Ura je deset do šestih zjutraj. Na ekranu na stolu pred menoj piše, da je do Bruslja še eno uro in pol. Zapustili smo Afriko, smo nekje nad Sredozemskim morjem. Avion je poln, zdi se mi, da je vsaj polovica glasbenikov, Mozartova Mala nočna muzika je šopala vse do jutra, ko so smrčanje prekinile stevardese s ponudbo zajtrka. En suh kiflc in kufe, da se te bog usmili, je običajen presežek avionske ponudbe. Skozi okno pribija sonce, kar se mi po enem mesecu zdi nenavadno, saj je bila v Keniji ob tej uri še trda tema.
V Bruslju bomo osem ur čakali na let za Dunaj, tam pa nas pobere kolega in ob desetih zvečer bomo doma.
Vzpon na 5.000 metrov je malenkost v primerjavi z ekspedicijo Hrabrega miška
Ampak gremo še malo nazaj v Kenijo. Zadnji teden je bil še najbolj pester. Izteklo se je naše poslanstvo v ELA centru. Poslovili smo se od otrok in domačinov. Lili in Lovro sta šla na treking na Mt.Kenja, drugo najvišjo goro v Afriki, jaz – Hrabri Mišek pa sam (SAM) v Nairobi.
Njuna zgodba je en sam dougcajt. Kaj pa je to – povzpeti se na 5.000 metrov, to je navadna otročarija v primerjavi z mojo ekspedicijo v Nairobi. Onadva sta imela šerpe, vodiča in jasno začrtano pot, jaz pa sam sebe in pol litra šnopca, ki mi je dajal hrabrost pred krutim svetom, ki me je čakal. Da ne pozabim, Lovro je poleg vsega doživetega z domačim ansamblom nastopil v nekem klubu, bil je prava zvezda. Očitno jim je bil tako všeč, da so ga povabili tudi na snemanje videospota, kar se je tudi zgodilo.
Na postajo za Nairobi sem prišel ob osmih, odrinili smo ob enajstih, ker bus ne odpelje dokler ni zapolnjen zadnji sedež. Vmes pa seveda ob cesti pobrati še koga. V enem trenutku nas je bilo v kombiju 18, sedežev pa dvanajst. No nekako smo prispeli v Nairobi, jaz pa v svoj hotel. Pol brisače in rabljena žajfa, to je bilo v kopalnici, v sobi pa postelja s čudovitim ornamentom na pouštru, verjetno pozdrav od prejšnjega gosta. Ni za vsakega, se pa da, če nisi glih en ornk prsrane, kar pa jaz v takih primerih zagotovo nisem.
Hotel je bil v centru, na dosegu vsega, kar sem si zadal ogledati. Mravljišče ljudi in kaotičen promet takoj, ko sem izstopil iz hotela. Tu ni nobenih pravil, vsi gredo povsod, leve in desne vozne poti ni, je le zakon močnejšega. Vmes pa seveda pešci in kaos je popoln. Hvala bogu se vse odvija počasi, itak se hitreje sploh ne more.
Prva neprijetna izkušnja z domačini, a cel kup nepozabnih
To, da sem z eno nogo stal na južnem z drugo pa na severnem delu ekvatorja, da sem prestopil mejo in par sto metrov vstopil v Tanzanijo, se je zgodilo še, ko smo bili pri otrocih. Tu v Nairobiju pa tudi ni manjkalo prijetnih dogodkov. Ogledal sem si parlament in vladno palačo, obiskal Masai Mara market in še nekaj zanimivih tržnic, šel z vlakom v bližnje mesto Suswa, kjer pa sem prvič doživel neprijetno izkušnjo z domačini.
Zoprna zadeva, ki pa se je po naključnem srečanju s policaji dobro končala. En dan sem si privoščil voden ogled Kibere, to je verjetno najgosteje naseljeno barakarsko naselje v Afriki. Na 2,5 km površine živi približno pol milijona ljudi. V treh urah sem videl marsikaj, kar si človek niti predstavljati ne more. Kupi smeti, vonj po urinu, barake, v katerih na parih kvadratih živijo cele družine, in pa prijazni prebivalci. Vse to se mi je globoko vtisnilo v spomin.
Jedel na ulici in preživel
Tudi tu sem probal ulično hrano, pojedel nekaj čudnega in dve kurji bedri in preživel. Zanimivo, v teh krajih, kjer sem bil zadnji mesec, ni nikjer pokopališč. Svojce pokopljejo kar v bližini svojih bivališč, tako, da so vedno na dosegu roke.
Udeležil sem se ulične povorke, kar na kamionu organizatorjev sem se vozil po mestu, hreščanje afriške glasbe in ples vseh udeležencev pa tudi meščanov … neprecenljivo. Dan prej sem v mestnem parku naletel na bobnarski festival, vsak se je lahko poizkusil, tudi jaz sem prišel na vrsto. Vrhunsko!
Tako. Ko tole berete, sem že nekaj časa doma. En mesec Kenije je nov kamenček v mozaiku mojih potovanj. Jeseni grem v Peru, Bolivijo in Čile. Upam, da bom zdrav in da me Matilda preskoči. Pravijo, da po naši hosti seka.
Pa še nekaj bi dodal, naj buri vašo domišljijo. Tisti stereotip, da imajo temnopolte poseben vonj ne drži??? Kenija diši, po kavi, čaju in prijetnih ljudeh.
HAKUNA MATATA!
Preberite si še druge dogodivščine zasavskega Hrabrega miška:
“Nisem romantik, a tu sem počepnil” – sredi Afrike je ostal brez besed
