10. 10. 2024

Trboveljčanka Simona Plantan se je rodila brez vene cava – to je žila, ki je zadolžena za pretok krvi iz spodnjega in srednjega dela telesa v srce. Najbolj zanimivo pa je, da tega ni vedela celih 38 let. “Naše telo je res čudežno,” je Simona začela pripovedovati svojo zgodbo, “namesto te zelo pomembne žile, je pri meni ustvarilo več manjših.” Na žalost pa to ni bila rešitev na dolgi rok. Simona je sicer živela, a so jo že od malega pestile mnoge zdravstvene težave. Hitro je bila utrujena, splošno počutje je bilo slabo, s športom se ni mogla ukvarjati, čeprav je to želela. Težave so se z leti še stopnjevale. Ko je kot odrasla ženska izvedela za svojo diagnozo, so bila njena jetra že tako okvarjena, da je potrebovala presaditev.

Čakala pol leta, potem pa šok

Simona je bila na listi za presaditev jeter od januarja 2023, ko se je nekajkrat njeno zdravje nevarno poslabšalo, v možganih se ji je začel nabirati celo amonijak. Pol leta kasneje je prejela klic in končno dobre novice – zanjo so našli primernega darovalca. A usoda je poskrbela za drugačen razplet. “Je kar težko verjeti. Po poklicu sem pomočnica vzgojiteljice in že kar precej imuna na otroške bolezni. A sem dobila peto bolezen in bila zato neprimerna za operacijo. Tako sem takrat izgubila priložnost.” Kirurg je Simono tolažil, da verjetno obstaja razlog, zakaj se je tako obrnilo, a neizmerna žalost je pri njej ostala. Tako ji ni preostalo drugega, kot da še naprej čaka in upa.

Ko je že mislila, da je konec, je znova prejela klic

Letos se je naši sogovornici čez noč podrlo življenje. Amonijak ji je znova zalil možgane, tokrat tako hudo, da je čutila, da jo zapušča življenje. “Ko pomislim za nazaj, se spomnim, kako sem se pripravljala na smrt. Bilo je drugače kot vsakič prej. Čutila sem, kako mi telo popušča, kako več ne zmore. Nato sem se povsem sprostila in začela poslavljati od tega sveta.” Zdravniki so ji napovedali še dva meseca življenja. A je usoda znova poskrbela za presenečenje. Pozno zvečer, ko je ležala v bolniški postelji, je prejela drugi klic kirurga. Našli so novega primernega darovalca. “Najprej sem jokala, nato sem bila vesela, hkrati me je bilo strah, potem me je začelo skrbeti, skratka cel vrtiljak čustev, a ne koncu sem vedela, da bo vse v redu. Če ne grem na operacijo ali če ta ne uspe, me je čakal isti izid. Torej je bila zame možnost le ena – da uspe in da živim.” 

Prva tovrstna operacija na svetu

Sledila je operacija. Pri tem pa ni šlo samo za presaditev jeter, ampak tudi prej omenjene vene. “Tega še niso počeli, nikjer na svetu. Presaditev jeter je postala že precej rutinska, vena cava po drugi strani pa je čisto nova zgodba.” Kar 14 ur je ležala v operacijski sobi in pri tem izgubila približno 40 litrov krvi, ki so jo morali nadomestiti s krvjo darovalcev. Naslednji dan se je ravno pri žili še nekaj zakompliciralo in morali so popraviti. Bili so uspešni. Simono pa je zdaj čakala še druga borba – okrevanje. Že takoj po operaciji so ji povedali, da ne bo lahko. “Drugega izhoda, kot da je vse dobro, tako ali tako nisem imela. Pri meni je bilo zdravljenje res hitro. Mogoče zato, ker sem bila ves čas pozitivna. Šele, ko sem tako hitro in lepo okrevala, sem si mislila, da je to tisti darovalec, ki mi res ustreza, in ne tisti izpred enega leta. Verjamem tudi, da imam v nebesih posebnega angela varuha, ki je poskrbel zame – mojega očeta.”

“Če bi imela stik z njeno ali njegovo družino, bi jim napisala pismo”

Poleg fizičnega okrevanja, je po operacijah, kjer opravljajo transplantacije zelo pomemben tudi psihološki vidik, je poudarila Trboveljčanka. Da se še vedno sprašuje, kdo je bil ali bila darovalka, kaj je počel/a, kdo žaluje za njim/njo, je imel/a družino …Kaj pa bi v pismu sporočila svojcem osebe, ki je s svojo dobrosrčnostjo in pripravljenostjo za darovanje organov Simoni rešila življenje? “Jaz se res vsak dan zahvalim tej osebi za to priložnost, ki mi jo je dala. Ne morem ubesediti, kako neizmerno sem hvaležna. Vem, da delček njega ali nje živi v meni in gre z menoj naprej. Želim si, da bi videli, kako čisto drugačno je zdaj moje življenje. Kakšno novo priložnost sem dobila. Zdaj lahko delam stvari, ki jih prej nisem mogla. Darovanje je res plemenito dejanje, največje darilo, ki ti ga nekdo lahko da – priložnost za novo, boljše življenje,” je poskusila ubesediti, a pravih besed sploh ni, je še dodala.

Novo življenje, nove priložnosti

Hitremu okrevanju, ki ga Simona pripisuje optimizmu in pozitivni miselnosti, je sledil odhod domov. Tam se je po dolgem času lahko v celoti pogledala v ogledalo. “Imela sem 18 kilogramov manj, brazgotini na prsih in trebuhu, ohlapne mišice, skoraj se nisem prepoznala. Novo telo sem morala sprejeti, glede mišic sem lahko nekaj storila, brazgotina pa bo ostala in me spominjala, da moram izkoristiti življenje. Tega se ne bom sramovala. Živa sem, to je to.” 

Od operacije je minilo sedem mesecev in Simona si prizadeva, da ne vstopi v stare navade. Rada kolesari, hodi, se potaplja z nečakom. Povedala nam je, da se ne obremenjuje več z malenkostmi in da veliko lažje postavlja meje. “Nadoknaditi želim vse, kar sem zamudila.” Na lastni koži je namreč preizkusila, kako pomembno je v življenju zdravje, čeprav se zdi ta izjava zdaj že malo kot kliše. Za zdravstvo pa ima samo lepe besede, “vsi ključni zdravstveni delavci so se potrudili zame, se zavzeli, me tolažili in mi namenjali vzpodbudne besede.” 

Zdaj včasih opazuje ljudi, ki so nestrpni. V trgovini, na banki, pri zdravniku, v prometu … “Kako se obnašajo do sočloveka. Naj najprej vdihnejo in pomislijo, kaj če bodo tega človeka še rabili. Mogoče je pa darovalec. Nikoli ne moreš vedeti, kaj prestaja v življenju, kakšna je njegova ali njena zgodba. Veliko boljša in bolj učinkovita je lepa in pozitivna komunikacija.” Lepa beseda namreč vedno lepo mesto najde.

Sorodni članki:

ZGODBA: Rekli so ji, da dojenček ne bo preživel, a nikoli ni obupala