Ko sem se pred nekaj leti upokojil, sem mislil, da je vsega hudega konec. A glej ga zlomka po imenu Neža. Saj veste, urednica ZON-a, ki jo bom prijavil Varuhu človekovih pravic. Ko sem jo vprašal, kdaj naj planiram naslednji blog sem dobil odgovor … čez štirinajst dni (to je bilo pred petimi dnevi). Malo se spoznam na koledar, ampak, od petka do danes pa ni minilo štirinajst dni. Res je, sem na Šri Lanki. Pred vami sem štiri ure, štirinajst dni pa sigurno ne. In je rekla: “Potrebujem danes.” To je tak pritisk, nekaj takega kot driska, ki sem jo včeraj fasal. Gre malo na bolje, se pravi na bolj trdo. Driske se bom nekako rešil, kako bom prebrodil težave z Nežo, pa ne vem. Priznam, te s “šefico” so bolj prijetne. Pa tudi priznala je, da se je zmotila v datumih.
Gremooooo dalje. Ko tole pišem, sem že v Kandiyu, pravkar smo prispeli iz Kolomba, ampak gremo na začetek.
Iz Zagorja sem šel v soboto ob petih, nato pa ob osmih zvečer z avtobusom proti Beogradu, kamor sem prispel ob štirih zjutraj. Ker imajo mestni promet dobro urejen (zastonj), sem bil kaj kmalu na letališču, počakal na avion in ostale iz skupine. Se po sedmih urah izkrcal v Kuvajtu. Sledil je najbolj orgazmični del potovanj … osem ur čakanja na let za Kolombo in pet ur ugodne vožnje na sedežu pri oknu, ki je vsekakor boljša opcija kot biti med dvema obilnima potnikoma.
Aja, da ne pozabim. Načeloma ne jem več avionske hrane, ampak tokrat sem bil lačen in se predal. Nisem prepričan, ali je hrano pripravljala Ana Roš, bilo je top. Katar airways je zakon! Pivo, viski, gin, vodka, kar si želel, prav ponujali so, ne morš verjet.
Tole pišem seveda v živo, zvečer moram oddati, tako je šefica ukazala, zato bo morda branje izgledalo malo čudno. Bom nadaljeval kasneje, ker me pred recepcijo hotela že čakajo. Gremo gledat Budin zob. Ja, prav ste prebrali. Če hodiš na potovanja z agencijo, moraš biti pripravljen na vse bedarije, nesmisle, natege in vse kar spada zraven. Se je pač treba prilagajati. Nisem sam, sem v skupini. Grooooozn. Mislim, da bom postal najbolj tečen ali pa, če že hočete, najbolj presran potnik. Zakaj? Ker bi jaz drugače … če bi imel jajca.
Osel gre enkrat na led, jaz pa vsakič tudi, če leda ni.
Evo tri ure je minilo, nadaljujem pa v stilu. Kot da sem že enkrat to doživel. Osel gre enkrat na led, jaz pa vsakič, tudi če leda ni. Spet sem nasedel, tokrat kar ornk. Vem kaj ni zame, a pričakovanja in upanje, da bo tokrat drugače, mi ne data miru. Hram Budinega zoba. Ahahahahaha, kao original, kao danes ga bodo pa predstavili občestvu, ahahahaha. Če je bil v hramu res Buda in njegov zob – je bil pa pred in v hramu budala brez zob. Jaz!!! In še par sto drugih upajočih budal. Ali je Dante nekje napisal … “Vi, ki vstopate, pustite upanje zunaj.”
Eno uro smo se drenjali pred enim oltarjem in čakali na … na kaj že. Mislim, da sem doživel razsvetljenje. Ni se mi prikazal zob, zdi se mi, da sem videl plombo. Vsaj to.
Sedaj, točno v tem trenutku (torek 27.1.) sedim v centru Kandya na stopnicah blizu “public toilet”, pijem pivo in tole pišem. En tip, ki sem mu dal 500 rupij, me ne neha nadlegovati. Če mu dam še 500, bo to skoraj tri evre. Bankrotiral bom, še jaz bom začel fehtati. Kmalu bom suh, tošl se prazni. Komaj sem zbral za večerjo. Eno pivo na skrivaj in tona riža z dvema kosoma kure … skoraj štiri evre.
Pivo na skrivaj???
Ja, kar ne smeš ga, prinesejo ga teatralno. “Đast for ju may frend,” pa potem mal pod mizo srkaš. A jebi ga, ni to Slovenija. Moram pa povedati, da je dežela čudovita, zelena, polna palm in bujnega rastlinja. Ne glih noret tle dol, počakajte, da bo kak dober dež spral produkte EU diareje ali pa naslednji blog. Veliko se bo še dogajalo, šele tretji dan sem tu.
Ja, da ne pozabim. Jutri gre skupina na fakultativni izlet v Sigiryo, na en posvečen hrib kamor množično rinejo turisti. Hrabri mišek ima dan počitka, ogledal si bom mesto, tržnico, lokale, kaj dobrega pojedel in se predal lenarjenju. Še deset dni je pred mano. Lovrota ni, tudi ledvice in jetra se bodo …???
https://zon.si/pisem-pritozbo-dost-mam/
