Kako nevarne so strele, so včeraj s prve roke doživeli v Gorah nad Hrastnikom.
Nekaj minut pred osmo zvečer so bili na regijskem centru v Trbovljah obveščeni, da je strela zanetila dve smreki. Na kraj so prihiteli gasilci PGD Dol pri Hrastniku in najbližji gasilci PGD Turje. Požar so pogasili, posledice in udar strele pa lahko vidite na spodnjih fotografijah.
Foto: TP
Letos se je odpravil na 15.000 kilometrov dolgo pot s kolesom. Iz Trbovelj v Jugovzhodno Azijo, kjer bo njegov končni cilj Tajska. Kdaj točno se vrne, še ne ve, kaj vse si bo ogledal tudi še ne. Marko Kolenc je 33-letni Trboveljčan, ki, kot pravi, je slab kolesar. Kako torej večmesečno popotovanje s kolesom? Preprosto. Kolo je edino prevozno sredstvo, ki mu omogoča neposreden odnos z okoljem.
Maja je začel pot iz Trbovelj preko držav bivše Jugoslavije proti Turčiji, čez Armenijo, Iran, planiral pot čez Pakistan, Kitajsko, Vietnam, Kambodžo in končal naj bi na Tajskem. V sredini tega tedna je prispel v Teheran, včeraj pa je pot nadaljeval. Zaradi varnostnih razlogov Pakistana ne bo prepotoval, danes nadaljuje proti Mashadu in čez puščavo Turkmenistana Kitajski naproti.
Kako, da si se odločil za popotniško kolesarjenje? Je bilo to združitev dveh strasti?
Težko bi rekel, da je bila to združitev dveh strasti, saj samega sebe vidim kot slabega kolesarja v klasičnem pomenu besede. Že od dijaških let pa so me zanimala popotovanja, najprej z vlakom in avtobusom, kasneje s kolesom. Prvič sem potoval s kolesom pred približno 8 leti, čisto po naključju. Postalo mi je všeč in iz dvotedenskih tur, so postale večmesečne poti.
Zagotovo so poti finančno obremenjujoče, sploh ker si tako dolgo odsoten. Kako zmoreš?
Popotovanje samo je na tak način lahko zelo poceni, vendar skupen strošek popotovanja, z opremo, letalskimi vozovnicami in vizami nanese mnogo več kot sam strošek življenja na kolesu. To je seveda problem, moja popotovanja so brezno, v katerem se znajde velik del mojih prihrankov.
Tokrat si na približno 8 mesecev dolgi poti. Kako si izbereš traso?
Kar se tiče planiranja svojih poti bi rekel, niti nisem pretirano dobro pripravljen, ko odidem od doma. Naredim si grob plan poti preden odrinem, ostalo sproti. Moja letošnja trasa je pač kolesarjenje po poteh svilene ceste, nekaj kar sem začel pred dvema letoma.
Kje prespiš?
Veliko večino časa kar v mojem šotoru, v mestih spim v hostlih ali poceni hotelih, včasih pri domačinih.
Potuješ menda sam, si kdaj tudi osamljen?
Seveda pogrešam družino in prijatelje, drugače pa mi družbe niti ne manjka. Na poti srečam veliko popotnikov in včasih kolesarim tudi v skupini. Moja zavestna odločitev je, da kolesarim sam. Menim, da če človeka resnično zanima popotovanje samo, potem je to najboljši način.
Koliko ur na dan kolesariš?
Cisto odvisno od dneva, terena in mojega psihofizičnega počutja, ponavadi pa moj števec konec dneva kaze 7-8 ur vožnje.
Imaš v tem času tudi ‘dopust’, se kje za kakšen dan, dva ustaviš raziskuješ. Ali kolesariš čisto vsak dan?
Seveda si vzamem tudi čas za oddih, včasih sicer ne toliko kot bi si moral … ‘Proste’ dneve preživljam v večjih mestih in ta čas porabim za druženje, raziskovanje mesta in seveda pridobivanje vizumov za nadaljnjo pot.
Kaj menijo ljudje, ki jih srečaš na poti o tvojem popotovanju?
Takšen način popotovanja ljudje, ki jih srečam sprejemajo zelo pozitivno, verjetno je najbolj pogosto zastavljeno vprašanje : »Zakaj hudiča ti je tega treba?« Včasih se to vprašam tudi sam (smeh).
Je pogled na nove dežele drugačen kot iz avtomobila ali drugih prevoznih sredstev?
Ni več nobene distance med tabo in okolico, kar je lahko precej neizprosno, vendar lepo.
Kdaj te lahko spet pričakujemo v Trbovljah?
V osnovi sem imel namen popotovati do konca leta, kdaj dejansko pridem pa ne vem niti sam.
Veliko sveta si že spoznal, kako takšen popotnik gleda na Zasavje?
To je moj rojstni kraj in kot tak v mojem spominu vedno ostaja na posebnem mestu.
Foto: osebni arhiv Marka Kolenca
Minil je prvi dan Domfrce – Praznika za nove čase, ki poteka na Kipah še vse do nedelje zvečer.
Dogodek so otvorili z otroškim programom, kjer so otroci ustvarjali, plesali in se igrali. Opoldne je sledila siesta, primerna današnji vročini. Domfrčani so se hladili v senci ter se okrepčali s pijačo in prigrizki, ki jih ponujajo štirje gostinski šanki ter kuhinja za prostovoljce in nastopajoče. Popoldne je bilo zelo pestro – kulturni oder z glasbenimi in igralskimi nastopi, stojnice z bolšjim sejmom ter predstavitvami organizacij, različne športne aktivnosti ter ekipne igre, ustvarjanje slikarjev in drugih umetnikov. Mnogo naključno mimoidočih je na dogodku kar ostalo, saj so bili že ob vhodu Domfrce navdušeni nad dogajanjem.
Poleg glasbenega programa, ki vključuje rock, elektronsko in narodno-zabavno glasbo na treh odrih, Domfrčani ponoči pripravljajo tudi videoprojekcije, umetnost in druženje.
FOTO: Andrej Uduč
Super je bilo! Smo ponosno v en glas ‘zapeli’ organizatorji.
Sobotni Festival ZON.si, katerega razlog je bil praznovanje 1. rojstnega dne našega portala, njegov namen pa druženje in povezovanje Zasavcev, je uspel. Več sto zadovoljnih obrazov obiskovalcev nam je napolnilo moči za delo tudi v prihodnje. Odločili pa smo se, da bo festival postal tradicionalen in vsako leto ga bomo priredili v drugem mestu.
Urednica portala ZON.si,
Neža Šabanovič Grmšek
p.s. Fotografije bomo še dodajali.
Foto: Žiga Žibert
Dolga kolona čez Brnico, kup avtomobilov nato pa traktor. In še eden in še eden. Vsi pa zapeljejo desno na dolsko pokopališče.
Prestregli smo jih ravno, ko so se za nekaj minut ustavili na parkirišču ob hrastniškem pokopališču in jih po zasavsko pozdravili. Predsednik Društva ljubiteljev starodobne tehnike Drago Abraham nam je povedal, da se na večdnevni ‘rally’ kot mu rečejo, tokrat odpravljajo že osmič, drugo leto po poti mimo Zasavja.
Na desetdnevni poti so prevozili tudi že Vršič, danes smo jih ujeli pri prečkanju Zasavja. Prespali bodo v Laškem je pojasnil Abraham, jutri pa nadaljujejo proti tromeji. Društvo se nahaja v občini Petrovci, kjer se njihova 1000 kilometrov dolga pot tudi začne.
V Zasavju je prelepo, so enotni ‘traktoristi’ in obljubijo, da se drugo leto zopet srečamo.
V avtomobilski industriji se piše zgodba vozil brez izpušnih plinov. Ta so v petek lahko preizkusili tudi v Trbovljah.
Najbolj eleganten in vpadljiv je vsekakor revolucionarni XL1, katerega vesoljske oblike na cesti obračajo glave. Po Trbovljah se je v petek zapeljal neštetokrat in vsakič znova osvojil poglede mimoidočih.
V trboveljski Avtohiši Malgaj so obiskovalcem pripravili pravo e-doživetje. Ko smo le te povprašali, ali so električna vozila kaj drugačna, smo dobili podobne odgovore – najbolj jih je presenetila lagodnost vožnje in neslišnost motorja.
Električni avtomobili pri vožnji v okolje ne oddajajo izpušnih plinov. Pri Volkswagnu spodbujajo modro razmišljanje (Think Blue), zato so po svetu ustvarili projekte, ‘ki kljub svoji raznolikosti nekaj skupnega: kažejo, kako zabavno je lahko živeti malo bolj okolju prijazno.’ Del tega so tudi okolju prijazna električna vozila, nakup katerih subvencionira tudi Ekosklad.
Električna vozila v enakem rangu kot klasična so sicer kljub subvenciji še vedno malce dražja, vendar pa lahko za uporabnika že predstavljajo ugodnejši način prevoza, če upoštevamo nakupa, vzdrževanje in porabe energije, je pojasnil direktor Malgaja Tomaž Benko, ki je tudi sam preizkusil prav vsa e-vozila. Ekosklad za električna in hibridna vozila nudi od 2.000 do 5.000 evrov subvencije, vse dokler se ne porabijo razpisana sredstva.
Najpogostejše vprašanje pri električnih vozili je, kako daleč lahko pridem? Akcijski radij, kot so nam pojasnili pri Malgaju znaša nekje od 160 do 190 kilometrov. So pa avtomobili z elektromotorjem edina vozila, ki pri vožnji regenerirajo energijo, torej se do neke mere s pravilno vožnjo samopolnijo.
Hibridna vozila, ki delujejo tudi na klasično gorivo pa ob prazni bateriji avtomatsko preklopijo in vožnja se nemoteno nadaljuje.
Na polnilnih postajah lahko polnite brezplačno, v Zasavju imamo tri. V Hrastniku (Log 7), v Trbovljah ( Ulica 1. junija 15) in v Zagorju (Ulica 9. Avgusta 5). Tudi obratovalni stroški električnih vozil so bistveno nižji, obljubljajo pri proizvajalcu.
Prispevek je oglasno sporočilo.
Občani so lastnike psov sprejeli zelo pozitivno. Zagorski pohod od Ceste Zmage do končne točke v Kinološkem društvu Zagorje je kratko in jedrnato rečeno uspel.
V Kinološkem društvu so zelo zadovoljni, saj se je pohoda udeležilo več kot 50 pasjih lastnikov s svojimi ljubljenčki, opozorili pa so nase tudi mimoidoče, ki so toplo pozdravili njihova udejstvovanja. Udeleženci so po mestu pobirali pasje iztrebke, sprehodili pse mimo Spara preko Ruardija in Evroparka do Kinološkega društva, kjer so se obiskovalcem prikazali kinološke discipline. Pridružili pa so se tudi ne-lastniki psov in spoznavali sobivanje z kosmatinci.
Občina Trbovlje je včeraj praznovala. Na osrednji slovesnosti so podelili tudi prvojunijski nagradi Francu Kotniku in Jožetu Ovniku. Trbovlje pa je po dolgem času obiskala tudi Tanja Ribič.
Jasna Gabrič je nastopila, tokrat prvič na občinskem prazniku kot županja pred polno dvorano občanov in prijateljev iz sosednjih občin. V svojem govoru je potožila glede nesodelovanja države z lokalnimi skupnostmi, na kratko omenila uspehe domačinov in podala cel koš obljub. Dodala pa tudi, da tistega, kar ne moreš izpolniti, raje ne obljubljaj. Trakovi se ne bodo rezali sedaj, je za ZON.si po prireditvi pojasnila, ampak v septembru, saj se bo vrsto del izvajalo ravno poleti, ko so ljudje na dopustu in ko so ceste najbolj prazne.
Po nekaj letih so v trboveljskem domu kulture uporabili tudi vrtljiv oder, na katerem so se zavrteli trboveljski godbeniki z gostjo Tanjo Ribič, ki je po dolgem času obiskala svoj rojstni kraj. Da zadnje čase v Trbovlje ne pride pogosto, je potarnala, saj so se starši preselili na Štajersko. ‘Danes je bil krasen razlog in s seboj sem pripeljala tudi svoje starše’ nam je zaupala in v smehu še dodala: ‘Volan je še kar sam do delavskega doma.’
Ekipa društva, ki se je poimenovala »Never give up« ali drugače »Vztrajaj« z idejnim vodjem Matejem Markovičem se vsak dan trudi, da bi vrnila nasmehe na obraze ljudi, ki živijo v pomanjkanju ali se znajdejo v stiski.
V društvi se ukvarjajo z mnogimi projekti, tako z zbiranjem zamaškov, kot tudi z organizacijo ekstremnih dobrodelnih športnih prireditev, katerih sredstva namenjajo ljudem, ki to pomoč potrebujejo. Vsak prejemnik njihove pomoči je preverjen, tako da gre pomoč dejansko vedno v prave roke, so nam zagotovili.
Trenutno po 10 krajih v Sloveniji potekajo prireditve »10 krogov za 10 nasmehov«, prva prireditev je bila kot vsako leto na stadionu Rudar v Trbovljah v petek, zadnja se bo zaključila pa se bo 8. junija v Ljubljani. Prireditev poteka med 16. in 20. uro, medtem pa lahko tekači in ostali udeleženci na stadionu pretečejo ali prehodijo poljubno število krogov.
Prijavnina znaša simboličnih 10 evrov za odrasle in 5 evrov za otroke, izkupiček prijavnin vseh prireditev pa se na koncu razdeli med 10 socialno ogroženih družin. Ena od družin prihaja iz Zasavja.
V Trbovljah je na stadionu potekal pester in zanimiv spremljevalni program, kjer se je za vsakega udeleženca našlo nekaj, kar ga je zanimalo. Prireditev so podprla tudi mnoga športna in humanitarna društva s področja Zasavja in so tako s svojo udeležbo tako pri teku kot pri pripravi spremljevalnega programa prispevali k še eni uspešni prireditvi »10 krogov za 10 nasmehov Trbovlje«. Skupno se je dogodka udeležilo okoli 300 tekačev, kar dokazuje, da je humanitarnost in solidarnost v Zasavju še kako živa, so glasno dejale zasavske članice društva.
V trboveljskem delavskem domu že od 8. ure zjutraj poteka dogodek za vse generacije – Parada učenja, v organizaciji Zasavske ljudske univerze.
Nujno potrebna ali temeljita prenova več kot 80 let stare šole ali pa gradnja nove – o tem se strinjajo praktično vsi. Kaj pa medtem?
Starši, ki svoje otroke dnevno vozijo v šolo so nas opozorili na celo vrsto pomanjkljivosti, ki niso povezane s prenove, temveč zgolj osnovno vzdrževanje. Zato smo se odpravili v šolo …
Zakaj ni okoli šole ali na igrišču košev za smeti, smo vprašali pomočnico ravnateljice Belindo Ladiha, ki nas je peljala na ogled šole. Dejala je, da je eden sicer bil na notranjem dvorišču, a so ga uničili. Koš še vedno je, čeprav zanj očitno ne vedo – v kakšnem stanju pa je le ta, lahko vidite na sliki desno. Ravnateljica Marina Kmet meni, da je košev v sami šoli povsem dovolj, bodo pa kljub temu zunaj namestili še dva nova koša.
Starše moti neurejena okolica šole, ki je sicer najverjetneje povezana tudi z dotrajano fasado, odpadajočim ometom in uničenimi okni. Glede maha, trave in smeti pa ravnateljica Kmetova pravi takole: ‘Na to vprašanje bi lažje odgovorila, če bi imela konkretne primere, ko se staršem zdi, da je okolica neurejena. Zagotovo se najde tu in tam kakšen papirček, vsak ponedeljek imamo precej težav, da počistimo nesnago, ki nam jo naredijo med vikendom predvsem pri stopnišču na dvorišču, kjer se pogosto tudi urinira.’ Mah je možno izkoreniniti le z uporabo agresivnih in nevarnih snovi, je pojasnila. Stanje se je po besedah Kmetove v zadnjem obdobju izboljšalo. (Na fotografiji levo trava pred vhodom v šolo, ki raste iz asfalta)
V spodnjem nadstropju je ob našem obisku od skupaj treh stranišč eno bilo nedostopno, zaklenjeno, drugo se sploh ni dalo zapreti, kaj šele zakleniti in tretje edino, ki se je vsaj zaprlo, a ne zaklenilo z izjemno razrahljano kljuko, potrebno le privijanja z izvijačem. ‘Zadeva je bila sanirana že naslednji dan po obisku’ nam je zagotovila ravnateljica in se opravičila z dejstvom, da se na šoli z več kot 200 učenci dogajajo tudi okvare.
Na problematiko vrat v stranišču smo bili v uredništvu s strani staršev obveščeni pred prvomajskimi počitnicami, dva tedna pred našim obiskom šole, kako je s stranišči smo preverili tudi včeraj in vrata naj bi bila v okvari še vedno.
Na šoli so nam sicer zagotovili, da je bilo pohištvo na hodniku izrecno kupljeno za otroke nižje stopnje in je narejeno po standardih. Določene starše pa moti višina, češ da njihovi otroci ne sežejo do kaveljčkov da bi obesili jakno, kaj šele da bi kaj spravili na polico nad kaveljčki. Da so kaveljčki previsoko so ocenile že učiteljice, zato jih je hišnik že pred časom menda prestavil nižje. Po oceni učiteljic so kaveljčki sedaj na pravi višini, čeprav smo bili tudi sami priča, kako manjši otroci prosijo odrasle naj jim iz zgornje police podajo stvari. Smo pa dobili obljubo ravnateljice, da bo hišnik kaveljčke prestavil še nižje.
Pod stopnicami ima dolska šola ‘skrivni prostor’. Kaj je tam notri nam ni znala povedati pomočnica Belinda, ki že deset let vodi podružnično šolo. Na vprašanje, kaj je v tem prostoru je postregla z vprašanjem, zakaj je to sploh pomembno. Kmetova nam je nato po elektronski pošti pojasnila, da gre za prostor, kjer hranijo pripomočke, kosilnico in, da pomočnica tja še ni stopila. ‘Od sedaj naprej (op.a. pomočnica ravnateljice) resnično pozna vsak kotiček Podružnične šole Dol’ je še zapisala.
Po pregledu šole so strokovnjaki gradbenega področja sklenili, da obstaja možnost, da se stara šola prenovi in v njej zagotovi potrebne standarde. A to še ne pomeni, da novogradnja ni več v igri. Župan Miran Jerič nam je povedal, da bodo do jeseni pripravili projekta za obe možnosti, nato pa se sestali s starši, predstavniki šole, občinskim svetom in seveda tudi ministrstvom. Zaupal nam je, da bodo projekti vključevali tudi časovno obdobje obeh opcij in pa, kako bo s poukom, predvsem v primeru adaptacije obstoječe. Pomočnica Belinda Ladiha je dejala, da na Dolu praktično ni prostora, kjer bi imel vsaj del učencev pouk, edina možnost bi bil dvoizmenski pouk v Hrastniku, pa še to se po dosedanjih izračunih nikakor ne izzide. Sama sicer odločno navija za obnovitev obstoječe šole.
Ocena novogradnje znaša okoli 3 milijone evrov, podatkov za adaptacijo stare šole še ni.
Pred časom se je veliko govorilo tudi osamosvojitvi podružnične šole, ene največjih v Sloveniji. Razlog naj bi bil ta, da se ureja le šola v Hrastniku, Dol se zapostavlja.
Z dežjem začeli, s soncem končali. Opravili 92 uspešnih odvzemov krvi.
V soboto so se v trboveljskem delavskem domu zbrali motoristi in njihovi somišljeniki. Vsi zasavski moto klubi, iz katerih je že pred časom nastala Unija zasavskih moto klubov so se udeležili krvodajalske akcije. Tako kot vsako leto doslej so prišli iz Zavoda za transfuzijsko medicino v Ljubljani in prijavljenim vzeli kriv. Skoraj sto odvzemov so opravili in organizator Bojan Garantini je z akcijo izjemno zadovoljen: ‘Vse je potekalo po planu in akcija je uspela!‘.
Tokrat peta akcija po vrsti je bila v Trbovljah, drugo leto se nadaljuje v Hrastniku je še dodal Garantini.
