Z Lovrotom sva bila skupaj v Vietnamu in Indiji, toliko raznih situacij je bilo, v katerih se sam ne bi znašel, da si nisem predstavljal da bi lahko na takšno potovanje odšel sam. Pa se je zgodilo, ker sva aprila prišla iz Indije, na Kitajsko pa sva šla konec oktobra je bilo vmes preveč časa in jaz sem se odločil, da grem v Malezijo. In beseda je meso postala. Še sedaj ne vem, zakaj ravno Malezija, o kateri nisem niti veliko slišal, še manj pa vedel. Srbska agencija je bila začetek.
Nakazal denar v Srbijo, potem pa se praskal po glavi …
Brskam in brskam po netu in naletim na eno srbsko agencijo, ki je ponujala za soliden denar več destinacij, med drugim tudi Malezijo. Pa sem poklical, se malo informiral, vplačal celoten aranžma in se čez par dni začel žreti komu in kam sem sploh nakazal denar. Kar nekam, pa sploh ne vem, če resnično obstajajo in delujejo. Saj veste, srbska posla, takoj panika. Spet brskanje po netu in preverjanje pri prijateljih iz Srbije, ki pa so vendarle potrdili, da je agencija ena boljših in prepoznavnih, z njimi potuje tudi veliko Slovencev. Res je. Štirje so bili tudi v “moji” ekipi. In tako je tudi bilo, vse kar so obljubili so izpolnili, nič skritega tiska in nobenih doplačil, kot je v navadi pri nas. Skratka pičiiii.
Najprej je bilo treba v lastni režiji sploh priti v Beograd, oziroma na letališče Nikola Tesla. Že to je bila mala avantura, ampak tu sem doma, Balkan je ja moj teren. Vlak v Beograd ne vozi več, avtobusni prevoz mi pa ni preveč dišal. Rešil me je kolega, ki je šel na koncert Guns’n Roses, jaz pa z njim. Imela sva precej sreče, saj se je dva, tri avtomobile pred nama zgodila nesreča, ki sva jo še lahko zaobšla. Kot sva malo kasneje ugotovila, se je očitno precej zakompliciralo, saj za nama do Beograda skoraj ni bilo prometa.
Hiša ni imela vrat. Bolj kot en kiosk vse skupaj.
Koncert je bil na petek, moj let pa v soboto, nekje je bilo treba prespati. Že prej sem si v bližini letališča rezerviral sobo, do tja me je pripeljal kolega, me odložil na destinaciji. On naprej v Beograd na koncert, jaz pa poiskati rezervirano prenočišče. Najdem hišo in hišno številko, a nikjer žive duše. Malo se razgledujem, ko ugotovim, da hiša nima vrat. Da, prav ste prebrali, hiša, ki je bila bolj podobna kakšni veliki trafiki ni imela vrat, samo na vsaki strani štiri velika okna skozi katera pa se sploh nič ni videlo, ker so bila tako umazana. Kaj pa sedaj? Na telefon se ne javi nihče, jaz pa izgubljen z vso prtljago nekje, bogu iza leđa. Bom šel pa kar na letališče, saj ni daleč, tam prespal in počakal na ekipo in predstavnika agencije. Pa ni bilo treba, ker se je kar naenkrat z druge strani ceste pojavila gospa, moja gostiteljica, kot se je kasneje izkazalo.
Po moje je vse skupaj tako narejeno, da je volk sit, koza cela. Denar mimo računa, zaslužek pa njej, saj mi je itak samo pomagala. Srbska gostoljubnost je itak poznana, na mizo takoj futr, flaša pelinkovca in debata o bratstvu in jedinstvu, ki so ga politiki uničili. Vse skupaj je bilo dvajset evrov kar pa res ni veliko, sploh glede na vse kar je sledilo.
Ko mi je pokazala mojo sobo pa mali šok
Skoraj bi jo vprašal, če je bilo Natovo bombardiranje Srbije pred kratkim in kako to, da so zadeli ravno sobo, v kateri naj bi jaz prespal. Na francoski postelji sem našel ravno toliko prostora, da sem se lahko ulegel. Ni da ni, karkoli napišem bo premalo, če pa opišem še stanje v kopalnici pa ne boste verjeli. Bil sem v Indiji, pa sem se navadil na marsikaj, jaz nisem zahteven gost. Ljubeznivost in ustrežljivost gospe je bila vrhunska, to je tisto kar zmaga. Zvečer še povabilo na “šetnjo po gradu”, a sem odklonil, bil sem preveč zmatran.
Zjutraj še slovo od prijazne gospe in pot pod noge proti letališču. Vsakih pet minut na letališče vozi trola in to brezplačno. Mislim, da je povsod po Srbiji javni prevoz zastonj za vse. Kaj kmalu sem bil tam, kjer je bilo treba biti, našel sem predstavnika agencije in spoznal osebo, s katero si bom na potovanju delil sobo. Fajn, bil mi je takoj všeč, razumela sva se celo potovanje, imel pa je eno drobno napako, ki pa ni vplivala na končni rezultat. Ni bil tipičen Srbin, malo bolj konzervativen in slab koristnik tekočih opojnih substanc, vsaj na začetku ne. No, še bo veselo, saj so Slovenci tudi zraven, pa celo en Hrvat, torej Jugoslavija v malem.
Letimo v Dubaj od tam na otok Langkavi, nato v Kuala Lumpur in zaključek v Penangu.O podrobnostih pa naslednjič.
https://zon.si/sandi-in-lovro-sta-nazaj-in-obljubila-sta-pikanterijo/
Vilma Strniša, vodja ZRSZ Trbovlje
