03. 10. 2025

Žal kri ni voda, moj alter ego me premaguje kot po tekočem traku, realnost je povsem drugačna. Kot kak bik rinem iz nesreče v nesrečo iz konflikta v konflikt. Vsi tisti dobri načrti se sfižijo že na tešče, ko v roke primem ta prokleti telefon in začnem napad pametovanja na vse in vsakogar. Drugi jaz, ki ga tako sovražim začenja uničevalni pohod po tistem emotivnem človeku, ki niti mravlje ne bi pohodil, ki skoraj za vsak drek spusti solzo, ki bi vsem dal vse in sliši na ime Sandi.

Kaj pa Indija?

Indija je posebna, se te dotakne, a se ne zavedaš takoj. Vse je kot v nekem fantazijskem filmu, tam si, vidiš, občutiš. Le zaveš se kasneje, ko pride za tabo, ko si morda že doma.

Niti ne vem točno, kaj naju je z Lovrotom odpeljalo tja. Verjetno želja po vonju urina, blata, karija in priljubljene hrane, ki ni ničemur podobna. Ni bilo ne mesa ne alkohola, samo nekaj zelenega, flaširana voda in ta vonj, ki se ga ne znebiš. Niti vonj po mrličih ni bil tako izrazit, pa sva stala zraven grmade, kjer so opravili sežig. Zraven, čisto zraven, en meter, da si boste lažje predstavljali.

Tokrat pa nisva šla sama. Z nama je bila komandantka Lili.

Midva izkušena popotnika, sva ja že bila v Vietnamu in v Vrsarju. Rešitev sva imela s seboj. Vsak spet po tri litre “unga”, vsak po par salam in nekaj klobas in angela varuha v podobi Lovrotove mame. Ja, tokrat nisva šla sama.

Če se spomnite so nam pred leti grozili z neko evropsko trojko, ker se sami ne znamo prebijati skozi življenje. Glede na dogodke iz Vietnama so nama dodelili Lili. Super, sem rekel, ko me je Lovro vprašal, če me kaj moti, če gre zraven. Še v njeno prtljago bova stlačila tri litre “unga”, na druge sankcije niti pomislil nisem. Fajn je bla, neškodljiva, prijazna, razumevajoča, ko sem jima z Lovrotom  zaradi preveč ” unga” ukradel spanec. Včasih je po dva dni sploh videl nisem, včasih pa dvojno.

1 of 3

Ekipa, ki je v Vietnamu takoj razpadla na dva dela, ena na priložnostne pijančke in ena na abstinente, se je tu izkazala kot homogena ekipa ljubiteljev opojnih substanc v vseh agregatnih stanjih. Vsi razen komisarke Lili, da ne bo pomote.

Varanasi, tam kjer je smrt doma

Vse kar bom napisal je le približek tistega kar sem občutil. To pa je tisto, ko rečemo – nekaj je v zraku in se z besedami opisati ne da. Najstarejše naseljeno mesto na svetu in najsvetejši kraj v Indij za hindujce, mesto boga Šive. Umreti v Varanasiju je osvoboditev iz cikla ponovnega rojstva, kopanje v Gangesu pa duhovno očiščenje. Jaz sem se na mestu, kjer vodijo stopnice v Ganges in kjer stresajo pepel umrlih okopal, Lili in Lovro sta se vpisala do kolen, ostali iz ekipe pri tem obredu niso sodelovali, so pa seveda dogodek ovekovečili. No, izkupiček mojega kopanja … štiri dni tekočega očiščenja, včasih niti opazil nisem, le nekaj toplega je šlo po nogah navzdol. En dan je bilo zoprno, potem se navadiš in ni moteče, to je Indija. Enak med enakimi.

1 of 5

Sto strani bi napisal, toliko tega smo videli in doživeli, mnogi ste v Varanasiju že bili, smrt je tu doma in je vsakodnevnica, tako kot driska.

Šaman je šlogal Lovrotu – in je zadel!

Lovrotu je na tistih znamenitih stopnicah, ki vodijo v Ganges nek šaman z roke malo pošlogal. Vse je zadel! Skoraj sem padel v nezavest, ko mu je že na samem začetku razkril, da je pretežek (ima 160 kg, kličemo ga Drobtinca), potem pa še in še, pa še zlato obdobje do konca leta. Razen tega, da je fasal zlato žilo, na ostale obljubljene čudeže še čaka.

Če povzamem. O Indiji je težko kaj specifičnega napisati. Je 160 krat večja od Slovenije in kar predstavljajte si te kulturne razlike in geografske razdalje. Občutki so mešani, ampak še vedno ostajam takšen kot sem. In tisti, ki me dobro poznajo, mi tudi nič ne zamerijo. Ahahaha … malo morgen. Ko sem delal ob 50. rojstnem dnevu čistko in kar nekaj oseb izbrisal iz seznama povabljenih se mi je zgodilo to, da sem ob 60 letnici obupno brskal po telefonskem imeniku, da bi jih bilo vsaj nekaj. Sedaj, ko bom 70, bom izkoristil svojo slavo na portalu ZON.si in vas povabil, da ne bom sam. Hvala bogu, da me imajo radi vsaj člani Občinskega sveta in vodstvo. Tu se ni bati, bo kar kolona za kelihom.

Naslednjič pa nekaj o spanju z mrliči, čudoviti noči v puščavi Tar ter kravi, ki me je na ulici zbila …

Pa saj ne moreš verjet! Od Čukov do Vietnama: Vedno v senci zvezd