V nekaterih zadevah so Kitajci sto svetlobnih let pred nami, nekje pa še v srednjem veku, ampak zagotovo nas prehitevajo po levi in desni. Najbolj me je presenetila neprijaznost ljudi. Skoraj nisem naletel na kakšnega zelo prijaznega Kitajčka, ne v mestu, ne na vasi. Bolj mrki so, daleč od prisrčnih Vietnamcev, Indijcev ali Malezijcev. Drugo razočaranje pa je bila hrana. Nič posebnega. Kar pa me ni motilo, da ne bi probal vse, kar je bilo na jedilnikih. Naše kitajske restavracije bi jim z veseljem priporočal. Je pa hrana poceni, dva, tri evre je dovolj za konkreten obrok.
Med redkimi, a “pogumnimi” gurmani
Seveda sva se z Lovrotom vpisala med tiste redke, ki so si upali jesti črve, kobilice, škorpijone in neke čudne bibe. Glede na hud tempo potovanja bom verjetno kakšno stvar pozabil ali zamenjal vrstni red, kar pa bistva pogleda na potovanje ne bo spremenilo. Alkohol! Cevosan in Varekina sta zagotovo bolj okusna od kitajskega šnopca, pivo z nizko vsebnostjo alkohola je za naju z Lovrotom nujno zlo. Ker v sili hudič še muhe žre, pa sva ga žrla tudi midva. Ampak samo iz preventivnih razlogov. Kajti, če ne razkužuješ, lahko zboliš – zdravje pa je naša največje bogastvo. Saj se strinjate a ne, za zdravje gre.
Če se vrnem še malo nazaj, moram povedati, da se je moje izgubljanje tudi tokrat nadaljevalo. V neki vasi sem se odcepil od skupine. Želel sem si ogledati malo več in ni se mi zdelo, da lahko zamočim. Bil sem točen. A ob dogovorjeni uri ni bilo nikogar. Seveda, stal sem sredi napačnega trga, brez signala in upal, da me najdejo. Po pol ure so me le našli. Zavladala je smrtna tišina in srepi pogledi so mi dali vedeti, da me imajo počasi poln kufer. Malo mi je bilo nerodno, kaj čem, orientacijo so mi verjetno odstranili takoj po rojstvu, nikoli je nisem zaznal.
Za češnjico na vrhu torte …
Kot da takrat ni bilo dovolj, sem moral še enkrat pokazati kdo sem. Naslednji mrk se je prav tako zgodil na kitajskem podeželju, kamor smo se odpeljali z Vespami. Skupina je parkirala pred vaško restavracijo, kjer smo imeli kosilo, jaz pa sem naredil samo še en krog. En prekleto prevelik krog. Tokrat sta me rešila Lovro in naš vodič Rostja. Po mobi komunikaciji sta ugotovila, da sem najmanj pet kilometrov daleč. Tako mi je bilo strogo zaukazano naj ne grem nikamor več, naj čakam na mestu. Da bo enostavneje, če me pride kdo iskat. Ker so ostali še jedli, ni bilo take panike. Časovno nisem zamočil, je pa vodič že segel po Apaurinih, Lovro pa po požirku za pomiritev. Ni še konec mojih težav, nesreča nikoli ne počiva, moji možgani pa. Ali pa sploh ne delujejo več.
Lovro me od takrat naprej spremlja na vsakem koraku, kot kak agent se je prilimal name. Hvala bogu, da je. Ko smo bili – saj ne vem niti kje – že stokrat pregledani, se je spet zgodilo. Preden greš čez tista vrata, kjer te skenirajo in malo pretipajo, moraš vse stvari odložiti v košaro, ki gre tudi na pregled. Ko uspešno prestopiš tista vrata in opraviš pregled, te na drugi strani že čakajo tvoje stvari. Pobral sem svoje in z Lovrotom zapuščava prostor, ko sliši neko vpitje in mahanje policajke z nečim rdečim v roki. Moj pasuš in avionske karte sem očitno kar tam pustil, na varnem pri policistki. Pijača ni igrača, je pripomnil moj angel varuh in mi ponudil en šluk šnopčka. Srečo je treba deliti in seveda zapiti.
Prava ekipa – z vodičem na čelu
Sedaj pa še malo o nočnem življenju, ki je presenetljivo švoh, glede na mesta, kjer smo se nahajali. Ne, da ga ni – je, ampak ob dveh se neha. Pijača je draga, scena pa odlična. Bil sem med boljšimi v tem segmentu družabnega življenja, le Lovro me je premagal. Bil je udeleženec vseh bitk, jaz sem eno izpustil. Z ene pa sva se družno privlekla do hotela in prespala na recepciji. Ni šlo dalje, lifta v tem hotelu ni bilo, midva pa v šestem štuku.
Tisti bolj izkušeni vedo povedati, da se med potniki v skupini po dveh tednih začnejo drobna trenja. Nas je bilo dvajset, niti enega špilfardirbarja ni bilo v skupini. Res prava ekipa, z vodičem na čelu. No, priznam, čisto vse res ni šlo kot bi moralo. Nekatere stvari je pač treba požreti in imeti dobre živce, tak je ta lajf. Življenje ni ringlšpil, je pa kot ringlšpil vožnja z najhitrejšim liftom v 600 metrov visokem nebotičniku. Vožnja s 350 kilometri na uro z najsodobnejšim vlakom in še marsikaj, kar sem morda doživel in pozabil napisati.
Obljuba dela dolg….PIKANTNOSTI.
Nič ne bom skrival! Prav vseeno mi je, kaj si mislite – izdal bom eno podrobnost. Vesel sem, da še vedno zmorem vsak dan. Kak dan mi je zapasalo tudi dvakrat. Pravi užitek mi je jesti pikantno in zaenkrat nimam težav, ne spodaj, ne zgoraj.
Dovolj Azije in riža, gremo novim zmagam naproti. Afrikaaaa prihajamo, božič na Nilu in silvestrovanje v puščavi. Ker bodo Modrijani na silvestrovo v Zagorju, jih tam doli ne bo. Tut faaaajn.
Štilčki 2025
Rok Kreže
