08. 11. 2022

Marjetka je osnovno šolo obiskovala na Izlakah, sicer pa je Trboveljčanka. Oče je bil veterinar, pa so zaradi njegove službe nekaj časa najprej živeli na Dolu pri Hrastniku, potem na Izlakah in se kasneje spet preselili v Trbovlje. Mami kot učiteljici je na srečo vedno uspelo dobiti službo.

Na Izlake me vežejo lepi spomini, na šolo in sprehode po okolici. Sprva nisem bila vesela, ko sem se preselila nazaj v Trbovlje. V mesto! A sem ga kmalu vzljubila.

Kot otrok sem se z drugimi seveda rada igrala tudi šolo, a takrat še nisem razmišljala, s čim se bom ukvarjala v življenju. Ko sem študirala, je bila to med številnimi možnostmi le ena od opcij. Razmišljala sem kot ostali mladi v tistem času – svet je naš in lahko izbiramo! In tako je tudi bilo, pripoveduje Marjetka.

“Verjamem v človeka in da je vsakdo lahko uspešen v okviru svojih zmožnosti na določenem področju. Naši dijaki so uspešni vsak po svoje, in to cenim,” pove Marjetka Bizjak, upokojena ravnateljica STPŠ. (Preberite tudi pogovor z nekdanjim ravnateljem STPŠ)

Uradna obrazložitev ob letošnjem predlogu za življenjsko delo v srednjem šolstvu, ki ga podeljuje Republika Slovenija na področju šolstva, začne takole: Marjetka Bizjak, po izobrazbi profesorica slovenščine in angleščine, je strokovnjakinja na področju srednjega šolstva. Njena dolgoletna pedagoška in vodstvena pot sta odličen zgled učeče se organizacije v slovenskem šolskem prostoru. Kot ravnateljica Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje je skupaj s kolektivom ustvarjala spodbudno okolje za dijake in učitelje in vzpostavila tri raziskovalno-izobraževalne laboratorije. Srednja šola ima tako pod njenim izjemnim vodenjem vlogo centra tehniškega izobraževanja v regiji, je prepoznavna, ima ugled ter je znana po kakovosti in sledenju novostim. V lokalni skupnosti in širše se je aktivno povezovala z gospodarstvom ter delovala na številnih razvojnih, športnih, inovativnih, izobraževalnih in kulturnih področjih.

To je le uvod, da naštejemo vse uspehe, zasluge in nagrade bi zahtevalo več prostora. Njen nasmeh in prijazna beseda pa njene uspehe še nadgradita.

Kakšna pa je Marjetka sicer? Bo upokojitev močno vplivala nanjo? Zdaj se ji ponujajo druge možnosti za udejstvovanje. Ima več časa zase in za svoje bližnje. Prepričani smo, da bo glede na organizacijske sposobnosti, znala svoj čas dobro razporediti. Ujeli smo jo pred odhodom na rekreacijo na Ruardiju.

Radi hodite?

Zelo. Kar velikokrat pridem na Ruardi ali pa grem na Kipe, glede na to, da živim v Trbovljah. Zdaj, ko imam malo več časa za hojo, bom to dobro izkoristila, pa še rada sem v naravi.

Se še privajate na to, da vam ni treba hiteti vsak dan v službo?

Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi se človek lahko pripravil na obdobje, ko se upokoji. Žal pa nikoli ni časa, do zadnjega trenutka ne. Pred leti je bilo celo srečanje za pedagoške delavce, ki so pred upokojitvijo, kjer bi izvedeli nekaj več o tem, kako se pripraviti na novo življenjsko obdobje. Zame je bilo takrat še prekmalu. Mi je pa bil program všeč in sem ga priporočila kolegom. Nihče se ni prijavil! Če bi to bilo pred kratkim, bi se z veseljem prijavila.

Je bilo težko prekiniti nekaj, kar je uspešno trajalo toliko let?

Določeni občutki obstajajo. Julija sem dolžnost uradno predala. Potem sem še nekaj časa pospravljala, kar ni enostavno po dvaindvajsetih letih, kolikor sem bila ravnateljica. Pred tem sem na šoli učila angleščino in slovenščino, le dve leti na začetku službene kariere pa sem učila na srednji šoli v Zagorju.

Vesela sem, ker je moja šola bila in verjamem, da tudi bo še naprej, zelo uspešna. Na njej deluje odlična ekipa odlično usposobljenih in kreativnih pedagoških delavcev, ki so predani poslanstvu, ki ga opravljajo.

In zdaj že veste, s čim se boste ukvarjali?

Mamina slika

Z upokojitvijo dobiš čas za stvari, za katere ga prej nisi imel. Poleti rada plavam na trboveljskem bazenu, hodim, berem. Zdaj bo tega več. Moram nadomestiti vse, česar mi zaradi časovne stiske ni uspelo, kolikor bi si sicer želela. Bolj se bom tudi vključila v lokalno skupnost. Neka daljša potovanja me ne privlačijo, čeprav jih je kar nekaj bilo. Z možem greva rada na izlete, sva pa zelo rada tudi doma. Pa ne samo zaradi mame, bivše učiteljice in slikarke, ki je že precej v letih. Skrb zanjo smo si v družini lepo porazdelili in odlično sodelujemo. V življenju je mama zelo rada risala, skoraj raje kot slikala. Včasih je risala za mizo kar na prtičku, če ni bilo drugega. Ob praznikih pa kaj malega še vedno rada ustvarja. Vendar ji je tudi slikarstvo šlo dobro od rok. Družim se tudi z vnuki, če je treba, grem po njih v šolo ali pa na kakšno obšolsko dejavnost. Z veseljem bom tudi šla na obisk na našo šolo. Če bo potrebna kakšna pomoč, pa se bom tudi odzvala.

Kaj menite o ugledu učiteljev v naši družbi?

Učitelji že vemo, kaj moramo narediti, da bi imeli v družbi ugled, ni pa vse odvisno zgolj od nas. Zato se družbi, ki se ne zaveda pomembnosti učiteljskega poklica, vse vrača kot bumerang.

Na primer v srednji šoli večkrat predstavlja problem pomanjkanje učiteljev stroke, saj se glede na zahtevano dodatno izobrazbo in zahtevnost dela diplomanti raje odločajo za delo v gospodarstvu. Na naši šoli je trenutno situacija dobra, s tem mislim na kakovost kot tudi zasedenost delovnih mest. Nemogoče je organizirati delo, če potrebnega kadra ni.

V kaj verjamete?

Verjamem v človeka in da je vsakdo lahko uspešen v okviru svojih zmožnosti na določenem področju. Naši dijaki so uspešni vsak po svoje, in to cenim. Priznanj, ki sem jih dobila, še posebno letošnjega, sem zelo vesela in zaradi njih počaščena. Vendar – ko nekaj delaš in si s srcem in dušo pri stvari, ne delaš za nagrado. To počneš, ker je treba, ker želiš doseči določene rezultate, uspehe, zato, da gredo stvari naprej in istočasno gradiš tudi sebe kot osebnost. Nagrada pride, če ne delaš zanjo!

Ko se ozrete nazaj, bi v svojem življenju kaj spremenili, če bi lahko?

Samo to – več bi hodila na sprehode, več bi se gibala, bolj skrbela za svoje zdravje!

FOTO: Podelili priznanja zaslužnim Trboveljčanom