07. 04. 2025

Samo zaprtje se vleče že več kot 20 let, kar je pošteno zarezalo v miselnost regije, ki je bila stoletja povsem odvisna od energetike. »Poglejte napredek v Zagorju. Rudnik so zaprli iz danes na jutri in je mesto oživelo. V Trbovljah in Hrastniku pa se agonija vleče v nedogled in zato prostora za razvoj ni bilo,« kritično doda bivši rudar Anton Lisec glede mukotrpnega večletnega zapiranja največjega zasavskega zaposlovalca. »Prav žalosten sem, kako so nas gledali s prizvokom, ko od nas niso več imeli koristi«. 

Podobno zgodbo doživljali prebivalci Varpalote

V času propada rudnika se je podobna zgodba odvijala 300 kilometrov stran na Madžarskem. V Inoti, Varpaloti, so energetiki leta 2001 oddelali svoj zadnji »šiht«. Čeprav so bili pripravljeni načrti za nove peči, v tem primeru takrat sicer že zasebnega energetskega podjetja, pa desnosredinska vlada leta 1999 ni podpisala dolgoročnega pogodbenega dogovora med madžarskimi elektrarnami in proizvajalcem elektrike, nam pojasnita Csilla Raffai Szabolcs Szikszai, ki sta podrobno raziskala zgodovino tovarne v Inoti. Odločitev je bila usodna in namesto gradnje novega bloka so se železna vrata le 20 kilometrov severno od Balatona za zadnjim zaposlenim za vedno zaprla. »Elektrarna Inota je bila način življenja. Bila je cenjeno delovno mesto z velikodušnimi ugodnostmi za zaposlene,« sta pojasnila naša sogovornika in pojasnila, kako je propadla energetska tovarna v brezno potegnila tudi rudnik premoga Balinka in 400 presežnih rudarjev. Na državni ravni je konec proizvodnje v Inoti pomenil izgubo 2% nacionalne proizvodne zmogljivosti električne energije.

Na koncu je ostalo dobrih 150 delavcev kot v Zasavju …

Madžarska tovarna je bila po številu zaposlenih sicer dosti manjšega premera kot zasavski rudniki. Okoli leta 1960 je bilo v madžarski termoelektrarni zaposlenih nekaj manj kot 900 zaposlenih, leta 1990 še 600, v zadnjem odpuščanju leta 2002 pa je delo izgubilo 165 delavcev. Upad podoben kot v Zasavju. Razen zakonskih obveznosti ob odpuščanju ni podatka, pravita Raffai in Szikszai, da bi delavcem stopili naproti s programi presežnih delavcev, česar pa so bili deležni zasavski knapi.

Že drži, da so bili programi presežnih delavcev ves čas v igri, a kaj ko se niso izvajali ali pa so bili krivični, odločno pove zadnji rudniški sindikalist Anton Lisec. »Niso bili isti vatli za vse in to je tisto, kar nas še danes boli. Načrte so delali s figo v žepu.« V programu presežnih delavcev so bile odpravnine, premije, dokupi let … pove likvidacijski upravitelj RTH Stanislav Sotlar, ki bdi nad zaprtjem družbe, ki je že od leta 2019 v likvidacijskem postopku.

20 let zapiranja slovenskega rudnika, na Madžarskem so naredili konec »čez noč«

In če v Zasavju v četrt stoletja niso uspeli zapreti rudnika, so proizvodnjo električne energije v Inoti prekinili nemudoma in odpovedi podelili v letu, dveh. Če smo pošteni, pa obstaja ključna razlika, in sicer ta, da je lastnik zasebnik in da se demontaža strojev in opreme na Madžarskem izvaja še danes in to vse od leta 2002.

Konec delovanja je tako kot v Inoti tudi v Trbovljah in Hrastniku močno vplivalo na življenje v okolici. Brezposelnost je v Sloveniji v prvih desetih letih novega tisočletja ves čas padala, v Zasavju pa je bilo ravno obratno. Najvišja stopnja brezposelnosti v regiji zadnje četrt stoletja je bila leta 2014, ko je bilo več kot 4000 Zasavcev brezposelnih – in to je tudi isto leto, ko je ugasnil zadnji stroj več deset metrov pod tlemi Zasavcev. Zmanjševanje zaposlenih se je izvajalo že od devetdesetih let, se spominja rudar Lisec, ko je v 10 letih rudnik zapustilo okoli 1700 ljudi. Leta 2000 je bilo še vedno nekaj več kot 1300 zaposlenih, 2014 samo še 270. Po slavnem »zadnjem štrajku« so razdelili zadnjih 140 odpovedi naenkrat.

»To so bili čustveni trenutki. Eni so jokali, drugi so se bili pripravljeni tepsti, spet tretji so s cmokom v grlu stoično prevzeli svojo usodo,« se še v živo spominja slik iz tistih dni Anton Lisec, rudarski sindikalist, ki je bil tudi vodja zadnje stavke, kjer so se borili za svoje pravice in enkrat za vselej želeli od države slišati javno in jasno odločitev o prihodnosti rudnika. Tega namreč ni storila ne leva ne desna oblast v več kot 30 letih in prav to je zagrizene rudarje, ki so s ponosom grizli v zemljo, najbolj zabolelo.

In kaj danes? Še sveti kakšna luč na koncu tunela?

Na tem mestu, prav med ruševinami, se vsako leto odvija festival Inota

V Inoti na energetski lokaciji se ni, razen demontaže, veliko spremenilo. Poslopje je načel zob časa kljub nekaterim zgodovinskim biserom – kot je kulturni dom z mozaiki, vendarle pa lokacija enkrat na leto oživi na Festivalu Inota, ko se večtisočglava množica zbere na svetlobnem dogodku, kjer oživi sodobna umetnost v povezavi z industrijsko zapuščino. Preostalih 353 dni v letu pa je območje zapuščeno z izjemo ljubiteljev industrijske dediščine, ki jih Csilla in Szabolcs popeljeta na turistični ogled.

Rudniška dediščina tudi v Zasavju ni doživela svoje prave slave. Vsakoletni teki čez ovire v jami (Jamatlon) oživljajo edine dostopne rove, ki povezujejo dve ključni rudarski občini Trbovlje in Hrastnik, ostali so še posamezni kosi v muzeju, večina rudarskih objektov je bilo porušenih, razprodanih … V nekdanji rudniški upravi v Trbovljah so leta 2023 uredili oskrbovana stanovanja, na hribu nad Trbovljami je umetnik, danes celo župan Zoran Poznič, postavil skoraj 10-metrskega rudarja, ki ponoči sveti čez dolino na nasprotni hrib in kaže na zapuščeni rudniški jašek. Zapuščino naj bi ohranili tudi v Hrastniku, kjer načrtujejo nekdanjo kompresorsko postajo urediti v podjetniški inkubator v stilu brownfield investicij.

Bo Zasavje kot Feniks iz pepela?

Sicer pa se nekoč izključno energetska regija nadeja oživitve degradiranega območja nad globokimi rovi, ki so dolga leta napajali državo. Lakonco, območje nad Trbovljami, naj bi z evropskim denarjem uredili v sodobno poslovno cono, podjetje Dewesoft, ki proizvaja merilno tehniko tako za avtomobile, ladje, kot tudi vesoljsko industrijo, obenem pa ima v lasti tudi podjetniški inkubator, si želi prav tam zgraditi Mesto Akrobatov. Narejeni so ambiciozni načrti za kraj, kjer naj bi na enem mestu združevali proizvodnjo, podjetniške ideje, družbene dejavnosti, zabavne vsebine, kulturo … In če prav dobro pomislimo – točno to smo videli v ruševinah Inote – mesto v malem, kjer so lastniki delavcem zgradili bazen, odprli lastno trgovino, kjer so bile na voljo banane takrat, ko jih ni bilo skoraj nikjer dobiti, pa gledališče za zaposlene, telovadnico …

In se spet ponavlja zgodovina. Pa naj se tokrat ponovi v najboljših točkah, iz napak pa naj se le učimo.

Eno je uradna zgodba o zaprtju rudnika. Drugo pa …”To je bilo nastavljeno tako.”