Če sem do zdaj mislila, da so državne inštitucije res tisti najbolj siguren naslov za prave informacije, me je nedavni dogodek naravnost šokiral.
Moja naloga pri ZON-u je med drugim tudi spremljanje državnih projektov, ki se izvajajo v zasavski regiji. In obljub, ki jih dajejo ministri, pa župani … Eden izmed obljubljenih projektov, za katerega ne želimo, da se kar pozabi, je tudi prenova železniške postaje v Trbovljah. Če smo bili še lani povsem prepričani, da se bo ta začela poleti, smo se lahko ugriznili v jezik. Država je razpis, preko katerega je iskala izvajalca del, objavila kasneje kot načrtovano in ga nato še razveljavila.
Ali sploh vedo na kateri točki je projekt?
Razlog za razveljavitev, kot je takrat povedala ministrica Alenka Bratušek, so bile previsoke ponudbe. Seveda je kasneje Ministrstvo za infrastrukturo objavilo nov razpis in rok za prijave še podaljšalo. No, zdaj se je tudi ta končno zaključil in nas je zanimalo, koga so izbrali in koliko manj je ponudil. In kdo bi imel bolj prave informacije o tem kot investitor sam. Ki ima za povrhu še prav poseben oddelek za odnose z mediji. Kjer naj bi medijem dajali prave informacije. In temu novinarji seveda zaupamo.
Od objave do presenečenja
Od njihovih odgovorov pa do objave. Preverila sem, kaj se je glede prenove trboveljske postaje dogajalo v zadnjem letu, naredila kratek povzetek in dodala pojasnila ministrstva. Izbor sicer še ni zaključen, a povedali so, kdo je na javni poziv oddal ponudbo in nekaj “zmutili” s ponujenimi cenami. Nekaj ni bilo najbolj logično in v meni se je prižgala lučka. Podjetja prijavljena na prvi razpis so bila na prvem drugače združena v partnerstvo kot na zdaj že drugem razpisu. Pa sem za vsak slučaj še poklicala, ali to res drži. Dobila pa oster in nekam aroganten odgovor: “Ja saj tako piše v odgovoru, a ne. Je čisto jasno napisano.” Pa za nameček še, ali vem, kaj pomeni konzorcij … Kregam se ne rada, zato sva kar zaključili in če iz oddelka za medije pravijo, da je odgovor pravi, potem ne vem, kdo bi še bil bolj pristojen od njih, da mi poda podatke. In sem objavila.
Nato pa dobila mail od podjetja, ki se je prijavilo na ta razpis, da so podatki, na katerih je slonel ves članek, napačni. Saj sem že kdaj prej komu verjela in kiksnila. Vsakič mi najprej malce zaledeni kri, nato hitim preveriti, koliko ljudi je že prebralo in se vprašam, kako bi jim lahko sporočila spremembe. Nato pa preverjanje in hitro popravljanje – samo da je čim prej pravilno.
Najprej hitim preko svojih sporočil, kaj točno so mi poslali. Ok, vidim, da je vse objavljeno tako kot v poslanih sporočilih. Vprašam na ministrstvu, tako kot sem že pred objavo članka, da bi preverila … in le ugotovijo, da so storili napako.
Saj se zgodi. Vsi smo ljudje, razumem. Ampak, da pa moje dvojno preverjanje vzamejo tako arogantno, kot da ne razumem poslanega sporočila, to pa mi ni všeč. Če bi že prvič preverili po mojem ponovnem poizvedovanju, napake v članku nikoli ne bi bilo.
