Z rdečimi baloni v rokah so se danes po ulicah Trbovlje sprehodili številni Zasavci. S pohodom so obeležili mednarodni dan redkih bolezni.
Z vseslovenskim pohodom, ki je potekal po ulicah 12 slovenskih mest, so želeli opozoriti, da ima drugačnost svoje mesto med vsemi nami. Nad množično udeležbo je bila pozitivno presenečena organizatorka trboveljskega pohoda Katja Barlič: “Hvala vsem, upam, da se vidimo tudi prihodnje leto še v večjem številu!”
Sestavljamo galerijo stanja danes dopoldan na zasavskih cestah. V Hrastniku so okoli 8. ure ravno plužili po pločnikih, cestišče je spluženo, a sproti naletava sneg, ponekje zameti in pod snegom še led. Zato previdnost ne bo odveč.
Podobno stanje je v Trbovljah in Zagorju, kjer so nekatera parkirišča še precej zasuta s snegom, ceste so prevozne, pločniki se urejajo po vrstnem redu.
5. zimski turnir v pikadu za pokal KS Steklarna je potekal 21. februarja v veliki dvorani večnamenskega družbenega objekta v Podkraju v Hrastniku.
Turnirja se je udeležilo 6 ekip s po štirimi tekmovalci. Nastopale so moške, ženske in mešane ekipe. Predsednik komisije za kulturno in športno dejavnost pri svetu KS Steklarna Matej Kaiser je vse prisotne lepo pozdravil in jim zaželel veliko sreče ter mirno roko v tekmi. Zahvalil se je glavnemu sponzorju turnirja Steklarni Hrastnik, ki je prispevala svoje steklene izdelke za najboljše ekipe in posameznike. Vodja turnirja Blaž Dvornik je vse nastopajoče seznanil s pravili tekmovanja, nakar se je začelo zares. Igralo se je po upokojenskem sistemu, na dveh pikadih po 7×3 mete.
V dokaj izenačenih in razburljivih srečanjih je presenetljivo slavila ekipa Ribiške družine Hrastnik (moški), drugo mesto je osvojila ekipa KS Steklarna (moški), tretje mesto pa mešana ekipa DI Hrastnik, ki je nastopila v naslednji postavi: Kasim Žužič, Tehvida Spahič, Slavica Dvornik in Majda Korbar. Najboljša posameznica med ženskami je bila predstavnica DU Hrastnik Milena Brunček s 605 točkami, najboljši v moški konkurenci pa je bil član mešane ekipe DI Hrastnik Kasim Žužič s 741 točkami. Po razglasitvi rezultatov in podeljevanju pokalov ter praktičnih nagrad najboljšim se je predsednik KS Steklarna Adi Zaletel zahvalil za udeležbo in nas povabil na zakusko, kjer smo se v prijetni in sproščeni družbi zabavali do poznih popoldanskih ur.
Blaž Dvornik
Fotogalerija:
Naš portal je na mednarodnem zemljevidu že postal prepoznaven, zato povabilo na press tour v južno Italijo ne preseneča. Regija Puglia želi več turistov in tako so del javnih sredstev vložili v promocijo ter povabili novinarje iz vse Evrope.
In dolžnost nas, ki so nas povabili je, da o Pugliji kaj napišemo, pokažemo na svojih kanalih. Zato danes vi berete to.
Gallipoli je mesto v južni Italiji, le 70 km stran do Albanije. Najbolj južna vas Puglije je Leuca, kjer se stakneta Jonsko in Jadransko morje. Več kasneje.
Nikoli nisem pomislila, da bi za destinacijo naših poletnih počitnic izbrala Italijo, pa čeprav sem že potovala tudi po južni Italiji. Gallipoli je mesto, ki živi in na mojo srečo so bari, restavracije in tudi trgovine odprte vse dni, pozno zvečer – tudi ob nedeljah.
Kako do Galipolija? Sama sem šla iz letališča v Trstu za Rim in presedala za Brindisi. Od tam je še kakšnih 40 minut vožnje do Gallipolija, javni transport je slab, zato je najboljši dogovor kar s hotelom. Druga varianta z nizkocenovnim letalom je iz Trevisa, kjer direktno leti v Brindisi. Cena povratne letalske karte konec februarja znaša dobrih 60 evrov, med prvomajskimi prazniki okoli 100 evrov. In še tretja varianta z avtom. 1300 kilometrov v eno stran.
Da sem ubrala pot po zraku verjetno ni treba posebej razlagati. Vsa vesela, da me bo v Brindisih končno nekdo počakal s tablo, kjer bo pisalo moje ime. V mislih sem si naslikala simpatičnega možakarja, ki bo z nasmeškom do stropa držal karton z
Na sredini fotografije je naš hotel.
napisanim mojim imenom in me pričakal z objemom – smo pa le v Italiji. No zgodilo se je vse prej kot to. Pričakal me je mrki Italijan, ki ni znal po angleško prav nič. Namesto pričakovanega objema je pomahal z roko in stekel čez cesto. S kovčkom in vso prtljago, ki sem jo navlekla zraven (je za 5 dni treba nekaj bolj športnega, pa nekaj službeno elegantnega, pa nekaj barvnega, pa nekaj za zvečer, pa nekaj za slabo vreme, pa nekaj za sonce, meglo, toplo, mrzlo …), sem hitela za njim kot zmešana. On pa se ni do avta niti ozrl – sem zadaj ali pa ne. Ko sem prispela v hotel v Gallipoliju sem ugotovila, da angleško ne zna niti receptor. Ok, vzamem nazaj – nekaj pa je le znal. Dve besedi – YES in NO.
Lep hotel na glavni ulici Corso Roma, na točki med novim in starim Gallipolijem. Stari Gallipoli je pravzaprav otok, ki ga povezuje most. Bellavista club ima z okna čudovit razgled na marino in helioport. Prvi dan je pogled na lepo pokrajino žal oviral dež. Emanuel, ki nas je zjutraj pričakal, je rekel, da ne pomni kdaj je toliko deževalo. Dan pred tem je bilo 18 stopinj in sonce. Super, res! In za vse dni, ko me ne bo več tukaj, je napovedano seveda sonce.
Tako smo se prvi dan bolj kot ne vozili malo sem, malo tja. Spili petnajst kavic in vsake dve uri jedli. Ampak vtis prvega bolj slabega dne je povsem popravil večer. Odpravili smo se na kmečki turizem, kakšnih 15 minut izven Galipolija – Sante Le Muse – prava pravljica! Zunaj in znotraj. Družinsko vodena restavracija, kjer te sprejme najprej hčerka, nato ti v roke seže kuhar-oče in pozdravit pride tudi mama-zeliščarka, specalistka za divje užitne rastline, ki jih s pridom uporabljajo tudi v svojih jedeh. Edina, meni poznana je bil regrat. Hrana pa božanska. Sem očetu kuharju na koncu rekla, da to kar počnejo v kuhinji, zagotovo ni kuha. “It’s magic!”.
Tudi za nas je posijalo sonce in mojega navdušenja nad plažami in toplim vremenom ne morem skrivati (še dobro, da slika in papir ne preneseta navdušenega kričanja). Gallipoli ima kar nekaj svojih plaž, najlepša pa naj bi bila Maldives del Salento, obenem tudi najbolj turistična. Trenutno je bilo na tej plaži le 5 turistov – jaz in moji prijatelji in kup smeti, ki jih je prineslo slabo vreme prejšnjega dne. Nekateri imamo res srečo.
Sicer pa, če ne dolgovezim in svoje potovanje strnem. Južna Italija je nekaj povsem drugega kot severna Italija. Tukaj vse deluje počasi – celo govorijo s tempom, ki ga lahko dohajam. Neverjetno! Znanje angleščine večine je na ravni mojega 6-letnika, je pa treba priznati, da tudi, če ne razumejo kaj govoriš in že res, da niti nimajo pretiranega namena, da bi te razumeli, se pa na široko smejijo in ponavljajo “Si, si, si …”. Tudi delovni čas se krepko razlikuje od našega. Mesto začne dihati okoli 9. ure, morda še kasneje. Okoli 13. ure pa večina odide na kosilo domov in si vzame siesto – torej počitek. No ne le počitek, dejansko gredo spat. A si predstavljate, da ob enih odidete iz službe in zlezete pod kovter? Ampak, to ne pomeni, da ne delajo. Pozno popoldan se vrnejo na delovno mesto in naredijo kar je treba. Ni jim problem delati tudi do osmih, devetih zvečer.
Evangelista, naš gostitelj je poskrbel, da smo ves čas dobro jedli. Od mesa, zelenjave, morskih sadežev in seveda rib. V nekaj dneh sem pojedla toliko kot normalni ljudje v celem mesecu. In si 
seveda pridno pridelala tudi kakšen dodaten kilogram. Hrano v hotelu sicer ni za prehvaliti – restavracije, gostilne, bari pa imajo vrhunsko kulinariko. Zanimivo je, da ima vsak bar, vsaka kafeterija poleg pijače tudi hrano – in to ne le zapakirane sendviče kot pri nas, ampak sladice, tortice, slano pecivo, razne zvitke …vse sveže. Hrana in pijača pa poceni! Kava v Martinucci lokalih, ki so praktično v vsakem mestu in res na nivoju stane 80 centov. Najboljši Latte Macchiato kdajkoli in sploh ne vem, če bom zmožna v kakšnem našem lokalu še kdaj odšteti več kot evro za to, kar prodajajo pod imenom bela kava.
Jasno, Italijani so zelo verni, v vsaki vasi, tudi tam, kjer je le kakšnih 1000 prebivalcev, je zagotovo več kot ena cerkev. In, če sem česa v teh dneh videla res veliko, so to zagotovo cerkve. In, kjer je vera je tudi zabava. V Lecci – eno navečjih mest v delu, je bila le nekaj korakov stran od cerkve javna hiša. Ta pa, da ni preveč izstopala, je bila označena z umetnostjo. Jo vidite?
Vidite oznako?
Mama in stara mama našega gostitelja sta me naučila pripraviti domače testenine, jedla sem neprimerne dele telesa ovna in uživala ob vinu primitivu. Gostil pa nas je tudi zabavni župan “Comune di Taurisiano”.
In, če se vrnemo k počitnikovanju sem sklenila, da se zagotovo vrnem. Naš gostitelj ima tudi mali hotelček tik ob morju, v mestecu, ki me je pravzaprav najbolj navdušilo. Tam, kjer legenda pravi, da se je domačin, ki je že bil obljubljen drugi, zaljubil v morsko deklico, zato se je njegova izbranka
odločila poslužiti magije in ju ločiti, vsakega na svoj polotok, med njiju pa se je postavila sama in ju tako za vedno ločila. Tam se stakneta tudi Jadransko in Jonsko morje. In tam stoji čudovit svetilnik. Leuca, se vidimo kmalu!
Tradicionalni Litijski karneval z letošnjo temo ‘Predvolilni boj na vasi je’ uspel.
Karnevalska povorka se je pričela v starem mestnem jedru Litije in se nadaljevala čez mestne ulice ter zaključila v športni dvorani. Letošnja daljša trasa je obiskovalcem omogočila, da so si dodobra ogledali karnevalske skupine, ki so bile izjemno inovativne in številčne.
Na čelu povorke je bila letos prvič nova maskota karnevala – Litko. Sledili so mu »zaporniški kandidati iz stare sodnije«, »beneške mažoretke« in številne etnografske maske. Program so še dodatno popestrili laufarji iz Cerkna in ptujski kurenti. Večina mask je predstavljala svoje volilne programe. Pri tem je prednjačila pustna vlada – Borut Pahor, Miro Cerar, Karel Erjavec, Ljudmila Novak, Janez Janša, Zoran Jankovič in Marjan Šarec.
Maškare so minuli konec tedna množično preganjale zimo v Zasavju.
Prve pustne šeme so se predstavile v Zagorju in Litiji, v Hrastniku so rajale v športni dvorani, dan kasneje pa so se v pustni povorki male in velike maškare, seveda v spremstvu kurentov, sprehodile tudi po Trbovljah. Maškare so se zabavale tudi na Podkumu in še kje. Ste bili zraven?
Debele snežinke so včeraj prekrile Zasavje. Medtem, ko so mestna jedra in regionalne ceste bolj kot ne hitro splužili, so določene “hribovske” ceste ostale nedotaknjene. In prav takšna je bila tudi cesta na Mrzlico, kjer smo se odpeljali mi. Avtohiša Malgaj Trbovlje je posodila novo Škodo Kodiaqa s štirikolesnim pogonom in po celem snegu smo se v hrib peljali kot z nožem po maslu.
Glavne ceste po Zasavju so prevozne, večjih težav v prometu zaenkrat ni.
Foto: bralec
“Naše plužne enote so še vedno na terenu, v akciji so že od 3. ure zjutraj. Večjih težav zaenkrat ni bilo,” je povedal Marko Veršić iz podjetja CGP Novo mesto, ki skrbi za vzdrževanje državnih cest. Slabše so splužene nekatere lokalne ceste.
Po podatkih Regijskega centra za obveščanje je v Zasavju zaenkrat še precej mirno. Na cesti Senožeti – Ribče pa je okoli 8.20 ure zdrsnilo tovorno vozilo in obtičalo na odbojni ograji.
Prav tako sneg še ne povzroča težav na elektro omrežju.
Na Osnovni šoli Toneta Okrogarja Zagorje so imeli prav poseben kulturni dan, gostili so Pihalni orkester SVEA Zagorje.
Na šoli so minulo delovno soboto posvetili kulturi. Več kot 500 učencev je ob koncu koncerta skupaj, ob spremljavi orkestra, zapelo zapelo Avsenikovo ‘Ostanimo prijatelji’ in ‘Po dekle’.
https://www.facebook.com/OSTonetaOkrogarja/videos/899044760262097/
Zasavje je že pošteno zasneženo. Po napovedih naj bi Zasavci do jutri zvečer prejeli okrog 20 do 30 centimetrov snežne pošiljke.
Zaenkrat nekaj težav sneg povzroča le na elektro omrežju. Ceste po Zasavju so po zadnjih podatkih Prometno-informacijskega centra prevozne, z izjemo ceste Hrastnik-Marno-Rimske Toplice, kjer velja prepoved za vsa tovorna vozila.
Poslane fotografije smo zbrali na enem mestu.
Podružnična šola na Dolu pospešeno spreminja svojo podobo. Prenova poteka v okviru pogodbenih rokov, je zatrdil direktor hrastniške občinske uprave Janez Kraner.
Janez Kraner
Delavci zaključujejo gradbene konstrukcije novogradnje, novi del – severno krilo je zgrajeno, streha bo v celoti zaključena, ko bodo odstranili gradbeno dvigalo, svojo podobo pa dobiva tudi večnamenski prostor med Dolanko in šolo, našteva Kraner.
Prav tako je vgrajena večina stavbnega pohištva na ovoju stavbe. V notranjosti šole pa so v polnem teku dela na instalacijah, na delu notranjosti zahodnega krila se izvajajo ometi.
Po Kranerjevih besedah je v zaključni fazi tudi postopek izbire dobavitelja notranje opreme: “Podpis pogodbe bo v tem mesecu. Pravočasna izbira dobavitelja opreme je potrebna tudi zaradi usklajevanja detajlov instalacij in ojačitev. Opremo naj bi začeli montirati konec maja, usklajeno z zaključnimi finomontažnimi deli.”
Na Izlakah je nekoč stal grad Medija, danes so tam le ruševine, obnovljena je bila grajska kapelica, kjer še danes potekajo kulturne prireditve, včasih poroke.
Grad in konjušnico so porušili partizani, zraven gradu naj bi bil tudi rov, najdemo podatek na Wikipediji, ki je povezoval grad z vrelcem v Medijskih Toplicah. A tega naj bi prav tako partizani zasuli.
Domačini vedo za jame pri gradu, kot poročata mlada raziskovalca jih je najlažje najti pozimi, saj iz njih toplo piha.
Izlačana Niki Zorec in Jan Razpotnik sta se odpravila raziskovat in našla jame, ki so najverjetneje nekoč res vodile do slavnega vrelca. Razkrivamo še nikoli videne posnetke skrivnostnih jam.
https://www.youtube.com/watch?v=c5Hr75EQAiM&feature=youtu.be
GRAD MEDIJA
Valvasorjev oče je bil lastnik gospostev Gamberka in Medije na Izlakah, tam naj bi mladi Valvasor tudi preživel otroštvo. Pokopan naj bi bil v družinski grobnici v grajski kapeli na Izlakah.
Zgodovinarji predvidevajo, da je že konec 15. stoletja na mestu gradu Medija stal dvonadstropni gotski dvor, v 16. stoletju pa naj bi ga prezidali v grad Medija.
Od leta 1562 do 1765 je bil rodbinski grad družine Valvasor. Jernej Valvasor, oče barona Janeza, je grad povečal in mu dozidal grajsko kapelo Roženvenske matere božje in grobnico. Po letu 1765 je grad hitro menjaval lastnike in propadal, dokler ga ni leta 1868 kupil Alojz Prašnikar, podjetnik in graditelj železnic. Ta je grad in kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil Valvasorjevo sobo.
Do druge svetovne vojne so v njem živele različne najemniške družine. Leta 1944 so grad minirali partizani. Kapela je takrat ostala nepoškodovana, kasneje pa je propadla. Leta 1990 je občina Zagorje s pomočjo države porušeno kapelo obnovila.
Od leta 1562 do 1765 je bil rodbinski grad družine Valvasor. Jernej Valvasor, oče barona Janeza, je grad povečal in mu dozidal grajsko kapelo Roženvenske matere božje in grobnico. Po letu 1765 je grad hitro menjaval lastnike in propadal, dokler ga ni leta 1868 kupil Alojz Prašnikar, podjetnik in graditelj železnic. Ta je grad in kapelo obnovil in v najlepši grajski sobani uredil Valvasorjevo sobo.