Zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske zgodovine. Jana Mlakar Adamič je muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje in je dobitnica mnogih priznanj za delo, ki ga na področju zasavske zgodovine vestno opravlja. Pred kratkim je, na pobudo županje, izdala publikacijo, ki sestavlja spomine na izmenjave med Občino Trbovlje, francoskim Sallauminesom, srbskim Lazarevcem, makedonskim Valandovim in Jesenicami.
Čeprav smo v muzeju že ‘100 let’, nam tem ne bo nikoli zmanjkalo. Do nedavnega so bile dokaj prežete z rudarstvom, saj karkoli si raziskoval, je to rudarstvo od nekod “pokukalo” na dan.
Mimo rudarstva ne moremo. Vse se je začelo prav z rudnikom, mar ne?
Rudarstvo je pač tisto, ki je Zasavje zaznamovalo, tisto iz katerega je Zasavje zrastlo. Mi ta “kuolm” nosimo v genih, tako to je. Čeprav nam to včasih ni najbolj všeč in bi bili morda rajši bolj “fancy”, je vseeno to naš znak.
“Pač nimamo Eifflovega stolpa, imamo pa “raufnik”. Nimamo človeške ribice, imamo pa zato kaj drugega, in imamo določene specifike, ki jih drugje v Sloveniji ni.”
Je tema izmenjave dovolj široka za pripravo publikacije?
Sprva je mogoče tema za muzej delovala dokaj splošno, ampak, ko smo šli z raziskovanji globlje, je postalo res zanimivo. Ko pridemo do vzrokov zakaj smo se z nekom “pobratili”, se nam odstirajo specifična zgodovinska dogajanja, zazremo se v neke druge čase in druge prostore. Zanimivo je recimo to, da so bili naši predniki – zasavski knapi, med prvimi Slovenci, ki so se po prvi svetovni vojni izseljevali v Severno Francijo. Ti so res prispevali velik delež k “evropski integraciji”. To je bil čas gospodarske krize nestabilnosti in večnih stavk. Takrat so v Zasavju na veliko odpuščali, ljudje pa niso imeli kam. Pobrali so, kar so imeli, kar je takrat morda zadostovalo za en kovček. Ter odšli za boljšim zaslužkom. Nič novega, kaj ne?!
Kako je nastala povezava z mestom Sallaumines?
Že v 20.-tih letih 19. stoletja so začeli z naseljevanjem v Severni Franciji (Nord Pas de Celeis), na znano rudniško območje. Od vsega začetka so ohranjali stike z domovino, hodili tudi na obiske, pošiljali pisma … Po vojni se je marsikdo z družino vrnil nazaj, ker je takrat v Jugoslaviji vladala zelo močna propaganda. Obljubljali so med in mleko. V resnici so potrebovali izkušeno delovno silo, da bi lahko ponovno zgradili vse, kar je bilo porušeno med vojno in dvignili družbeni standard. Mnogi so se vrnili v domovino, čeprav ni bilo vse, kot je bilo obljubljeno.
Stiki pa so ostali, in leta 1964 sta se občini Sallaumines in Trbovlje tudi formalno pobratili. Že leto kasneje pa se začnejo tudi prve mladinske izmenjave, in brez prekinitev so tajale vse do leta 1991. Izmenjave so bile za otroke odlične, trajale so tudi po mesec dni, otroci so spoznali nove kraje, ljudi, potovali so …
“Čeprav smo v muzeju že ‘100 let’, nam tem ne bo nikoli zmanjkalo. Do nedavnega so bile dokaj prežete z rudarstvom, saj karkoli si raziskoval, je to rudarstvo od nekod “pokukalo” na dan.”
Na kakšen način pa se je odprla povezava z Lazarevcem?
V Lazarevcu so pobratenje pobudili izgnanci. Leta 1941 so Nemci Zasavje okupirali, že v mesecu juniju so najbolj zavedne in vplivne ljudi nagnali v zbirna taborišča in jih skupaj z družinami poslali v Srbijo. Ljudje niso točno vedeli, kaj jih bo tam pričakalo. Prišli pa so v zelo gostoljubno okolje, med ljudi, ki so jih sprejeli kot svoje brate. Po skupaj preživetem obdobju vojne je med ljudmi ostala hvaležnost, prijateljstva .. Formalno pa sta se mesti pobratili leta 1974. Tudi tukaj so se začele mladinske izmenjave, leta 1975 je potekala prva, ko je v Lazarevac odšlo kar 250 otrok, kasneje okoli 80. Za razliko od francoskih izmenjav so te izmenjave trajale ponavadi po 3 do 4 dni. Poleg mladinskih izmenjav so potekale tudi učiteljske, redno so se obiskovale občinske delegacije, kulturna društva, tudi športniki so hodili na priprave in izmenjave. Tako kot s Francozi, se je tudi z Lazarevcem zgodba končala v letu osamosvojitve.
Kako pa je z Jesenicami?
Z Jesenicami si ne bi morali biti bolj podobni, kot smo si že. Oni so delali nad zemljo, naši pa pod njo, in to je bila tudi edina razlika. Že pred drugo svetovno vojno nas je povezoval boj za delavske pravice, podoben življenjski slog, delavska in kulturna društva. Zelo tesne vezi pa so sklenili likovniki – Relik (revirski likovniki) in Dolik (dolenjski likovniki iz Jesenic). Likovniki so se našli in nekajkrat na leto gostovali eden pri drugemu, druženja, slikarske kolonije,.. Zelo močno vez sta spletli tudi društvi upokojencev. Občini sta pobratenje podpisali leta 1978.
In še makedonski Valandovo, kjer je šlo bolj za gospodarsko vsebine.
Četrto pobratenje je edino, ki je temeljilo na gospodarski osnovi. Sklenjeno je bilo leta 1982, in sicer zato, ker je dobila Strojna tovarna Trbovlje, takrat gigant, denar iz fonda za nerazvite Republike in pokrajine. Torej če si imel dober program si lahko iz fonda dobil sredstva in jih vložil v nerazvit kraj. Tako je STT s svojim programom začel z gradnjo, praktično sredi vinogradov in polj, v čisti kmetijski regiji.
Kaj pa so izdelovali v tovarni?
Program je bil enak, kot pri nas, izdelovali so jamsko mehanizacijo. Usposabljali so tudi kader, mladino iz Valandova, ki se je želela usposobiti. Prišli so v Trbovlje in jih naučili dela. Tovarna je dobro delovala približno 6 let. In v tem času so seveda potovale občinske delegacije, pevski zbori, kulturne izmenjave itn.. S propadom matičnega podjetja pri nas, pa je propadla tudi tovarna v Valandovem, kar je za njih pomenilo katastrofo. Tako kot z drugimi mesti, so se stiki prekinili leta 1991.
Osamosvojitev je torej, razen Jesenic, prekinila vse izmenjave. Kako pa je s tem danes?
Glavni razlog je ležal v politiki, naenkrat nismo bili več “bratje”, tudi Francozi so z nami prekinili stike, saj je bil njihov župan komunist in mnenja, da ni prav da smo se odcepili od komunistične države. Leta 1995 sta župana obeh občin »zgladila spore« in 2001 se je znova odpravil paket mladincev v Francijo na izmenjavo.
Lazarevac in Valandovo sta za ponovno zbližanje potrebovala več časa. V Lazarevac je na obisk odšel župan Vili Treven leta 2012, bili so zainteresirani za nadaljevanje stikov. Zdajšna županja Jasna Gabrič je leta 2016 na poti po Balkanu med drugim obiskala tudi Lazarevac in Valandovo in v obeh mestih so pokazali interes in željo po nadaljevanju pobratenja, takrat so tudi podpisali listine o obnovi pobratenja. Mladinske izmenjave pa so se spet začele lansko leto.
Pa če se spet vrnemo malce nazaj, ali ljudje, ki so se kot otroci udeleževali izmenjav, še vedno ohranjajo stike s takratnimi vrstniki?
Težko je reči nasplošno, skozi leta se seveda nekateri izgubijo, tudi sama sem bila del prve izmenjave v Lazarevac leta 1975, in še nekaj let po tem sem si v času pred Facebookom (torej v ‘v kameni dobi’) dopisovala s prijatelji od tam. In to v cirilici! Imamo pa dosti primerov, ko so prijatelji ohranjali stike dolga leta, eden je recimo prijateljstvo med dvema učiteljicama. Več kot 40 let sta si redno pisali, se obiskovali, skratka ves čas ohranjali stik. Njuna pisma so tudi razstavljena na naši muzejski razstavi.
