Ko bloger postane vplivnež … in skoraj omedli v gondoli

A vsaka zgodba ima dve plati, cena pa je visoka. »Ne tako, to moraš drugače, glej, da boš pravi čas, ne biti predolg in še nekaj podobnih “groženj” s strani urednice«. Ni to tvoj teren, nisi na FB je pripomnila in verjetno požugala, a to nisem videl, ker me je na zagovor povabila telefonsko. Red mora biti. Se strinjam, šefica.

Sedaj pa nazaj v Vietnam. Za tiste, ki ste na tole slučajno naleteli, pišem namreč potopis, ki to sploh ni in danes je že četrta objava. Ostale si lahko preberete nekje v bližini (je urednica obljubila, da bodo dosegljivi).

Gremo naprej na pikanterijo nespodobnih dogodkov. Po zabavnih večerih pri naših novih prijateljih v vietnamski vasi je sledilo žalostno slovo. Objemi, poljubi, darila in obljube, da se še vidimo, ter zadnji stiski rok. Poslovili smo se od vaščanov in se z glavo polno prelepih občutkov napotili proti Sapi. Seveda smo z domačini zjutraj ob zajtrku nagnili še enega “sanacijskega”, za zdravje je treba poskrbeti.

“de itak nima ke bit, več ku dol padit tku ne morš”

Prihod v Sapo, mesto nakupov in mnogih kafičev. Špela nam ponudi dve možnosti – ali ostanemo in se zabavamo ali pa obiščemo najvišjo goro Indokine – Fansipan. Ja, kaj pa drugega kot obisk najvišje gore Vietnama. Gora je visoka 3100 pa se nekaj metrov, a šlučkarji smo jo obiskali kar v šlapah. Najprej nas je čakala vožnja z vlakom, ki pelje po neokrnjeni naravi Vietnama, viadukti, mostovi in vse kot iz pravljice. Srečanje vlakov je možno le na enem delu, a ker niso kot slovenske železnice se nasprotna vlaka vedno srečata na istem mestu in švigneta eden mimo drugega.

In tako smo prispeli do vznožja gore. Nov šok zame, na 3000 metrov višine pelje gondola, jaz pa doma niti v lift ne upam. Zaprt prostor me spravlja v obup. Seveda me je Lovrek prepričal, da bo to takoj fertik in “de itak nima ke bit, več ku dol padit tku ne morš”. S tako tolažbo vstopim. Kljub strahu, ki je presenetljivo kmalu izginil, si upam pogledati – razgled je bil veličasten. Po 15 minutah prispemo na tri jurje. Izstopimo iz gondole in za nagrado malo pivo Tiger, na treh jurjih … reci piši 1,5 evriča, takoj sta padla dva.

Potem pa še zadnji podvig, na vrh vodi 1000 stopnic, niti ene več, niti ene manj, ker smo jih šteli. Ob njih pa nešteto kipov Bude in drugih večjih ali manjših templjev. Dih je bil težak, noge kot bi stal na čolnu, višina ima svojo moč ali pa je bila posledica preživetih noči. Lovro, ki je že prej hodil po tri tisoč metrih je kar dobro shajal, sam pa sem se večkrat ustavil, si privezal dušo in bil deležen zavistnih pogledov tistih, ki so me prehiteli, namreč poživilo je bilo v mojem rukzaku. V čudovitem sončnem vremenu smo osvojili vrh, si podelili petke, se slikali z vietnamsko zastavo in se poslovili. Pot nazaj je bila podobna, tokrat navzdol. Kolena so trpela bolj kot pri vzponu, tisoč stopnic ni šala.

Ali veste kaj je beksl?

Po prihodu nazaj v Sapo smo imeli še nekaj časa za raziskovanje mesta, kjer smo hitro našli “beksl” in se bogato podprli pred nočnim vlakom, ki nas bo odpeljal novim avanturam naproti. Če ne veste kaj je beksl … to je za naju z Lovrotom tisti matični lokal, ki ga poiščeva na vsaki novi lokaciji, pa čeprav se v kakšnem mestu zadržujemo samo en dan. Torej, vsako mesto ima svoj beksl.

Da to poslavljanje ne bo predolgo, se bom kar teleportiral na naslednjo destinacijo, ki je točno tista, zaradi katere sem se odločil za Vietnam. Halong Bay, več kot 3000 otočkov, čudovite plaže, plavajoče vasi in še mnogo podobnega ustvarja pravljično kuliso. Na leseni barki smo se proti večeru odmaknili v samotni predel tega zaliva, daleč stran od množice in dočakali jutro. No, preden smo šli spat, smo si naredili kar lep večer s plesom in karaokami, nekateri do jutra. Kdo le? Moram reči, da sem se na Halong Bay z veseljem pofočkal in izpolnil željo. Ampak, če bom šel še kdaj v Vietnam, bom šel zaradi drugih lokacij.

Tam Coc, to je naša nova lokacija – v bistvu kot Halong Bay na kopnem, drugače pa skoraj ista scena. S čolni se vozimo po reki med visokimi pečinami in skozi klavstrofobične tunele, kjer na čolnu ne moreš niti pokončno sedeti. Prvo pravilo je: glavo dol, če nočeš buške. Fascinantna pokrajina, ki jemlje dih.

Kaj je zdaj s tisto happy end masažo?

Da ne pozabim. Ker ne skrivam ničesar, bom držal obljubo in opisal prvo masažo, ki sem si jo privoščil na tem potovanju. Z Lovrotom sva ležala nasproti, zdi se mi, da ga je masaža še bolj odnesla kot mene, zasmrčal je po parih minutah. Ko sem ga zbudil pa se je samo malo namrdnil in smrčal naprej. Cel avtobus je poslušal Lovrotov solistični koncert. Kakšno povezavo imata masaža in avtobus? Ker smo se na naslednjo destinacijo odpeljali s spalnim avtobusom, raketo na kolesih. Prostor za spanje zame še dovolj velik, za Lovrota in njemu podobne pa niti ne.

Sicer pa v vsakem “cimru” TV, slušalke, klima in ogrevano masažno ležišče, ki pa se pri meni ni dalo regulirati, bilo je prevroče, da bi lahko ležal. Ko smo s pomočjo šoferja tudi to uredili, pa je še masaža dobila svoj srečen konec, pravi happy end. Masaža, ki te odnese daleeeeč, daleeeeč, par sto kilometrov stran v Hoi An, mesto razvrata, mesto kjer je Lovro postal Buda.

O tem pa kaj več v naslednjem javljanju – če bo urednica sploh dovolila objavo.

Opomba uredništva: V besedilu boste našli pogovorne izraze, sleng in kakšno slovnično akrobacijo. Ni napaka, vse je namensko! Avtor želi, da se bralec počuti, kot da je tam z njim – med šlukci, vlakom, riževimi polji in vsemi dogodivščinami.