Gorski stražar, gorski vodnik, inštruktor planinske vzgoje in nenazadnje podpredsednik planinske zveze – Roman Ponebšek nosi mnogo klobukov. Aktiven je tudi pri organizaciji taborov Planinskega društva Litija, ki letos obeležujejo 45 let delovanja.
Planinstvo je bila ‘ljubezen’, ki jo je delil z očetom
V otroštvu je Ponebšek gore največ obiskoval s svojim očetom. Mama ni bila ljubiteljica planin, na družinski izlet je odšla le enkrat, na sedmera jezera. Ko pa jih je tam dobila huda nevihta, pa je planinstvo prepustila možu in sinu, češ da ‘naj bo to kar vajina ljubezen'”. In res je bila.
Roman je hodil na letovanja kar na Veliko Planino, saj je tam podjetje, kjer je delal oče, imelo sindikalne kapacitete. “Hribi so mi bili tam blazno všeč,” se spominja. Z bratranci in sestričnami so bivali v pastirskih kočah, njegov oče in stric pa sta hodila po tamkajšnjih gorskih poteh, kot je Kamniško sedlo.
Pri približno štirinajstih letih ga je oče peljal tudi na preizkusno turo po brezpotjih čez Lepošpičje, kjer je preverjal njegovo telesno pripravljenost, vrtoglavico – seveda je očetovo preizkušnjo uspešno opravil.
Ponebšek zase pravi, da je planinec, nikoli pa si ni želel biti alpinist. “Ni me privlačilo, da bi plezal, bolj me je pritegnila ta čudovita narava, doživljajski potencial hribov,” pa tudi zgodovina, kot je denimo Knafelčeva markacija. V pionirjih slovenskega planinstva Ponebšek vidi prednike, ki so raziskovali in začrtovali nove poti po brezpotjih gora. Kot eden od treh podpredsednikov planinske zveze je sodeloval tudi pri obnovi Aljaževega stolpa leta 2018 na Triglavu, ki se ob 130. jubileju Planinske zveze Slovenije ponovno ponaša s prvotno sivo barvo.
| Jakob Aljaž je ‘gorski svet’ z vrhom Triglava in Kredarico kupil za dva goldinarja z namenom, da ‘slovenskim goram slovensko lice da’. Povod za nakup je bil pripetljaj, ko ga je oskrbnik koče, sicer Slovenec, med hojo na Triglav zavrnil, češ da tam lahko prespijo samo tisti, ki govorijo nemško. Najprej je postavil stolp na Triglavu, nato pa še kočo na Kredarici. Pločevino za stolp je dal leta 1895 skovati lokalnemu mojstru kovaču, in z letošnjim letom na najvišjem slovenskem vrhu kljubuje gorskim razmeram že 130 let. (vir: Roman Ponebšek) |
Tabori planinskega društva Litija nikoli niso bili le hoja v gore
Tabori planinskega društva litija letos obeležujejo 45 let, v katerih so gostili čez 3000 mladih.
Tabori niso le zaznamovali litijskega planinskega društva, ampak so bili vseskozi tudi kovnica kadrov. Vsi, ki so aktivni v društvu sedaj, so se v mladosti udeleževali taborov: “Nekateri so že babice in dedki, ki na tabore pripeljejo svoje vnuke. Želijo jim dati to, kar so nekoč doživeli sami,” pove litijski planinec.
Himalaja je še neobiskano ‘dvorišče’
Zase pravi, da je planinski romantik, ki globoko spoštuje prvinskost izkušnje: “Mi smo še spoštovali častni kodeks planincev, kar danes ni pogosto. Ko smo prišli na vrh, smo si segli v roke in čestitali za vzpon.” Vztrajnost, lepote narave, mir, spokojnost, prizemljenost, pa tudi druženje ob tabornem ognju – to so stvari, ki jih je potrebno doživeti, ne pa o njih le brati.
Pred šestimi leti so slovenski planinci praznovali 40 let vzpona na Everest, najvišji vrh sveta. Tam je imel možnost spoznati mnoge, ki so vrh že osvojili, čeprav sam Himalaje še ni obiskal: “Ti ljudje pot opišejo tako slikovito, da se mi zdi, kot sem že sam bil tam. Prebral sem tudi mnogo potopisov. Čeprav še nisem bil tam, imam občutek, da že poznam vse, kot da je moje dvorišče. Vladajo pa tam res ekstremne razmere,” pove Ponebšek, ki opozarja tudi, da se je na vsak vzpon potrebno pripraviti. Morda, pravi, bo najvišje pogorje svet nekoč tudi sam obiskal.
Cilj je srečen povratek domov
Vsem, ki si želijo začeti s hojo v hribe, Ponebšek svetuje včlanitev v planinsko društvo. Tam lahko mladi in starejši pridobijo znanje za samostojen obisk gora. “Planinstvo je šport, s katerim lahko začneš v vrtcu in končaš pri stotih letih,” je prepričan.
Sam ni pristaš slikanja na gorskih vrhovih zato, da bi dobili všečke: “Nekateri ljudje osvojijo vrh smo zato, da naredijo objavo. Ne znajo pa uporabljati osnovne opreme, kot so dereze. V nedeljo zjutraj vstaneš, dosežeš dvatisočaka, se slikaš in greš domov. Kaj pa si doživel?”
V Planinski zvezi imajo slogan ‘Planinstvo je moj način življenja’. In to zagotovo drži tudi za Romana Ponebška – in to že od malih nog.
Slovenska transverzala poteka tudi čez Zasavje:
Slovenska Transverzala prečka hrastniške in trboveljske hribe
