30. 01. 2017

Šestnajstletna Urša Haberl prihaja iz Hrastnika. V karate se je zaljubila že pri rosnih petih letih. Prostega časa sicer nima veliko, a kadar ga ima, pravi, da ga najraje izkoristi za druženje z družino. Obiskuje drugi letnik športnega oddelka gimnazije v Trbovljah. Mlada športnica se zaveda, da od športa ne bo živela, zato ob zahtevnem tempu, usklajuje šport in šolo. 

Kdaj se je rodila ljubezen do karateja?

Karate sem začela trenirati v 1. razredu. Na začetku sem ga trenirala seveda le za rekreacijo oziroma za krajšanje prostega časa. Popolnoma naključno sem šla pogledat kako zgleda trening karateja in takoj me je potegnilo noter. Na začetku sem tekmovala na manjših tekmah, kasneje, ko sem bila malce starejša pa sem se začela udeleževati večjih tekmovanj.

Seveda nisem takoj stala na zmagovalnih stopničkah, vse namreč zahteva svoj čas.

Nisem si predstavljala, da mi bo karate tako zlezel pod kožo. Življenja brez karateja si sedaj ne znam več predstavljati.

Kdaj si se začela resno ukvarjati s športom?

S športom sem se resno začela ukvarjati pred kakšnimi šestimi, sedmimi leti. Rekreacija se je spremenila v tekmovalni šport, število treningov se je povečalo z dveh na štiri na teden. Leta 2013 so me sprejeli v reprezentanco. Začela sem hoditi na večje turnirje in dosegla tudi že prve odmevne rezultate. Sedaj treniram pet do sedemkrat na teden. Sploh zdaj, pred evropskim prvenstvom, so treningi zelo intenzivni in naporni. Vsi vikendi so polni, če ne zaradi tekem pa zaradi treningov. Vendar v tem uživam.

S katerimi uspehi s tekmovanj se lahko pohvališ?

Pretekla sezona je bila do sedaj, po mojem mnenju najuspešnejša. Največ mi pomeni zmaga na tekmi za svetovni pokal v Umagu, ki mi je zagotovila tudi prvo mesto v skupnem seštevku Svetovnega pokala.

Urša se lahko pohvali še s številnimi drugimi rezultati; 5. mesto na evropskem prvenstvu na Cipru, 2. mesto na balkanskem prvenstvu v Sarajevu, v točkovanju za najuspešnejšo karateistko leta 2016 pri Karate zvezi Slovenije je osvojila največ točk in tako zasedla prvo mesto pri kadetinjah. V letu 2016 je na uradnih državnih in mednarodnih tekmovanjih osvojila 17 medalj.

Koliko časa in odrekanj zahtevajo takšni rezultati?

Takšni rezultati zahtevajo veliko odrekanja. Zagotovo nimam toliko prostega časa kot moji vrstniki. Nimam časa za pohajkovanja s prijatelji. Kljub temu se, ob dobri organizaciji, včasih najde čas za obisk kašnega koncerta, ogled filma, obisk bazena. Malo lenarjenja si privoščim poleti na morju, pa še tam je potrebno vzdrževati kondicijo.

Kako zgleda tvoj običajen dan?

Moj običajen dan se začne seveda s šolo, včasih pa tudi že z jutranjim treningom. Po šoli imam kosilo v družbi družine, nato me čaka naloga. Vzamem si še kakšne pol ure pavze, da pregledam novice na Facebooku in drugih socialnih omrežjih. Sledi učenje, nato pa dvourni trening. Pogledam še kakšen film in dneva je konec.

Družina me zelo podpira. Brez njihove podpore bi bilo zagotovo težje. Starša me znata ob vsakem porazu potolažiti in motivirati  za vnaprej. Ob uspehih pa sta, po mojem mnenju, še bolj srečna in ponosna kot jaz.

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Želim si še vedno trenirati karate in dosegati vidne uspehe, eden od najpomembnejših ciljev je tudi uvrstitev na olimpijske igre.

Predvsem pa si želim ohraniti vrednote, ki sem jih do sedaj pridobila od družine in pri karateju; spoštovati sebe in okolico, samodisciplina, vztrajnost, učinkovitost in modrost. Delo z živalmi in karate, to bo zame sanjsko življenje. Kje, pa niti ni važno.

In kako gledaš na domači kraj?

V Hrastniku živim celo življenje. In všeč mi je tu, kljub temu da sem prepotovala in videla že kar nekaj sveta. In če bi živela drugje, mogoče celo ne bi trenirala karateja. Na prvi trening sem šla predvsem zato, ker v Hrastniku takrat ni bilo gimnastike.

Urša Haberl na prvem mestu svetovne karate lestvice