Otmarju veliko pomeni, da ima možnost poizkusiti vsako delo kljub njegovi omejitvi, zaradi amputacija roke in tudi Karina rada hodi v delavnico, kjer šiva. Osebe, ki zaradi različnih oblik invalidnosti po kriterijih Zavoda za zaposlovanje niso zaposljive, imajo možnost zaposlitvene rehabilitacije, s čimer se njihove zmožnosti ustrezno ohranjajo in razvijajo. Program socialne vključenosti, ki takšne primere pokriva, ima trenutno 15 uporabnikov v zasavski regiji pod okriljem Varstveno delovnega centra Zasavje.
“Velik dosežek je, da na vsakih pet let nekdo izmed njih iz nezaposljive osebe postane zaposljiva in se tudi dejansko zaposli pri nekem delodajalcu.”
Karina Kadunc:
“Rada hodim v delavnico. Delam različne stvari: šivam – vezenino, šivam tudi na stroj, letos ga bom dobila v delavnico. Veliko pa delamo tudi kooperacije. Vsako leto grem na letovanje s svojo družino. Veliko mi pomeni, da je šola od hčerke blizu moje službe, da lahko po šoli pride k meni in greva skupaj domov. Med tem se hčerka podruži z uporabniki, ki so jo vedno zelo veseli.”
Točno je opredeljeno, kdo vse je lahko udeleženec programa socialne vključenosti. To so osebe, ki imajo katero izmed motenj v telesnem in duševnem razvoju, a nimajo možnosti vključitve v ustrezne socialno varstvene storitve, invalidi I. kategorije ZPIZ po odločbi, ki jo izda Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanj in osebe, ki so po odločbi zavoda za zaposlovanje nezaposljive osebe. Po tem, ko se posameznik prostovoljno vključi v program socialne vključenosti, ima za prihod na posebno obliko dela zagotovljen prevoz in malico ter mesečno nagrado. Do 20 dni je možna odsotnosti brez navedbe razloga, pridobi pa si tudi pravico do ponovne ocene delovnih zmožnosti.
Katere aktivnosti zapolnjujejo dan?
Kdor se vključi v program socialne vključenosti, mu nikakor ni dolgčas. “Vsakdo opravlja dela in naloge v skladu s svojimi zmožnostmi, kolikor lahko in kolikor sam občuti, da zmore,” pravi direktorica VDC Zasavje dr. Špela Režun, ki obenem doda, da v zavodu spodbujajo, da se omenjene zmožnosti posameznikov spodbujajo, nadgrajujejo in da je konec koncev “vsak, še tako na videz majhen napredek posameznika velik uspeh celotnega VDC-ja Zasavje.” Dneve uporabnikov zapolnjujejo delovne aktivnosti s poudarkom tudi na druženju in razvijanju socialnih veščin tekom dela kot je denimo šivanje. Vsaka naloga je prilagojena zdravstvenemu in psihičnemu stanju posameznika, pred pojavom koronavirusa so bili uporabniki vključeni celo v podjetja, kjer so jim bile zadane različne naloge. “Velik dosežek je, da na vsakih pet let nekdo izmed njih iz nezaposljive osebe postane zaposljiva in se tudi dejansko zaposli pri nekem delodajalcu,” je ponosna na napredek posameznikov in VDC-jeve ekipe direktorica, kateri tudi sami uporabniki zaupajo, da je VDC Zasavje zanje prijetno okolje, v katerem najdejo ravnotežje v življenju.
Otmar Vrankar:
“Zelo veliko mi pomeni, da lahko obiskujem delavnico. Tukaj se počutim sprejetega in upoštevanega. Veliko mi pomeni, da imam možnost poizkusiti vsako delo, kljub moji omejenosti (amputacija roke). Ko delo preizkusim pa se skupaj z mentorji odločimo, če mi delo leži ali ne. Za vsako delo se vedno maksimalno potrudim in sem res hvaležen za vsako priložnost. Rad se podružim z ostalimi. Če kdo potrebuje pomoč, z veseljem pomagam: pri oblačenju bunde, pri pripravi delovnega mesta, pri kakšnih pogovorih… Zelo rad se udeležim tudi vsakoletnega letovanja, kjer uživam tiste dni na off. Morska voda mi zelo ustreza glede na mojo amputacijo roke. V delavnici imam tudi punco, se vidiva vsak dan, se druživa. Drugače pa živim sam, v hiši, sem samostojen.”
Razmere kličejo po sistemskih rešitvah
Ni nepomembno zapisati, da so nekateri uporabniki v programu socialne vključenosti tudi že več kot desetletje ali celo dve, kar odpira vprašanje problematike njihovega statusa. Kajti kakor se starajo sami, se starajo tudi njihovi svojci oziroma skrbniki. Ker so v večini primerov delovne zmožnosti uporabnikov ocenjene na pod 30 odstotkov, se porajajo skrbi, v kolikšni meri bo možno zagotavljati dostojno in vključujoče življenje v njihovi starosti.
dr. Špela Režun
“Kdor nima urejenega statusa, ki je po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) velja doživljenjsko, ga zato upravičeno skrbi, ali bo tudi še kasneje imel možnost, da dela ali da biva v VDC-ju, kakšni sploh bodo prihodki, na katere bo lahko računal v starosti, in ali bo zmožen s tistim, kar mu bo po pripadlo, dejansko preživeti,” se v pogovoru z Režunovo razkrivajo pereče težave, ki si jih v prizadevajo na sistemski ravni rešiti čim bolj v dobro uporabnikov. “Če pravočasno pridobiš status po ZSVI, ga lahko tudi zapustiš npr. če hipotetično skleneš pogodbo o zaposlitvi in se potem prenehanju le-te tudi vrneš v status. Če tega statusa nisi pravi čas pridobil v naši državi, pa ti ostane samo odločba o nezaposljivosti in različni programi delovnega, socialnega vključevanja, za katere se nikoli ne ve, koliko časa bodo trajali in bili financirani,” še zaključi z opisom negotovosti sedanje, neustrezne ureditve direktorica VDC Zasavje dr. Špela Režun.
