskega orkestra klarinetov in Slovenskega seksteta klarinetov, je tudi profesor na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in, nenazadnje, dirigent Pihalnega orkestra Svea Zagorje.
Vam je bila glasba ‘položena v zibelko’?
Glasba je bila v mojem otroštvu ves čas prisotna, sploh godbeništvo, pihalni orkester, ki ima v Zasavju veliko tradicijo. Starša se nista ukvarjala z glasbo, prihajam pa iz glasbenega okolja, v družini so glasbeniki tako po mamini kot po očetovi strani, nekateri še vedno igrajo v pihalnem orkestru. Tako ni naključje, da sem pristal v glasbenih vodah. Moja prva želja pa ni bilo igranje klarineta, ampak saksofona. A nekega dne, ko je šla mama iz službe, se je spotoma oglasila v glasbeni šoli in mi domov prinesla klarinet.
Moja pot je bila že zelo zgodaj začrtana
Ste bili kdaj naveličani dolgih ur vadbe?
Zlagal bi se, če bi rekel, da mi vaje niso bile nikoli odveč. Sploh takrat, ko ne gre, ko osvajaš nova znanja na inštrumentu, takrat vedno pade motivacija, včasih razmišljaš, da bi vse skupaj opustil. Proti koncu osnovne šole se je v meni pojavila želja po študiju glasbe. Moja pot je bila začrtana že v obdobju sprejemnih izpitov za srednjo glasbeno šolo. Nisem imel alternative, s čim bi se ukvarjal, če ne bi bil sprejet na srednjo glasbeno šolo. Starši so me prepričevali, naj si izberem še kaj za rezervo. A sem si zapičil v glavo, da me zanima samo glasbena šola.
Klarinetist, učitelj, dirigent, katera vloga vam je najljubša?
Kot klarinetist sem na svojem domačem terenu, to je moj poklic, zato se v tej vlogi počutim najbolj suvereno. V Pihalnem orkestru Svea sem igral klarinet že v osnovni šoli. Ko je prejšnji dirigent g. Eberl želel zaključiti svojo pot, so mi ponudili možnost, da bi postal dirigent. V ljubiteljskih sestavih, v pihalnih orkestrih je običajna praksa, da mesto dirigenta prevzemajo poklicni glasbeniki, ne nujno profesionalni dirigenti. V tistem času sem že vodil Big band v Zagorju, ki smo ga ustanovili pol leta pred tem.
Vse svoje vloge opravljam skoraj z enakim veseljem in vsako od njih bi pogrešal. Vsaka dejavnost me izpolnjuje, na enem področju pridobivam izkušnje, ki mi koristijo tudi na drugem področju.
Vse svoje vloge opravljam skoraj z enakim veseljem in vsako od njih bi pogrešal. Vsaka dejavnost me izpolnjuje, na enem področju pridobivam izkušnje, ki mi koristijo tudi na drugem področju.Vaša najljubša zvrst glasbe?
Poslušam zelo različno glasbo. Ukvarjam se z zelo različnimi zvrstmi, primarno sem v klasičnih vodah, službo imam v policijskem pihalnem orkestru, kot klarinetist sodelujem v različnih zasedbah, predvsem na področju resne glasbe, tudi v večjih sestavih, komornih in simfoničnih orkestrih. Po drugi strani v pihalnem orkestru igramo celo vrsto zvrsti. Z Big bandom Zagorje smo se ukvarjali z jazzom, zato bi se težko ozko usmeril in favoriziral zgolj eno zvrst glasbe.
Kaj je vaša protiutež glasbi?
Pravzaprav nimam protiuteži glasbi. Glasba je lahko lep poklic in hkrati hobi. Ko je vsega le preveč, potem najdem drugo sprostitev. S športom se nisem nikoli resno ukvarjal, le z rekreacijo.
Otrok ne smemo siliti v glasbo
Kako v otroku zbuditi veselje do glasbe?
S pravo mero. Otroku je treba ustvariti prijetno glasbeno okolje in mu pustiti, da sam odkriva pot v glasbeni svet. Po drugi strani pa ga je treba malo usmerjati, navdihovati. Ne smemo ga siliti, pretiravati ali ga preobremeniti.
Kakšen nasvet bi dali mlademu glasbeniku?
O poklicnem ukvarjanju z glasbo je treba razmišljati veliko prej, preden dobiš v roke spričevalo nižje glasbene šole. Verjeti je potrebno v svojo željo, ogromno delati, če se odločiš za glasbeno pot. V najstniškem obdobju je to kar težko, manj je druženja z vrstniki, prostega časa je zelo malo.
Kako živeti od klasične glasbe v Sloveniji?
Na voljo je pedagoško delo v glasbenih šolah in orkestrsko področje. Za glasbenike, ki želijo gojiti solistično kariero, pa je v Sloveniji manj možnosti. Precej mladih glasbenikov odhaja na študij v tujino, ostanejo tudi kasneje. Trenutno so glasbena mesta v Sloveniji precej zapolnjena.
Priznanja ženejo naprej
Kaj vam pomenijo nagrade?
Predvsem so dobra motivacija in potrditev, da grem v pravi smeri. Pohvale, nagrade, priznanja in pozornost ženejo naprej.
Kakšni so vaši načrti?
Dolgoročnih načrtov nimam. Želim si še naprej delati, biti uspešen na vseh področjih, na katerih sem razpet.
“Sicer pa ima Pihalni orkester Svea Zagorje še slaba dva meseca do tradicionalnega novoletnega koncerta. Naslednje leto nas čaka 155-letnica delovanja, ki jo bomo obeležili z jubilejnim koncertom. Pravkar smo sodelovali pri snemanju novega videospota skupine Orlek, za njihov novi singl Fešta.”
Stanka Bantan je vitalna hrastniška upokojenka, ki je pred tremi leti v sebi odkrila strast do slikanja in ustvarjanja mandal. Slika doma, večinoma kar na kuhinjski mizi, in pri tem tako uživa, da včasih pozabi tudi na spanje. Pred kratkim se je predstavila javnosti s svojo prvo samostojno razstavo.
Kaj ste počeli v ‘prejšnjem’ življenju?
Nikoli nisem imela umetniških ambicij, nisem začela risati že kot otrok, imam pa razvite ročne spretnosti. Rada sem šivala, kuhala, hodila na izlete, skrbela za družino. V službi sem bila na banki. Ko sem se pred desetimi leti upokojila, sem se odločila, da bi nekaj počela. ‘Penzije’ sem se veselila, potem pa ugotovila, da so dnevi dolgi.
Kdaj ste začeli ustvarjati?
Narisala sem nekaj risbic s svinčnikom, a to so bile bolj kot ne otroške risbe. Zato sem se odločila, da se bom naučila slikati. Na Facebooku sem pred tremi leti zasledila Društvo U3, Univerza za tretje življenjsko obdobje. Videla sem, da pripravljajo slikarske tečaje, in jih prosila, če se lahko pridružim. Na tečaj sem šla z namenom, da bom slikala le na papir in liste hranila v mapi, da vidim napredek.
Mentorica, akademska slikarka Severina Trošt Šprogar je prvič pred nas postavila tihožitje. Bilo me je strah, kako ga bom naslikala. Kar hitro sem ugotovila, da gre. Ko nam je naslednjič naročila, naj prinesemo platno, nisem bila vesela – zdaj pa slikam na čedalje večja platna.
Moj bratranec je bil akademski slikar Leopold Hočevar Hoči, vendar me ni nikoli usmerjal v slikanje, niti sama nisem kazala zanimanja, Vedno sem mislila, da je slikanje enostavno, a ni. Nekaj talenta sicer moraš imeti, morda dvajset odstotkov. Ostalo je volja in delo. Za slikanje si moraš vzeti čas, ura ali dve ne pomenita nič.
Katera tehnika vam je najljubša?
Najljubše mi je slikanje z akrilnimi barvami. Dobro prekrivajo, napake lahko popraviš, hitro se sušijo, zame včasih še prepočasi, a takrat si pomagam s sušilcem za lase. Želim se naučiti tudi slikanja z oljnimi barvami. Najrajši ustvarjam mandale in tihožitja. Trenutno me navdihuje turška umetnica Canan Berber. Sicer pa se ne ustrašim nobene stvari, če mi kdo pokaže kako, se lotim dela. Tako je bilo tudi z velikim mozaikom na Srednji tehniški in poklicni šoli (STPŠ) Trbovlje, ki smo ga ustvarile v dveh vikendih pod Severininim vodstvom.
“Slikanje mandale je meditacija.”
Posebno mesto v vašem slikanju imajo mandale, ustvarili ste jih že več kot sto.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem začela ustvarjati mandale. Uživam v risanju vzorcev in detajlov. Rada ustvarim kaj novega, v izziv so mi. Moje mandale so spontane. Začnem jih risati in barvati brez koncepta in potem jih nadgrajujem. Ko se jih lotim, nikoli ne vem, kakšen bo končni izdelek. Dveh enakih mandal ni mogoče narediti. Izdelovanje mandal je sprostitev in neke vrste meditacija. Mandale rada podarim prijateljem, včasih pa jo naredim namensko za nekoga.
Kako se lotite izdelave mandale?
Vzamem platno, šestilo, svinčnik in razne pripomočke, od ročno izdelanih šablon do krožnikov in zamaškov. Določim sredino in naredim manjši krog ali dva. Začnem risati vzorec, ga pobarvam, gradim naslednji vzorec, spet pobarvam.
Ko z akrilom pobarvaš enkrat, dvakrat je vse lisasto, zato barvam tudi tri do štirikrat, da pridem do določene čistosti barve. Končne detajle dodajam še z alkoholnim flomastrom. Ustvarjam počasi. Z mandalami je veliko dela. Za malo večjo mandalo potrebujem tudi do 50 ur.
“Nikoli ni prepozno za novo začetke.”
Kdaj ustvarjate?
Kadar nimam obveznosti, se dela lotim že zjutraj, kar na moji kuhinjski mizi. Večino svojega prostega časa slikam, najraje doma, sama. Televizije ne gledam pogosto. Vklopim si radio in ob ustvarjanju poslušam govorne oddaje in glasbo. Ko začnem slikati, pozabim na vse, tudi na spanje. Spat grem, ko sem utrujena, zasičena, ko mi zmanjka idej. Zjutraj pa začnem znova, s svežimi idejami. Skuham si kavo in jo včasih, s čopičem v rokah, tudi pozabim spiti. Ko sliko končam, jo več dni gledam in popravljam. Sem natančna, sliko lahko spustim iz rok šele, ko sem zares zadovoljna z njo. Nimam nedokončanih platen, vedno vse dokončam. Nato si vzamem nekaj dni premora, sploh sonce me vleče na prosto. Deževnih dni se veselim, ker imam takrat čas za slikanje.
Pravkar je za vami prva samostojna razstava.
Na razstavi v galeriji Delavskega doma v Hrastniku sem razstavila štirideset slik. Nisem si mislila, da se je bo udeležilo toliko ljudi. Moje slikarsko ustvarjanje traja tri leta in z njim želim sporočiti, da nikoli ni prepozno za nove začetke.
Hvaležna sem življenju, ker imam priložnost spoznavati, kako pomembno je prisluhniti sebi in živeti v harmoniji s seboj. Hvaležna sem, da imam možnost pridobivanja novih znanj, ki mi vedno ravno čas prihajajo nasproti. Iz srca sem hvaležna moji mentorici in prijateljici Severini, ki je znala odpirati, podpirati in usmerjati moje slikarsko izražanje. Slikanje je moje zdravilo. V kratkem času sem ustvarila ogromno, in upam, da se bom še veliko naučila.
Osnovno šolo na Dolu pri Hrastniku naj bi obnavljali in to že čez dobre pol leta. 2,4 milijona težka rekonstrukcija bo prinesla velike spremembe. Vas zanima kakšne?
Šola je preživela številne potrese
Objekt zgrajen pred 87 leti ima uporabljene podobne nadstandardne materiali in elemente kot slavni ljubljanskim nebotičnik, nam je pojasnil profesor arhitekture Tadej Glažar, ki je pripravil idejno zasnovo za prenovo in rekonstrukcijo dolske šole. Točne povezave žal še niso dorekli, je pa že sedaj jasno, da v tako majhnem okolju kot je Slovenija, in v enakem časovnem obdobju, je preplet ene in druge zgodbe več kot očiten.
66 cm debeli zidovi in gradnja iz polne opeke
»Danes ni niti slučajno dovolj denarja, da bi gradili iz polne opeke« kot se je izkazalo pri raziskovanju konstrukcije hrastniške podružnice, pojasni član delovne skupine profesorja Glažarja. Tako kvalitetni materiali, kot so bili uporabljeni pred devetimi desetletji, se danes ne uporabljajo več. Bolj kot ne, zaradi enormnih stroškov.
Del šole res v slabem stanju
Del šole je dotrajan – predvsem v sedemdesetih letih narejena nadzidava in pa del šole, ki stoji med vrtcem in delom ob cesti, saj je šlo za stanovanjski del, ki ni narejen tako kakovostno kot glavni prednji del, ki gleda proti blokom. Rekonstrukcije sta potrebna tudi dva ali trije zidovi v prvem nadstropju.
In kaj predlagajo strokovnjaki?
Porušili bi nadzidavo in del šole, ki vodi od prve strani, do vrtca. Dogradili na novo ter zaprli zadnji vhod, kjer otroci prihajajo v šolo sedaj in iz tega naredili večnamenski prostor v atriju, ki bi smiselno deloval v pritličju. Pritličje bi tako namenili večjim odprtim prostorom in tudi knjižnici, ki bi bila v uporabi za celotno Krajevno skupnost Dol. Prav tako bi lahko krajani večnamenski prostor uporabljali tudi v popoldanskih urah. Prvo nadstropje bi namenili prvim trem razredom osnovne šole, naslednji nadstropji drugima dvema triadama.
Velika dilema staršev je seveda vhod, ki bi bil sedaj omogočen pod glavnim stopniščem. Tam, kjer je danes zelenica ob šoli.
2900 kvadratnih metrov, prostor za sprostitev in svetle učilnice
Delovna skupina, ki jo je naročil župan, je prepričana, da bi bilo »greh porušiti ta objekt«. Učilnice so visoke in prostorne, kar pri novogradnji ne bi bilo, saj takšne velikosti izstopajo od standardov, ki jih zahteva današnji sistem.
Jerič: »Investicija bo v vsakem primeru, tudi če se bomo morali zadolžiti.«
Vidno zadovoljen nad idejno zasnovo je med drugim župan Miran Jerič obljubil, da bodo učenci dolske šole dobili prenovljeno šolo. Začetek gradnje se predvideva ob koncu tega šolskega leta, sama rekonstrukcija pa naj bi trajala največ eno leto. V vmesnem času bo vsekakor potrebno stisniti zobe, je prepričan Jerič, ki pa je obljubil da dvoizmenskega pouka ne bo.
V galeriji najdete fotografije PPT predstavitve prof. Tadeja Glažarja.
Na včerajšnjem dobrodelnem Teku in hoji za upanje v zagorskem Evroparku zbrali 1700 evrov za novo bivalno kmetijo Varstveno delovnega centra Zagorje.
Včeraj se je s prireditvam po celem svetu pričel rožnati oktober, mesec boja proti raku dojke, za katerim v Sloveniji vsako leto zboli več kot 1200 žensk, pa tudi šest do 10 moških. Združenje Europa Donna tudi letos v okviru rožnatega oktobra nadaljuje s projektom Lep je dan. “V mesecu oktobru imamo mi veliko dogodkov po celi Sloveniji, s ciljem osveščanja o raku dojk in o zdravem načinu življenja. Ta dogodek v Zagorju pa je najmnožičnejši tek, ki ga soorganiziramo,” je povedala Ada Gorjup iz Združenja Europa Donna.
Na že četrtem takšnem teku se je zbralo več kot 1100 udeležencev iz več kot 40 različnih organizacij, šol, vrtcev, podjetji in društev.
Dobrodelna nota
Soorganizator zagorskega teka je Varstveno delovni center Zagorje, ki dogodek vsako leto tudi dobrodelno obarva. Letos bodo prostovoljne prispevke namenili za izgradnjo bivalne kmetije za svoje uporabnike. »Začutili smo, da naši uporabniki želijo aktivno preživljajo svoje življenje in da če so pred prihodom k nam živeli na podeželju, jim želimo takšno življenje omogočiti tudi naprej,« odločitev pojasnjuje Špela Režun, direktorica VDC-ja Zagorje. Bivalna kmetija bo organizirana kot stanovanjska skupnost, kjer bo živelo do deset uporabnikov. Kdaj bo kmetija zaživela, pa je odvisno tudi od sredstev, ki bodo na voljo. »Najprej moramo kupiti zemljišče in objekt, ki ga bomo skušali s pomočjo evropskih sredstev tudi obnoviti,« pove Režunova.
Zastavljenemu cilju so od včeraj bližje za nekaj več kot 1700 evrov, ki so jih zbrali na teku in s pomočjo občine Zagorje, ki je za bivalno kmetijo namenila 1000 evrov.
Avtor: SK
Foto: SK, VDC
Največji slovenski Street workout je odprt! Uporaba je brezplačna, naprave bodo opremljene z video navodili za pravilno uporabo, primerno tudi za otroke.
Številčna udeležba na otvoritvi je presenetila direktorja Zavoda za šport Trbovlje Edvarda Bravca, ki je skupaj z županjo Jasno Garbič naprave tudi uradno predal namenu. Svoje moči je seveda preizkusil tudi direktor, ki pa bo moral, kot sam v šali pravi, še malo potrenirati.
Zahtevna dela, a se je obrestovalo
Trboveljski zavod za šport je uspešno pridobil polovico nepovratnih sredstev s strani Fundacije za šport, polovico bodo priskrbeli sami. Skupni znesek 23 naprav, ki se razprostirajo na 650 kvadratnih metrih je nekaj manj kot 40.000 evrov.
Dela so bila zahtevna nam pojasni podizvajalec Janez Forte iz trboveljskega podjetja S-Design, saj je bil dostop do lokacije zahteven, problematično je bilo tudi odvažanje materiala. »Ker gre za stadion, je bilo nekaj komplikacij. Največ težav smo imeli pri dostopu do same lokacije, saj za tekaško stezo veljajo omejitve glede teže strojev.« Poskrbeti so morali tudi, da se ne poškoduje tekaška steza ali nogometno igrišče.
V Trbovljah bodo snemali kratke filmčke
Na največjem slovenskem zunanjem fitnesu bodo v kratkem posneli navodila za uporabo, ki jih bodo nato v obliki QR kod uporabljali na vseh slovenskih napravah istega proizvajalca. Trboveljske filme boste tako lahko našli na napravah širom po Sloveniji.
Zaradi velikosti in naprav bo novi poligon primeren za tekme med društvi in klubi, pojasnjuje Bravec, v kratkem pa v Trbovljah lahko pričakujemo tudi 1. državno prvenstvo Street workout.
Odprto do mraka
Od danes naprej bo Športni park Rudar odprt tudi ob sobotah in nedeljah popoldan, odpiralni čas bo – do mraka. Odprt je za uporabnike atletske steze ter uporabnike poligona ulične vadbe, oziroma poligona Street workout-a. Seveda v primeru, da ni uradnih tekem ali prireditev, dobrodošli pa so tudi rekreativci in športniki iz sosednjih občin, dodaja Bravec, saj je vse brezplačno, le potreben je predhodni dogovor.
Foto: David Krajnc, Občina Trbovlje, ZON.si
Preteklo soboto je v Zagorju na ploščadi za RCR-om potekala tradicionalna prireditev Perkmandeljc vabi v svojo deželo 2015, ki jo prireja krajevni skupnosti Rudnik Toplice in Jože Marn in Turistično društvo Ruardi.
Na prireditvi je potekal deveti Skok čez kožo, ki se ga je udeležilo enajst kandidatov, med njimi pa je bil celo predstavnik z Madžarske. Okrog 80 pohodnikov se je udeležilo tudi šestega Perkmandeljčevega pohoda. Novost letošnje prireditve pa je bilo ekipno tekmovanje v metanju kulma v hunt. Med enajstimi ekipami je bila tudi iz Madžarske. Pokal je osvojila ekipa Rudnik Toplice, drugo mesto je zasedla ekipa Trio Adijo in tretje ekipa Pleh muzke.
Prireditev so popestrili tudi glasbeni gostje, in sicer Etnološko društvo cigani iz Dornave, Knapovske punce, Pihalni orkester SVEA ter uniformirani rudarji društva RMED Srečno Zagorje, manjkal pa ni niti Perkmadeljc.
Naslednje leto bo na vrsti že deseti jubilejni skok čez kožo, samo nadaljevanje te prireditve pa je odvisno tudi od višine občinskih sredstev.
V reki Savi pri termoelektrarni Trbovlje so danes naši truplo. Da gre za 19-letnega pogrešanega Mateja Košiča, ki je na begu pred policijo v sredo ponoči skočil v Savo, je zdaj potrdila tudi policija.
Že zjutraj smo poročali o kraji avtomobila v Trbovljah, sedaj se nam je oglasila še lastnica.
V petek, 14. avgusta okoli polnoči so pred stanovanjskim blokom na Mestnem trgu 5c v Trbovljah ukradli službeno vozilo, je zapisala lastnica. Gre za službeno vozilo Renault Kangoo Furgon v beli barvi. Registrska številka vozila je LJ AR-987. Na vozilo je nalepka: Čistilni servis SMART. Lastnica je za ZON.si še sporočila, da je vozilo na desni strani, pri drsnih vratih rahlo karambolirano. Če ima kdo kakršnekoli informacije naj javi na PP Trbovlje, lahko pa javite tudi na naslov našega uredništva (urednistvo@zon.si ali FB Zasavske onlajn novice)