Stanka Bantan je vitalna hrastniška upokojenka, ki je pred tremi leti v sebi odkrila strast do slikanja in ustvarjanja mandal. Slika doma, večinoma kar na kuhinjski mizi, in pri tem tako uživa, da včasih pozabi tudi na spanje. Pred kratkim se je predstavila javnosti s svojo prvo samostojno razstavo.
Kaj ste počeli v ‘prejšnjem’ življenju?
Nikoli nisem imela umetniških ambicij, nisem začela risati že kot otrok, imam pa razvite ročne spretnosti. Rada sem šivala, kuhala, hodila na izlete, skrbela za družino. V službi sem bila na banki. Ko sem se pred desetimi leti upokojila, sem se odločila, da bi nekaj počela. ‘Penzije’ sem se veselila, potem pa ugotovila, da so dnevi dolgi.
Kdaj ste začeli ustvarjati?
Narisala sem nekaj risbic s svinčnikom, a to so bile bolj kot ne otroške risbe. Zato sem se odločila, da se bom naučila slikati. Na Facebooku sem pred tremi leti zasledila Društvo U3, Univerza za tretje življenjsko obdobje. Videla sem, da pripravljajo slikarske tečaje, in jih prosila, če se lahko pridružim. Na tečaj sem šla z namenom, da bom slikala le na papir in liste hranila v mapi, da vidim napredek.
Mentorica, akademska slikarka Severina Trošt Šprogar je prvič pred nas postavila tihožitje. Bilo me je strah, kako ga bom naslikala. Kar hitro sem ugotovila, da gre. Ko nam je naslednjič naročila, naj prinesemo platno, nisem bila vesela – zdaj pa slikam na čedalje večja platna.
Moj bratranec je bil akademski slikar Leopold Hočevar Hoči, vendar me ni nikoli usmerjal v slikanje, niti sama nisem kazala zanimanja, Vedno sem mislila, da je slikanje enostavno, a ni. Nekaj talenta sicer moraš imeti, morda dvajset odstotkov. Ostalo je volja in delo. Za slikanje si moraš vzeti čas, ura ali dve ne pomenita nič.
Katera tehnika vam je najljubša?
Najljubše mi je slikanje z akrilnimi barvami. Dobro prekrivajo, napake lahko popraviš, hitro se sušijo, zame včasih še prepočasi, a takrat si pomagam s sušilcem za lase. Želim se naučiti tudi slikanja z oljnimi barvami. Najrajši ustvarjam mandale in tihožitja. Trenutno me navdihuje turška umetnica Canan Berber. Sicer pa se ne ustrašim nobene stvari, če mi kdo pokaže kako, se lotim dela. Tako je bilo tudi z velikim mozaikom na Srednji tehniški in poklicni šoli (STPŠ) Trbovlje, ki smo ga ustvarile v dveh vikendih pod Severininim vodstvom.
“Slikanje mandale je meditacija.”
Posebno mesto v vašem slikanju imajo mandale, ustvarili ste jih že več kot sto.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem začela ustvarjati mandale. Uživam v risanju vzorcev in detajlov. Rada ustvarim kaj novega, v izziv so mi. Moje mandale so spontane. Začnem jih risati in barvati brez koncepta in potem jih nadgrajujem. Ko se jih lotim, nikoli ne vem, kakšen bo končni izdelek. Dveh enakih mandal ni mogoče narediti. Izdelovanje mandal je sprostitev in neke vrste meditacija. Mandale rada podarim prijateljem, včasih pa jo naredim namensko za nekoga.
Kako se lotite izdelave mandale?
Vzamem platno, šestilo, svinčnik in razne pripomočke, od ročno izdelanih šablon do krožnikov in zamaškov. Določim sredino in naredim manjši krog ali dva. Začnem risati vzorec, ga pobarvam, gradim naslednji vzorec, spet pobarvam.
Ko z akrilom pobarvaš enkrat, dvakrat je vse lisasto, zato barvam tudi tri do štirikrat, da pridem do določene čistosti barve. Končne detajle dodajam še z alkoholnim flomastrom. Ustvarjam počasi. Z mandalami je veliko dela. Za malo večjo mandalo potrebujem tudi do 50 ur.
“Nikoli ni prepozno za novo začetke.”
Kdaj ustvarjate?
Kadar nimam obveznosti, se dela lotim že zjutraj, kar na moji kuhinjski mizi. Večino svojega prostega časa slikam, najraje doma, sama. Televizije ne gledam pogosto. Vklopim si radio in ob ustvarjanju poslušam govorne oddaje in glasbo. Ko začnem slikati, pozabim na vse, tudi na spanje. Spat grem, ko sem utrujena, zasičena, ko mi zmanjka idej. Zjutraj pa začnem znova, s svežimi idejami. Skuham si kavo in jo včasih, s čopičem v rokah, tudi pozabim spiti. Ko sliko končam, jo več dni gledam in popravljam. Sem natančna, sliko lahko spustim iz rok šele, ko sem zares zadovoljna z njo. Nimam nedokončanih platen, vedno vse dokončam. Nato si vzamem nekaj dni premora, sploh sonce me vleče na prosto. Deževnih dni se veselim, ker imam takrat čas za slikanje.
Pravkar je za vami prva samostojna razstava.
Na razstavi v galeriji Delavskega doma v Hrastniku sem razstavila štirideset slik. Nisem si mislila, da se je bo udeležilo toliko ljudi. Moje slikarsko ustvarjanje traja tri leta in z njim želim sporočiti, da nikoli ni prepozno za nove začetke.
Hvaležna sem življenju, ker imam priložnost spoznavati, kako pomembno je prisluhniti sebi in živeti v harmoniji s seboj. Hvaležna sem, da imam možnost pridobivanja novih znanj, ki mi vedno ravno čas prihajajo nasproti. Iz srca sem hvaležna moji mentorici in prijateljici Severini, ki je znala odpirati, podpirati in usmerjati moje slikarsko izražanje. Slikanje je moje zdravilo. V kratkem času sem ustvarila ogromno, in upam, da se bom še veliko naučila.
