Zato, ker si želijo, da delo nadaljujete. Vse je tako fajn narejeno, da so vsi zadovoljni in bi bilo škoda da se dela kar ustavijo. Ker pa ste od foha in to radi počnete, ste zato lepo plačani in pohvaljeni, se seveda z veseljem odzovete in delo nadaljujete.
No, nekaj podobnega se je zgodilo meni
Urednica Neža mi je danes (v ponedeljek, 23. 2.) poslala SMS z vsebino … “Ali te kaj srbijo prsti? Jutri pošlji, v sredo, 25. 2., objavim.”
Cajta dost, joooo, malo morgen ? ! ? ! Ja kaaaaj naj pišem, o čem? Potovanja sem do junija zaključil. Minula sem na svoj način do potankosti opisal, politike na ZON-u ne smem komentirati, o sexu bi lahko marsikaj napisal – pa se teh zgodovinskih trenutkov niti ne spomnim več. Pri penzjonistih nisem aktiven, olimpijada je mimo, torej kaaaaj? Ja, bom kar Neži naložil delo. Naj malo dela, da ne bo samo ukazovala. Naj mi svetuje, naj pove, kaj želi. Hvala bogu, odzvala se je in mi lepo svetovala – v maniri kot se šika: “Znajdi se, napiši nekaj. Sedaj si doma, gotovo si si izoblikoval neko mnenje o življenju na drugih koncih sveta, v različnih kulturah. Daj, saj znaš.” Super, hvala gospa urednica. Honorar si razdeliva, fajn si mi pomagala. In tuhtam in tuhtam …
Takole
Ko sem se pred dobrim letom vrnil iz Vietnama, so mi nadeli ime svetovni popotnik. Kar nerodno mi je bilo. Do Vietnama sem pravo tujino gledal samo po TV, moj teren je bil Balkan in nekaj evropskih držav. Dlje nisem segel. Recimo Turčija ali Hrastnik, ampak to je itak baje EU. No potem sem pa not padu, kakor radi rečejo. Kar po tekočem traku sem obiskal še Indijo, Malezijo, Kitajsko, Egipt in Šri Lanko. Še sam ne vem, kaj me je pičilo. No ja. Vem, pa ne povem. Bilo bi preveč zakomplicirano, redki bi razumeli mojo stilsko preobrazbo o dojemanju bivanja tu na tem svetu. Večina bi pokomentirala, da se mi je utrgalo. Sam res, mal se mi je pa res. Danes sem vplačal akontacijo za Peru, Bolivijo in Čile v novembru, vmes pa seveda v juniju za en mesec v Kenijo.
Ste gledali film “Preden se stegneva”, v glavni vlogi Morgan Freeman in Jack Nicholson? Saj nihče ne bo verjel, če napišem, da je točno ta film inspiracija za to, kar počnem sedaj – preden se stegnem. Na Triglavu sem bil, knjigo sem napisal, posadil drevo, poskrbel za potomstvo, spal s ciganko, skočil bungee jumping, bil 21 dni v zaporu in pri 68. zavohal svet.
Svet je lep, Zagorje je lepše, dom pa najlepši
Da, veliko sem videl v dobrem letu. Več kot prej v celem življenju. Spoznal drug svet, drugačne ljudi in običaje, čudovito naravo in tudi bedo, da te kar srce zaboli. Blišč in beda se prepletata z roko v roki. Osupljivo in nepojmljivo za nas, ki prihajamo v te kraje iz povsem drugega okolja. Beračenje, umazanija, smrad, revščina in hkrati bogastvo, arhitektura in visoki tehnološki presežki. Kar verjeti ne moreš, da se to po svetu še vedno dogaja. In, ko o vsem tem začneš malo globje premišljevati, prideš do spoznanja, da ti pravzaprav nič ne manjka. Da imaš vse, kar potrebuješ, mogoče celo več, kot bi realno potreboval. Da so ljudje v kolibah lahko tudi srečni, čeprav nimajo ne vode, ne elektrike, ne ostalih dobrin, kot jih imamo mi na dosegu roke vsak dan. Ker pa kri ni voda, ker smo iz mesa in krvi in navajeni na standard, ki ga imamo, pa hitro, že po nekaj dnevih, pademo v svoj ritem in pozabimo na tisti svet tam nekje. Je kaj hujšega, če pušča pipa, če je na avtu praska, če doma nimaš kave ali mleka … Pa saj to je za znoret, a ne?!?
Ne bom pametoval, a prepričan sem, da se veliko vam, ki ste prepotovali svet, dogaja isto. Pa tudi, če obrnem ploščo in pogledam na potovanja s tiste lepše plati … Vse tisto ali pa še več imamo doma pred nosom, samo opazimo ne ali pa ne znamo ceniti, ker je to samo po sebi umevno. Ker to nam itak pripada, tu smo doma.
