Pojte in jočite, da vam bo lažje v življenju

V mali stavbi Glasbene šole Zagorje, ki letos praznuje 70 letnico uspešnega delovanja, se izobražuje več kot 350 učencev. V šoli imajo 6 orkestrov, 2 zbora in 20 zaposlenih, ki delajo s srcem. Njihov edini problem je izjemna prostorska stiska, pravi dolgoletna ravnateljica šole Metka Podpečan.

Pokrovitelj rubrike intervju:

Kako rešujete prostorsko stisko?

Prostorska stiska nas je pripeljala do točke, da imamo pouk tudi ob sobotah. Včasih že skoraj trpi kakovost, ker 50-članski orkester ne more vaditi v dvorani, saj je zvočnost izkrivljena. Z večjimi skupinami imamo zato vaje v Delavskem domu, baletne skupine vadijo v telovadnici OŠ dr. Slavka Gruma.

Našli smo rešitev, da bi stavbo preko ceste, kjer je bil včasih vrtec Jurček, porušili in zgradili dodatne prostore za glasbeno šolo. Pogovori z županom leta 2014 so bili obetavni, vendar se od takrat dalje žal ni zgodilo nič. Lani se je urejala projektna dokumentacija, izdelana je bila analiza zemljišča, in to je vse. V letošnjem letu želimo, da bi bil narejen kakšen korak naprej, saj stanje že postaja kritično.

Kakšni so načrti šole?

Dograditev šole je naš največji cilj. Želimo odpreti tudi oddelek orgel, potreba po tem se kaže vedno bolj. Naša želja je uvesti nadstandardni program izobraževanja odraslih. Povpraševanje je namreč veliko. V tem primeru bi se seveda morali tudi kadrovsko okrepiti. Izobraževanje odraslih je dodana vrednost in pomembno za ljudi, ki si želijo igrati za dušo.

Glasbena šola Zagorje ima glede na število prebivalcev največje število orkestrov in vključenih otrok v primerjavi z ostalimi glasbenimi šolami v Sloveniji.

Kateri inštrument je najbolj priljubljen med učenci?

Med prvimi tremi najbolj priljubljenimi inštrumenti so vedno kitara, flavta in harmonika. Dejstvo pa je, da pri nobenem inštrumentu nimamo težav z vpisom. 15 let nazaj smo učence težko navdušili za pouk trobil, zdaj pa jih moramo na vseh področjih odklanjati. Odvisno je tudi od generacije, vpliva vrstnikov, ali tudi starši igrajo,…

Otroci v glasbeni šoli začnejo pri petih letih?

Začnejo lahko pri petih letih, v glasbeno pripravnico se vključujejo šestletniki, sedemletniki pa že lahko začnejo igrati inštrument. Ugotavljamo, da je za mnoge to prezgodaj, ker otroci fizično, čustveno ali socialno še niso dovolj dozoreli. Učni načrti so zahtevni, saj niso prilagojeni starosti otrok, pri nekaterih inštrumentih so pripravljeni za 8 ali 9 letne otroke. Je pa tendenca za vpis s sedmimi leti.

Kako otroka motivirati, ko mine začetno navdušenje?

Začetno navdušenje jih ne mine, več težav imajo učitelji, ker otroci ne napredujejo tako hitro kot včasih, ko so začenjali starejši, in je bila čustvena, socialna in intelektualna rast malo višja. Programe zato prilagajamo tako, da so otroku bolj pisani na kožo, komu letnik tudi podaljšamo. Skoraj nihče se ne izpiše v prvem letniku, ali da bi rekel, komaj sem čakal, da bo konec šolskega leta. To si štejemo za največji uspeh: da jih znamo motivirati in zadržati, in iz njih potegniti največ ob tem, da ne uničimo njihovega navdušenja in veselja za obiskovanje glasbene šole.

Kaj pa če otroci ne želijo tekmovati?

Otroci radi tekmujejo, pripravljamo jih z občutkom in sistematično, ker so tekmovanja huda reč. Otroka na tekmovanja ne pripravimo le strokovno, da tehnično in obrtniško obvlada, ampak ga pripravimo tudi psihično, da se zaveda, da je pomembno le to, koliko je on naredil v tem času in da bo dobro odigral. Da ne šteje zgolj rezultat, ker to niso stotinke, to ni smučanje; ocenjevanje je vedno subjektivno, odločanje o nagradi ne more biti objektivno, ker ni univerzalnega metra, koliko je kdo dober.

Ali učenci po zaključku šolanja še vedno igrajo?

Vsako leto eden ali dva učenca nadaljujeta izobraževanje, pred nekaj leti jih je šlo na konservatorij kar sedem. Letošnje leto se pripravljajo trije. V zadnjih 15 letih se skoraj ni zgodilo, da kdo ne bi bil sprejet, kar je tudi izjemen dosežek. Veliko bivših učencev se vključuje v orkestre, pevske zbore, imajo lastne komorne skupine, ansamble, zelo so aktivni, ostajajo naša zvesta publika. Pomembno je, da kulturo začutijo, da postane del njihovega življenja. Naši bivši učenci se s hvaležnostjo vračajo, prihajajo kot starši svojih otrok, hodijo na koncerte, ta krog je sklenjen, in to štejemo za velik uspeh.

Glasbenik je glasbenik, ne glede na to, ali je profesionalni ali ljubiteljski.

Kakšen je pomen glasbene izobrazbe?

Že Platon je že napisal, da je glasba univerzalni jezik, ki se dotakne skrivnih globin naše duše. Vsi največji svetovni filozofi so glasbo postavljali na prvo mesto, saj ima posebno moč, je energija, ki nas dela drugačne. Učenci se preko glasbe naučijo nastopati, javno izpostavljati, obvladovati negativni adrenalin. Navadijo se sodelovati v skupinah, saj posameznik v orkestru ne pomeni nič. Glasba ima neskončno pozitivnih lastnosti, a moramo jih znati prepoznati.

Nikoli ni prepozno začeti, pravite.

Res je, ni človeka brez posluha. Ta svoj dar moramo začeti razvijati in ga uporabiti tudi zato, da si olajšamo življenje. Ne znamo uporabiti tega, kar imamo, zato pravim: pojte in jočite, da vam bo lažje in lepše v življenju. Solze so nam dane, da iz sebe materializiramo hudo, petje pa zato, da uravnovesimo svoje čakre. V naši šoli se jočemo in smejimo skupaj.

Kakšna je bila vaša glasbena pot?

Začela sem na tej šoli kot 6 letna deklica na kljunasti flavti, že prej sem venomer pela in plesala. Po dveh letih sem presedlala na prečno flavto. Na takratnem zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje sem se vpisala na inštrument oboa, ki je bil tiste čase eksotičen inštrument, nadaljevala sem na Akademiji za glasbo. Že pri 17-tih letih sem na povabilo takratnega ravnatelja Glasbene šole Zagorje Riharda Beuermanna začela poučevati na tej šoli. Beuermann mi je rekel, da sem dobra inštumentalistka takrat, ko učim druge. In to je res. Zelo mlada učiteljica sem bila, to ti da drugo dimenzijo in širino, kot poustvarjalec čisto drugače zoriš. Bila sem povabljena k igranju v orkestrih, a sem se odločila za poučevanje. Po srcu sem namreč učiteljica in tudi zdaj, ko sem 13. leto ravnateljica, še vedno poučujem. Pomemben se mi zdi neposredni stik z učenci, s poklicem. Igram v orkestru flavt, igram tudi bas flavto, malo manj redno hodim na vaje, a kljub temu odgovorno opravim svoje delo.

Glasba je moja prva ljubezen in moje življenje, imam srečo, da imam poklic in hobi v istem paketu.