30. 10. 2025

Marijo Smolej smo avgusta obiskali na domu v Kresnicah, kjer živi z družino. Že ob vstopu v hišo obiskovalce pozdravijo stene polne slik, ki so delo tako Pavla kot Marije, pa tudi njune hčere Darje Smolej (KLIK). 

Otroštvo je bilo težko

Smolej je otroštvo preživela v Primskovem na dolenjskem, zanjo je skrbela stara mama, ki pa je bila zelo stroga: “ni mi privoščila niti malice, še posebno ne svežega kruha. Dala mi je starega, ker sem bila mlada in sem imela dobre zobe.”

Prepričana je bila, da se Marija, takrat še deklica, ne bi smela učiti in bi morala več delati na njivi. Njena starša sta živela v Šmartnem, mama je delala kot pomočnica v krčmi pri cerkvi, oče pa je bil voznik – ‘furman’. Ko je bila v četrtem razredu, so starša klicali iz šole, da naj jo vzamejo domov v Šmartno, saj je imela že same ‘cveke’.

Rojstna hiša Marije Smolej je na sliki za njo, naslikal jo je eden od prijateljev na tamkajšnji slikarski delavnici

Že v srednji šoli je našla ljubezen svojega življenja

Marija je bila tih in miren otrok, je pa včasih naredila kakšno res odločno potezo. Ena od teh je bila, da se je vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje, pa čeprav je bil njen oče odločno proti: “Želela sem si ustvarjati modo, risati modne skice. Takrat tega programa še niso imeli, ampak sem se vseeno vpisala, in sicer na grafično oblikovanje.”

Program modno oblikovanje so odprli šele, ko je dokončala drugi letnik – takoj se je prepisala nanj. Njene modne skice so nekaj posebnega tudi zato, ker je na papir lepila blago, čezenj pa risala skico: “To ni bilo tipično za tisto obdobje, to je bila popolnoma moja tehnika,” se pohvali z nasmeškom.

V srednji šoli je spoznala tudi Pavla, s katerim se je kasneje poročila in ustvarila družino. Družiti sta se začela že v času srednje šole: “Vsako nedeljo je prikolesaril k meni v Ljubljano, in to iz okolice Kranja. Že takrat je bil precej športen. Nedelje sva izkoristila za druženje in vsak večer se je s kolesom odpeljal tudi domov.”

V planinstvo jo je pritegnil mož Pavel

Marija nikoli ni bila zares navdušenka nad gorništvom, jo je pa v planinsko srenjo pritegnil Pavel. Prvič je prišla pomagat na tabor pod Stolom, najbolj pa jo je tam želela Ana Mohar – Čača, ki je bila tudi pobudnica planinskih taborov: “Potrebovali so nekoga, ki bi vodil kuhinjo, ki bi bil vseskozi tam. In Pavel me je potegnil zraven. Pomagali sta mi še dve ženski, skupaj smo nahranili sedemdeset lačnih ust.”

Mnoge od slik, ki krasijo stene družinske hiše Smolejevih v Kresnicah, so spomini na izlete. Naslikani so pejsaži, pogledi, pa kakšna zanimiva stavba kot je cerkev ali stara hiša. Pavlove in Marijine slike je precej enostavno ločiti, saj so bile naslikane v popolnoma različnih slogih. Pavel je rad ustvarjal z barvo, z barvnimi ploskvami je upodabljal hiše. Marijin najljubši medij pa je bil akvarel, s katerim je najraje slikala poglede.

Slike Pavla in Marije Smolej – jih ločite?

Ilustratorka, pesnica in modna oblikovalka

Ni pa bilo slikarstvo Marijin edini umetniški izraz. Njene ilustracije in dizajni krasijo podobe različnih knjig, pa tudi majice taborov planinskega društva Litija. Med njenimi knjigami izstopa predvsem ilustrirana zgodovina mode, kjer je upodobila oblačila skozi časovna obdobja od starih civilizacij pa do danes. Pa pesniške zbirke – Marija je namreč tudi pesnica, ilustrirala je svoje lastne pesmi. Njen opus del obsega razne stvaritve in raznolike materiale, med drugim tudi poslikavo kapelice.

Sešila uspešno kolekcijo, a ker je bila le praktikantka, priznanja nikoli ni dobila

V mladosti je oblikovala modno kolekcijo za takratno ljubljansko Konfekcijo, za katero pa nikoli ni dobila priznanja: “V Konfekciji sem opravljala prakso. Takrat je v firmo občasno prišla tudi modna novinarka, ki je veliko hodila po modnih sejmih, predvsem v tujini.”

Na firmi so iskali nove dizajne, vendar nje niso upoštevali, čeprav so videli njene skice: “Vodstvo me je prezrlo, saj sem bila mlada, neizkušena, praktikantka. Tej novinarki pa so bile moje skice všeč. In to do te mere, da je nekega dne vodilnim to tudi povedala. Bila je edina, ki se je postavila zame. Odšla je v pisarno vodstva ter jim kar naravnost povedala, da imajo na firmi modno oblikovalko – mene – in da naj uporabijo moje dizajne. Moje skice je nato z bucikami pripela na bale blaga – to sešijte iz tega blaga, tisto iz onega.”

Še na modno revijo se je morala “prikrasti”

In čeprav so kolekcijo naredili, ona zanjo ni dobila nobenega priznanja. “Niti na modno revijo me niso povabili, ko se je kolekcija predstavljala. Morala sem se prikrasti noter skozi zadnja vrata, kjer so vstopali modeli. In tako sem vsaj videla moje obleke, kako jih modeli nosijo po pisti. To je bil lep občutek.” 

Še bi ustvarjala, ampak …

Kot terapevtka je s svojimi pacienti delala kvačkane živali po lastnem dizajnu, ki pa so bile vse narejene iz kvadrata: “Najbolj sem ponosna na eno od mojih učenk, ki se je z depresijo spoprijela tako, da je kvačkala te moje živali. Naredila jih je za cel tovornjak!” se nasmeje.

Zaradi bolezni pa Smolej žal ne more več ustvarjati: “Prsti me ne ubogajo, ne morem držati čopiča, čeprav si še želim ustvarjati. Kar hudo mi je, ko gledam čopiče in barve.”

Kljub temu, da je bil Pavel tisti, ki je mamo, kot pravi hči Darja, spravil v akcijo, je Marija Smolej umetnica, ki si zasluži priznanje v svoji luči in je s svojim delom veliko doprinesla tako v Litiji kot tudi širše.

Marija Smolej s hčerko, dr. Darjo Smolej

Sorodni članek:

Roman Ponebšek o “ljubezni”, ki jo je delili z očetom