05. 07. 2022

Za uspešno povezovanje tehniškega izobraževanja in gospodarstva je že pred petimi leti prejela naziv častne občanke Trbovelj. Lani je v imenu Srednje tehniške in poklicne šole (STPŠ) Trbovlje prevzela prvojunijsko nagrado Občine Trbovlje za izjemne dosežke, pomembne za ugled in razvoj občine Trbovlje. Po 22 letih ravnateljevanja je pred dnevi pospravila svojo pisarno in se vsaj uradno poslovila od srednje šole, s katero je dihala. Jeseni namreč odhaja v pokoj. A Marjetka Bizjak, ki je prve letnike najpogosteje nagovorila o vrednotah, kot so spoštovanje, znanje in pripadnost, pravi, da se ne boji za prihodnost STPŠ Trbovlje. 

Za vami je pomembno in precej dolgo obdobje ravnateljevanja. Imate v spominu kakšna obdobja, ki so posebej izstopala?

Čisto vsako obdobje je bilo posebno zaradi nečesa drugega. Vedno so bile stvari, ki so bile zelo pomembne, morda tudi neprijetne in so za šolo predstavljale težko obdobje. Če začnem od zadaj, si koronskih let res ne želimo ponoviti. Najraje bi jih izbrisali, ker so naredila preveč škode in pobrala preveč energije. Za nekatere stvari vem, da so potrebne, ampak kljub vsemu je bilo to obdobje zelo hudo. 

Naporno je bilo tudi obdobje, ko se je zmanjševal vpis v tehnične programe zaradi demografije, podjetij, ki jih ni bilo več, in ker je bilo splošno izobraževanje bolj trendovsko. Tudi obdobje brez denarja in z velikimi potrebami po obnovi posameznih delov stare stavbe je bilo težko. Pomembno je, da ugotoviš, kaj je v določenem obdobju prioriteta, tako na poslovnem kot na pedagoškem področju. 

Kako ste se pri upadu vpisa lotili promocije šole? Najbrž se tudi glede na manj številčne generacije ne da izgovoriti na to, da pač ni otrok?

Čeprav neradi priznamo, da je vsaka kriza hkrati tudi priložnost, dejansko je tako. Takrat smo poklicne šole zagotovo začele več delati na promociji, da bi približali naše programe tudi dekletom, ker so tudi zelo primerni za dekleta, da bi dali programom večjo veljavo, se povezovali z gospodarstvom. To smo takrat začeli delati sistematično. 

Že kar nekaj let je vpis stabilen. Letos se je na področju tehnika računalništva povečal, jaz bi si želela, da bi bilo tudi več vpisa v triletne poklicne programe, ker so izjemno perspektivni. To bodo v nekaj letih čutila vsa gospodinjstva. Zadovoljna sem tudi zato, ker se kot družba bolj zavedamo pomembnosti vseh poklicev, tako splošnih kot tehničnih. Takoj, ko pride do neravnovesja v družbi, to potegne za sabo kar nekaj težav, ki so vidne čez čas, ne takoj. Na primer, ko so me pred leti konec leta spraševali, koliko imamo orodjarjev, da bi šli v službo v določena podjetja, nismo imeli nobenega. Ampak to smo vedeli že tri leta prej, ko smo videli, da v tem programu ni vpisanih. Takih stvari se bojimo, ker ima vsako tako neravnovesje dolgoročne posledice na različnih področjih. 

Veliko se ukvarjamo z dijaki, da ne zapustijo sistema, ne glede na to, če padejo letnik ali se preusmerijo. Čez 15 let bodo odlični na nekem področju in so enostavno šli po drugi poti. Treba se je zavedati, da malce daljša pot ni pot “luzerjev”, je samo pot tistega, ki bo malo dlje iskal svoje poslanstvo.

Ko podjetja menjajo vodstvo, se vprašamo, v kakšni kondiciji ga prepuščajo nasledniku. Se da podobno tudi reči za šolo?

Lani ob prejemu prvojunijske nagrade za STPŠ Trbovlje.

Zagotovo je zdaj obdobje, ko sta učiteljski zbor in celotna ekipa na šoli takšna, s katero sem zelo zadovoljna. Ker so dobri, samoiniciativni, ker vedo, kam gremo, se zavedajo, zakaj določene stvari delamo, so etični, pripadni šoli … Lahko bi še naštevala o teh razlogih. Tudi število vpisanih dijakov zadošča normalnemu delovanju šole. Vesela sem, da nam starši zaupajo. Si pa upam trditi, da nihče na šoli ne upa reči, da nimamo nobenega prostora za razvoj. Dobra šola v dobri kondiciji, ki ve, da je lahko še boljša, je prava šola. 

Veliko delate na programih, ki podpirajo digitalizacijo. Ali dolgoročno vidite razvoj zasavskega gospodarstva vzporedno s STPŠ-jem? 

Seveda. Mi smo pravzaprav kadrovska šola za zasavski trg, to je naše poslanstvo. Za to regijo delamo in eden brez drugega ne moremo.

STPŠ se je pri tem velikokrat pokazala kot zelo inovativna. So vas kdaj povabili, da bi šli razvijat tehniško izobraževanje na kakšen drug nivo?

Če mislite na politiko, sem vedno dala jasno vedeti, da me to ne zanima. Sem se pa vključevala v razvoj izobraževanja. Dolga leta sem bila metorica novo imenovanim ravnateljem, 10 let sem predsednica Skupnosti elektrotehniških in računalniških šol ter v upravnem odoboru Zveze srednjih šol in dijaških domov. Imeli smo tudi zanimive izmenjave z ravnatelji iz drugih držav. Tako vedno znova vidiš, koliko stvari je pri nas dobrih. Pavšalna ocena, da je sistem pri nas dober ali slab, je povsem neprimerna, prav tako da bi uvažal izkušnje, ne da bi šle skozi sito naše družbe in naših izkušenj.

Veliko se ukvarjamo z dijaki, da ne zapustijo sistema, ne glede na to, če padejo letnik ali se preusmerijo. Čez 15 let bodo odlični na nekem področju in so enostavno šli po drugi poti. Treba se je zavedati, da malce daljša pot ni pot “luzerjev”, je samo pot tistega, ki bo malo dlje iskal svoje poslanstvo. Zato sem tudi zelo vesela, da otrok ne prikrajšamo za nobeno od teh poti do cilja. Nekdo bo porabil več časa do mature, drugi se bodo preusmerili, tretji bodo poklicno maturo naredili avgusta, nekateri naslednje leto … Teh poti je res veliko. Želimo si, da bi bila pot čim krajša, ampak moramo biti hvaležni, da otrok ne vržemo iz sistema, ker to bi bilo res grozljivo. 

Se med dijaki občutijo ti “prijemi”, si med sabo pomagajo in ne izločijo tistih, ki gredo po drugačni poti do cilja?

Pomagajo si več, kot so si pred nekaj leti. V času moje srednje šole in še kar nekaj let kasneje smo se učili skupaj in si pomagali, tudi potem, ko sem začela učiti, je bilo še kar nekaj časa tako. Potem pa se mi zdi, da so prišla leta, ko je bilo te medsebojne pomoči manj in so bili dijaki bolj individualno usmerjeni. To nas je kar zaskrbelo. Opažam pa že nekaj let, da učitelji na konferencah želijo pohvaliti dijaka, ki je pomagal sošolcem. Veliko je teh primerov, tako da z veseljem opažamo, da pomoč spet raste. 

V zadnjih letih imamo tudi veliko primerov dijakov, ki so bili na nek način drugačni, in veseli me, da dijaki tega niti ne opazijo. To je tisto pomembno, da sprejemajo drugačnost. Želimo vzgajati empatijo in senzibilnost. 

Se po koncu te kariere vidite še v kakšni drugi vlogi v lokalni skupnosti?

Najprej se bom naspala. Drugače pa nimam še nič začrtano, da bi rekla, s čim se bom ukvarjala. Rada bi bila več zunaj, hodila, plavala in brala, kar je bilo zdaj na stranskem tiru. Več časa bom imela za svojo 94-letno mamo. In še več hodila na prireditve v Trbovljah, ker niti približno ni res, ko kdo reče, da se v Trbovljah nič ne dogaja. 

SORODNI ČLANKI:

FOTO: Podelili priznanja zaslužnim Trboveljčanom