08. 06. 2022

Zase pravi, da je bolj resen tip človeka, je pa odprt za ljudi, ker to so stvari, ki v podjetju morajo funkcionirati. Znanja ne smeš skrivati in ga moraš deliti z ostalimi, pravi Mišo Gornik, ki je ob letošnjem občinskem prazniku Trbovelj prejel posebno priznanje županje za pomemben prispevek na področju gospodarstva v občini Trbovlje. Z njim smo se pogovarjali v prostorih podjetja Dewesoft, kjer pravi, da uživa v družbi mladih sodelavcev, polnih znanja, in prenaša svoje dolgoletne izkušnje na podjetnike v Katapultu. 

Kje raje začnete, pri priznanju, ki ste ga prejeli od občine, ali pri vaših začetkih, ko se spominjate prvih korakov v podjetništvu?

Oboje je fino. Človek je ponosen, ko dobi takšno nagrado, po drugi strani pa se spomniš, kako se je vse skupaj začelo. Tako da mogoče skoraj rajši izberem začetek. 

Kaj iz tistih časov se vam je najbolj usidralo v spomin?

Predvsem, kako smo se v Iskri imeli možnost veliko naučiti. Znanje se je zelo dobro predajalo, Iskra je bilo močno podjetje, imeli smo priložnost pridobiti ogromno znanja, podjetje se je hitro razvijalo in je bilo zanimivo tudi po tej plati. Hkrati pa je bilo podjetje zelo odprto in je delovalo na svetovnem trgu, kar je bilo za tisti čas še bolj zanimivo. Veliko je bilo tujih obiskov in smo se tudi iz tega veliko naučili. 

Je bila potem tudi takrat tako živahna podjetniška scena?

Težko bi rekel, da je bila podjetniška scena. Gospodarstvo je bilo do neke mere usmerjeno, je pa res, da je Iskra imela srečo, da je bila tako močna, da je lahko delovala samostojno in na mednarodnih trgih, da je sodelovala s konkurenco in se je tudi že pojavljalo podjetništvo v smislu, da se je ogromno delalo na inovacijah in izboljšavah. To se je zelo podpiralo in to je bil največji del podjetništva v tistem času, torej v 80-ih letih, še pred osamosvojitvijo.

Omenili ste, da je Iskra rasla hitro. Danes je ključno, da se podjetje dobro znajde na trgu in se nanj hitro odziva. Kako je bilo v času Iskre, kako ste se takrat znašli?

Takrat je bilo drugačno gospodarstvo po celem svetu. Nobena stvar se ni zgodila tako hitro, kot se zdaj. Takrat sta bila telefon in faks najhitrejši način komuniciranja. Ni bilo elektronske pošte, ni bilo družbenih omrežij … Obstajale so knjige, googla ni bilo …  Ampak imeli smo možnost se vsega naučiti in glede na to, da smo delali z Motorolo in General Instrument, ki sta bila med največjimi podjetji na svetu, smo se tudi od njih naučili sistemov kakovosti in razna tehnološka znanja. Imeli smo zanimivo tehnologijo, ki je bila v enem trenutku ena najboljših na svetu, tako da se je dalo takrat iz teh temeljev zelo dobro rasti. Pridobivala so se tudi določena sredstva za rast, saj je država to podpirala, je pa za rast moralo biti podjetje, ne “one man band”. Tega pa se takrat ni podpiralo. 

Kako sta Iskra in drugo zasavsko gospodarstvo doprinesla gospodarstvu Jugoslavije?

Zasavje je bilo v začetku 70-ih let celo občina z največjim BDP-jem v Jugoslaviji. Stalno smo se soočali s pomanjkanjem delavcev, jih vozili iz Bosne in drugih koncev Jugoslavije. Če bi bile takrat meje odprte, sem prepričan, da bi k nam prihajali delat iz celega sveta. Zasavje, sploh Trbovlje, je bilo gospodarsko zelo močno. Imeli smo Iskro, Peko, tovarno pohištva, strojno tovarno, livarno, Delozo, Ipoz, … 

Ste v tistem času slutili, da bi potem lahko šlo tako navzdol?

Kdo pa je nekaj let nazaj slutil, da se bosta zaprli cementarna ali elektrarna? To so bila delovna mesta, ki so bila “za večno”. 

Kako ste spremljali potem vsa zapiranja podjetij?

Iskra je bila eno prvih podjetij, ki je šlo v stečaj. To je bil velik šok. Smo se pa naučili, da nič ni dokončno. Da ne moreš reči, da boš penzijo dočakal v eni državni firmi. Takrat smo spoznali, da ni nič “zagarantirano” in da je treba delati, iskati nove priložnosti. To je bil, vsaj pri meni, hud miselni preskok, namreč, da se je treba ukvarjati še s čim drugim, razmišljati odprto in spremljati, kaj se dogaja po svetu. 

Kako ste vi prekrmarili skozi to obdobje? Mislim si, da so vas vabili na različne konce.

Imel sem srečo, da so me kar nekaj časa vabili v Diotec. Ker je šlo za polprevodnike in ker se nisem strinjal s filozofijo in načinom dela v Iskri, sem šel v Diotec, kjer sem bil kar dolgo, najprej v Ljubljani, potem pa smo preselili podjetje v Trbovlje. Kakšni dve leti smo vozili avtobuse zaposlenih iz Ljubljane sem, potem pa so si sčasoma našli druge službe, mi pa smo zaposlili druge ljudi. 

Diotec je bil kar dolga doba v mojem življenju. Tam sem se naučil veliko o podjetništvu in že takrat smo začeli podpirati podjetništvo, zame najbolj pomemben preskok pa je bil program Podjetno v svet podjetništva na RCR-u, ki je bil v tistem času eden boljših projektov. Naredili smo veliko za širjenje podjetniškega znanja. Je bilo pa zelo zanimivo, da je bilo na primer Primorcem ali Ljubljančanom podjetništvo že kar blizu, najbolj zavrti pa smo bili Zasavci in Korošci. Ker se nas je držala miselnost, da nas morajo živeti država in velika podjetja. Če se je mlad človek v teh krajih spomnil, da bi ustanovil podjetje, so mu doma razložili, da bo že država poskrbela zanj. In ravno to je bila največja dodana vrednost projekta Podjetno v svet podjetništva – izobraževanje in preboj miselnosti, da država ne bo ničesar dala, ampak da se da uspeti z znanjem, ki ga pridobiš v takšnih programih. 

Pravite, da uživate med mladimi sodelavci in podjetniki. Iz tega morda lahko razberemo, da se še nimate namena umakniti iz podjetništva?

Konec leta bom izpolnil pogoje za upokojitev, pogovarjamo se o različnih možnostih, je pa še dosti časa za odločitev, kako in kaj. Vsekakor pa nisem človek, ki bi sedel in gledal okoli sebe. To mi nikoli ni ležalo.

Kaj poleg podjetništva vas še veseli in vam daje energijo?

Vsekakor je to družina, ki je vedno opora. In “pleh muzika”, vsaj 30 let sem bil član trboveljske godbe. Pa tudi hribi, čeprav zdaj bolj hodim zaradi zdravja in tudi v službo vztrajno hodim peš. 

Če zaključiva s priznanjem občine, ste ga pričakovali?

Pričakoval vsekakor nisem, prija pa. Mislim, da malo nečimrnosti in malo ega zelo prav pride, vsekakor pa imamo v zdajšnjih časih velike probleme z visokim egom in “višinsko boleznijo”, kot temu pravi Ksenija Benedetti (svetovalka za poslovno komuniciranje, op.p.). Nas so učili, da je treba reči dober dan, hvala, prosim in nasvidenje. 

SORODNI ČLANKI:

Ste za življenje v Dewesoftu? Zdaj imate priložnost!