Kot sem v zadnjem potopisu omenil se mi je do odhoda na Kitajsko v novembru zdelo daleč, pa sem se odločil za Malezijo, tokrat sam, brez kompanjona Lovrota. Potovanje se je začelo doma, nadaljevalo do Beograda, od tam do Dubaja in nato v Malezijo. Program je bil bolj za upokojence, tri krat po štiri dni na treh različnih in odličnih lokacijah v zelo dobrih hotelih. Popolnoma druga scena kot na ostalih potovanjih. Lepe sobe, čisti WC-ji, bogati zajtrki, hotelski bazeni. Skratka ni da ni. Prva destinacija je bila Langkavi, otok na zahodni obali Malezije. Naj kar takoj povem, da se bo ta potopis precej razlikoval od tistih iz Vietnama, Indije in Kitajske, predvsem zato, ker tu ni bilo Lovrota, jurišnika, ki nas je teral v prve bojne linije na razna bojišča polna razvrata. Sicer ni tekla kri v potokih, je pa teklo kot se šika. A kaj? Marsikaj.
Langkavi.
Eden izmed 99 otokov na zahodni malezijski obali, morda še najbolj znan po tem, da je ta otok brezcarinska cona in temu primerne so tudi cene. Samo, da boste imeli občutek, pet eurov je zvrhano dovolj, da se naješ in popiješ pivo, s tem, da je hrana vrhunska. Spet sem jedel vse kar je bilo na voljo in tega je bilo res ogromno. Plaže so lepe, morje pa niti približek hrvaškemu, veliko je meduz, umazano je in kopalcev ni veliko.
Otok simbolizira ogromen kip orla, največja atrakcija pa je seveda gondola, ki te popelje na vrh gore do mostu upetega med hribi od koder se ponujajo čudoviti razgledi. Most je delno steklen, tako da je tudi pogled navzdol fascinanten, kar malo strašljiv, sploh, ker se most stalno maje. Naj omenim še drugo atrakcijo, na katero zelo vabijo, a je bila zame izguba časa. Pot sedmih slapov … ker sem iz Slovenije me seveda ta pot ni ravno navdušila. Je pa verjetno turiste iz drugih koncev sveta. Morda sem pa preveč kritičen, kdo ve.
Kuala Lumpur.
Glavno mesto Malezije, ki ponuja vse kar ponujajo velika mesta. Blišč in bedo, jaz sem se blišča naveličal, skoraj povsod po teh velikih mestih je isto, odcepil sem se od skupine in raziskoval sam. Hvala bogu, Hrabri mišek si je sam naročil taxi, šel sam na trolo in se sam pogovarjal z domačini. Zdi se mi, da vsi obvladajo angleščino, vsi so razumeli moj ” helou, hauarju”. Užival sem v kitajski in indijski četrti tega velemesta, se podružil s klošarji pred nekim zanikrnim bifejem, kamor sem se vrnil tudi naslednji dan, počastil ekipo in bil dve uri glavna zvezda prizorišča. Denar je kar letel od mene, pivo je bilo skoraj 70 centov, grozno!!
Seveda sem si ogledal tudi glavno atrakcijo (Petronas Twin Towers), tista dva nebotičnika povezana z mostom po katerem sem se tudi sprehodil, kar pa name ni pustilo velikega vtisa, vse skupaj je lepše in bolj impozantno videti s ceste.
Penang.
Otok povezan s kopnim, morda najbolj zanimiv del Malezije, seveda v tem delu, ki sem ga obiskal jaz. Glavno mesto je Georgetown, mešanica več kultur, kar se vidi po arhitekturi, hrani in ljudeh. Je pod zaščito UNESC-a, z razlogom. Čudovito mesto, polno raznih obeležij, glede na to, da sem se templjev in ostalih podobnih objektov že preobjedel, sem užival v poslikavah hiš, kulinariki(spet), v ogromnem akvariju in poslikavah v 3D tehniki.
Skratka, Malezija je fajn, lepa, čista, polna prijaznih ljudi, lahko bi jo obiskal še enkrat, morda z Lovrotom, ampak potem bi bil potopis popolnoma drugačen kot je ta.
Če strnem vtise z vseh štirih azijskih držav, ki sem jih letos obiskal. Imajo kar nekaj skupnih točk. Povsod smo se z gondolo povzpeli na kak vrh z raznimi mostovi in čudovitimi razgledi (razen v Indiji), povsod smo se z liftom peljali v najvišje nadstropje stolpnice z najlepšim razgledom (razen v Indiji), povsod smo se gurmansko razvajali (razen v Indiji), a nikjer ni bilo tako posebno kot v Indiji. A kaj bi ponovil? Vsekakor Vietnam, prve ne pozabiš nikoli.
Svet je velik, meni se pa mudi. Sedaj, ko to berete sva z Lovrotom že v Egiptu, zato bo naslednje javljanje bolj pikantno in bolj tekoče. Božič v puščavi in Silvestrovo na Nilu. Po Nilu plava kit, iz vode kaže rit … kako je bilo, pa naprej pa naslednjič.
Vsako potovanje se začne s prvim korakom, Lovro pravi pa, da s prvim požirkom. Se čisto strinjam.
| Opomba uredništva: V besedilu boste našli pogovorne izraze, sleng in kakšno slovnično akrobacijo. Ni napaka, vse je namensko! Avtor želi, da se bralec počuti, kot da je tam z njim – med klošarji in na vožnji z liftom. |
Na prvem solo potovanju že v Srbiji moral spati v kiosku brez vrat
podžupanja Vesna Jesih in župan Zoran Poznič
