Urednica Neža se me načrtno in verjetno v dogovoru s strokovnjaki želi znebiti. Kar ji ni uspelo do sedaj, je poizkusila danes – v ponedeljek, 22. 6., ob 17.01, ko sem prejel mesič… “jutri pošlji tekst in slike.” Lahko bi mi enostavno dala odpoved. Ne, ona me muči počasi, a neuspešno, ker …… ahahahaaaaa. Kot, da ne ve, da sem že dva tedna v Keniji. Tu pa laufa samo HAKUNA MATATA (vse bo v redu) in POLE POLE (počasi, počasi).
In to sem popolnoma osvojil. Tako prijaznih in dobrosrčnih ljudi nisem srečal nikjer, razen v Vietnamu, ki je še vedno moja prva ljubezen. Morda zato nisem popolnoma realen. Morda je to tudi zato, ker smo daleč stran od urbanih središč in edini belci. Prava atrakcija, ko se pojavimo v vasi ali bližnjem mestu.
Smo skoraj na 2.000 metrih nadmorske višine, dejansko pod vznožjem druge največje 5.199 metrov visoke afriške gore Mt. Kenya. Ljudje so tu precej zadržani, ko pa jih pozdraviš z “Đambo” pa se v momentu odprejo, se rokujejo in se želijo pogovarjati ali slikati. Nekaj me je pa še posebej presenetilo in skoraj ne dojamem. Vsak, prav vsak, pa naj izgleda še tako čudno, obvlada vsaj pogovorno angleščino. Sicer je tu pogovorni jezik svahili. Jaz ga obvladam v nulo, najmanj tako kot angleščino.
Hrabri mišek tokrat brez besed …
Kaj smo dosegli, kaj pripomogli, kaj naredili, da bo otrokom bolje? Vse, prav vse, kar je v naši moči. Lovro in Lili sta se trudila bolj po pedagoški plati, jaz po svoje, vsi trije skupaj pa tako, da so bili otroci zadovoljni in da so vsaj za nekaj časa dobili občutek, da je nekomu mar za njih. Nisem ravno nek romantik, a tu sem počepnil in si včasih obrisal solzo, tako kot zagotovo tudi Lili in Lovro. Otroci pa so nam vračali z isto mero. Težko je opisati te občutke. Ni besed, ki bi vsaj približno opisale, kaj smo doživljali …
Naš urnik v preteklih dneh ni bil posebno natrpan. Zjutraj po zajtrku smo šli po navadi peš v mesto – kake tri, štiri kilometre, nabavili kar je bilo treba in se z motorji vrnili nazaj. Otroci, ki so sicer obiskovali državno šolo, so v naš center prišli po šoli, okoli enih, dobili kosilo in nekaj ur dodatne učne pomoči. Običajno sta bili dve skupini, starih tam do deset let. Ko so bili eni pri učnih urah, so bili drugi na dvorišču. S temi sem se ukvarjal pa jaz.
Najlepše spomine bom verjetno ohranil na popoldanske sprehode skozi vas. Dolga cesta, levo in desno čajevi nasadi, banane, ananas, ogromna drevesa, vmes pa lesene hiške in domovanja teh otrok. Ko nas je opazil eden in začel vpiti “tičr, tičr”, so prileteli še vsi ostali, ki so obiskovali naš popoldanski pouk. Težko je, res težko z besedami napisati tako, da boste začutili vse te občutke, ki jih doživljamo mi – tu s temi otroki.
Tema v desetih minutah
Kot sem že na začetku omenil, pa smo poleg teh obveznosti imeli tudi precej prostega časa. Dopoldne do dvanajstih, popoldne pa približno od petih naprej. Glede na to, da smo locirani na samem ekvatorju, se je zdanilo ob sedmih, ob sedmih zvečer pa tudi stemnilo. In to v desetih minutah, nič se ni mračilo, kar naenkrat rata tema. To pa je znak, da naj bi bili takrat že “doma”.
Ampak z Lovrotom se nisva preveč držala teh nepisanih pravil, češ, da ponoči ni varno in da je najbolje biti za ograjo našega domovanja. Imamo stražarja Moriokija, psa Luno, naš resort je ograjen in definitivno smo na varnem. Mogoče pa se gostitelji bojijo nas in menijo, da je bolje, da smo ponoči pod ključem.
Takih atraktivnih točk, ki so vredne ogleda, je tu na pretek. Slapovi, potoki, jezera, čudovite razgledne točke, sprehodi po (skoraj) džungli in nepregledna čajeva polja. Tu nekateri pridelki obrodijo dvakrat letno, vsega je dovolj, nihče ne bi smel biti lačen. A ni tako preprosto. Obiralci čaja dobijo za nabran koš dva evra, toda za to porabijo skoraj cel dan. Učitelji in zdravniki dobijo okoli 300 evrov plače, ostali povprečno 60. Vsi prodajajo vse, vsak ima svoj štant, na tone in tone plastike, tekstila, sadja. Zdi se mi, da je vsak prebivalec tudi prodajalec. Nihče ni vsiljiv – pogledaš, vprašaš in greš. Ne tako kot v Egiptu, ko skoraj streljajo za teboj, če jih zavrneš.
Skratka, kar nekaj stvari bom izpustil, preveč se dogaja. Pred Lili in Lovrotom je še pet dnevni treking na goro Mt. Kenja. Jaz pa jo bom z avtobusom puhnil v Nairobi in morda od tam z vlakom v Mombaso. Kar bo pa bo, o tem pa naslednjič, ko bomo morda že doma.
HAKUNA MATATA!
Sorodni članek:
150 kilogramov prtljage, prvo dejanje Zagorjanov v Keniji pa …
