Pred leti, ko sem še veliko sodeloval s Čuki in se precej družil z Jožetom, se mi je isto dogajalo kot sedaj v Vietnamu. Med kakšnim potepom, kolesarjenjem ali samo na kavici so ga seveda ljudje prepoznali, predvsem mlajši so se želeli slikati z njim in ovekovečiti dogodek. Mene seveda ni nihče šmirglal niti pet posto, a sem se seveda počutil pomembnega, »glejte me, jaz sem njegov prijatelj«. Izgleda, da ne bom nikoli v prvem planu, očitno vedno v senci nekoga.
Enkrat, bilo je pred piransko cerkvijo, naju ustavijo tri starejše gospe. Mene so prosile, da jih slikam z njim. Seveda, saj sem navajen. Ampak presenečenje sledi! Ena gospa je rekla, da bo naredila eno slikco, na kateri naj bom tudi jaz. Ko sem jo vprašal, kaj ji bo slika z mojo podobo. je rekla: »naj bo še oče na sliki.« Jože je skoraj umrl od smeha. No in v Vietnamu, konkretno v Hoi An–u se podobna zgodba ponavlja.
Lovra so zamenjali za Happy Budo
Lovro je za Vietnamce s svojo podobo pravi magnet. Happy Buda so ga klicali, božali po “trbuščku” in ga fotkali. Če pogledate Lovra in kak kip Bude boste videli, zakaj je bilo kot je bilo. Podobnost je zgolj naključna.
Gremo na razvrat, ki ga tu res ni manjkalo. Tri dni na glavo bi se reklo, tri dni, ki jih ne bova nikoli pozabila, res škoda, da se ne spomniva vsega. Hvala bogu – je nekaj tudi na spominski kartici … »A tu sva tudi bila?«, je bilo vprašanje ob kakšni fotografiji ali videu.
Masaža 5 evrov, pivo 1 evro
Mesto je pod patronatom UNESCA, čudovito in predvsem obvladljivo. Takoj sva našla vse kar je zanimivega. Nastanjena sva bila skoraj v centru in blizu nočnega dogajanja. Masaže za pet evrov, pivo za evro, hrana vrhunska in poceni, tržnica, na kateri bi se lahko sprehajal ure in ure, in mravljišče ljudi. Priti iz ene strani ceste na drugo je pravi podvig, ni pravil, oziroma je eno samo – pravilo močnejšega. Začuda se vse odvija brez prask, z veliko trobljenja in bolj počasi.
Že čez dan je bil pravi cirkus, ki pa se je ponoči samo še stopnjeval. Naj omenim, da sem degustiral pasje meso, Lovro ni hotel niti probati. Me je pa bolj kot pokušina te delikatese pri srcu bolelo, ko je bilo povsod polno kletk in v njih psi, natlačeni, da se niti premikati niso mogli. Pa ne zgražajte se preveč, tudi pri nas so nekje podobne razmere.
Bil sem že marsikje, tudi na Zagorski noči
Gremo na bolj vesele dogodke, bilo jih je na pretek, sploh ker je Lovro imel dneve odprtih vrat. To pomeni, da je teklo v potokih in da nihče v njegovi bližini ni bil žejen. Seveda je bil zvezda večera, sploh po tem, ko je nastopil na karaokah.
Jaz sem Lovru težko pariral, prvo noč še nekako, drugo mi je baje pomagal do hotela, tretjo pa sva se vzajemno podpirala. Ne vem, zakaj je Lovro spal kar na hodniku, jaz pa sam v sobi. Zjutraj sva bila na recepciji deležna čudnih nasmehov, ne vem kaj so pomenili. Težko je opisati z besedami, takšnega vzdušja kot je bilo tu ne pomnim. Pa sem bil že marsikje, tudi na Zagorski noči.
»Za crknt, nikoli več, živ neee!«
Po razvratu v tem delu Vietnama smo jo ucvrli na jug v Ho Shi Min, ki se je včasih imenoval Saigon. Tu smo si ogledali muzej Vojne zgodovine, poslušali o grozotah retardiranih Američanov in se kasneje odpeljali v džunglo, kjer smo si ogledali rove in skrivališča vietnamskih upornikov. Tudi sam sem se ojunačil in splezal v eno luknjo in se na Lovrovo prigovarjanje po kolenih dvajset metrov plazil pod zemljo do prvega izhoda. »Za crknt, nikoli več, živ neee!«
Sem se kar zdrl na Lovra od jeze in strahu, kot da je on kriv, da sem rinil pod zemljo. Seveda Lovro ni šel, saj so rovi tako ozki, da sem se še jaz komaj plazil. Živ zakopan, grozno.
Iz te džungle pa še na zadnje križarjenje po reki Mekong, si ogledali plavajočo tržnico in destinacije, na katerih so se z delom preživljali domačini. Za naju z Lovrom je bilo seveda najbolj zanimivo, ko smo prišli v “kao neko tovarno”.
Steklenica polna kač – seveda sva poskusila
Že na vstopu naju je presenetila steklenica, v kateri je bila urinu podobna tekočina, v kateri je plavalo kar lepo število kač, mrtvih seveda. Samo spogledala sva se in vodiču namignila, da bi probala. Ne samo enkrat, več šlukov sva naredila, očitno so bile kače namočene v šnopc. Kmalu so se tudi drugi opogumili. Za jagodo na smetani pa nam je lokalni vodič ponudil še pečeno kačo, ki pa je nisva samo probala ampak konkretno zaužila. Lovro je rekel, da ima okus po stari kuri, meni pa je bilo čisto ok. Pač nisem tak gurman kot on, ki je iz foha. Baje, da sva jedla kobro, kdo bi vedel.
Kakorkoli, še ena klukca na vietnamski kulinarični poti. Ko smo plovbo nadaljevali, sva ga seveda veselo cukala, niti opazila nisva, da se ne premikamo. Naš čoln, ali karkoli se lahko temu reče, je crknil. Po nas je prišel en drug, večji, ki nas je po reki vlekel do našega naslednjega cilja. Pot se je podaljšala za štiri ure, bilo nama je vseeno, čoln sva proglasila za ” beksl” in ga veselo srkala. Mali Tiger (pivo) za en evro, to pa še zmoreva.
Lovro s kitaro in slovenske pesmi v azijskih različicah
Ko smo z veliko zamudo končno prispeli na našo novo lokacijo, so nas že nestrpno pričakovali. Pojedli smo kar so nam dali, potem pa sem nekje našel kitaro, ki sem jo takoj porinil Lovru v roke. In veselica se je začela, slovenske pesmi v azijskih variantah so zabavale nas in osebje. Lovro je še dolgo pel, ko smo vsi ostali že veselo spali. Se opravičujem, pili bi moralo pisati.
Sledil je odhod nazaj v velemesto, kjer sem presegel še en mejnik. Z liftom sem se odpeljal v 53. nadstropje na 200 metrov visoko razgledno ploščad. Tudi v to me je prepričal Lovro, ki je pri hostesi dobil informacijo, da bo lift do vrha potreboval samo 33 sekund. Mižal sem od strahu. Ko sem prišel iz lifta, pa me je pričakal veličasten razgled na mesto miljontih luči. Saigon pod nogami, pivo v roki in slovo od Vietnama, gremo spat, jutri pa domov. Malo morgen, ne vsi. Lovru žilica ni dala miru, tudi tu se je želel vpisati na znameniti Beer Street, največji v Vietnamu z največjo ponudbo. Kilometer in pol dolga ulica, na kateri v ponudbi ni da ni. Pijače, trave, kokaina, prostitutk vseh mogočih spolov v izobilju. Kaj od tega je koristil ne vem. Ko je ob petih zjutraj prilomastil v sobo, je zgledal srečen. Do trenutka, ko sem mu povedal, da ne bo nič s spanjem, ker gremo čez pol ure na letališče in počasi proti domu. Adijo Vietnam, čudovita izkušnja, zagotovo se vrnem, če le ne bo zmanjkalo tistih klinov na lojtri.
Sicer pa sva našla že novo destinacijo, kjer bova iskala nove beksle in nove avanture. O tem pa prihodnji četrtek.
Ostajava na rižu, NAMASTE Indija.
