29. 10. 2024

Mateja iz Radeč je bila v oktobru sprejeta na ginekološko-porodni oddelek, kjer jo je čakala z vidika stroke bolj ali manj rutinska operacija, po kateri so sicer pacientke odpuščene v domačo oskrbo po treh ali štirih dneh, toda, ker so se v njenem primeru pripetile komplikacije po operativnem posegu, se je čas bivanja v zasavski bolnišnici časovno dvojno podaljšal od načrtovanega. Tako je med belimi zidovi preživela osem dni, v vsem tem času pa bila tako prijetno presenečena nad celotno oskrbo, da je skorajda ostala brez besed.

Zbrala misli in pogum, da pove, kar je prav

A sedaj, ko je približno polovica predvidenega skupnega okrevanja za njo, je zbrala pogum in misli ter se odločila, da nameni besede pohvale trboveljski bolnišnici, posebej ginekološko-porodnem oddelku – da, tistemu, ki je bil kratek čas pred njenim bivanjem tam, celo zaprt.

V rožnatem oktobru, ki je zaradi meseca ozaveščanja o raku dojk, je za Matejo, sicer mamo dveh sinov, ki stanuje v Radečah, napočil čas operativnega posega na rodilih – čakala jo je “ženska” zadeva v “ženskem” mesecu. Telo jo je na neljube spremembe, ki so se dogajale, začelo opozarjati pred približno letom dni in po obiskih v ginekološki ambulanti domačega zdravstvenega doma, se je v juniju 2024 izkristaliziralo, da bo v jesenskem času potrebna operacija.

Da se bo odpravila v Trbovlje, je bilo Mateji nekako potihoma kar jasno. “Moja babi je bila sicer pred desetletjem operirana v Splošni bolnišnici Trbovlje in ni mela kaj za reči čez, pa tudi sama sem obakrat rodila tu,” pripoveduje, kako je bila odločitev, katero ustanovo izbrati za poseg, toliko lažja.

Obravnava in nega, polna srčnosti in topline, hrana odlična!

“To je srčni zdravnik, še danes ne morem verjeti, kolikokrat je bil pri meni. Niti ena sama vizita ni minila, da ne bi na njej prisostvoval. Po zame težkem drugem posegu, ki so ga opravili, je celo enkrat “v civilu” prišel zvečer, me potrepljal in povprašal, kako sem,” začenja s pripovedovanjem naprej o zdravniku ginekologu in porodničarju Andreju Pogačniku.

Ker je bila na oddelku dlje časa kot bi bila v primeru gladkega poteka okrevanja, je Mateja spoznala celotno ekipo, vse zaposlene medicinske sestre ginekološko-porodnega oddelka in vse zdravnike, ki so se v tistem času zvrstili.

“Medicinske sestre so me, kot se reče, nosile po rokah,” ponazori Mateja Kozole.

“Monika, Sara, Maja, Gaja, Minka, Tajda, Kim, Đenana, to so medicinske sestre, za katere brez pretiravanja lahko rečem, da so bile v mojih očeh Marije svetnice,” pohvali izraženo toplino, skrb in nudenje vse možne podpore v času, ko je bila Mateja najbolj slabotna in so vse najmanjše geste nosile status izjemno velikih. “Celo spodbujale so me, naj le pozvonim z zvončkom, v kolikor bi bilo potrebno, na primer, dvigniti ali spustiti vzglavje, pri čemerkoli pomagati,” opiše del oskrbe, ki ji je pustil prijetne spomine kljub neprijetni zdravstveni diagnozi. In kot pravi, ni niti ene same medicinske sestre za izvzeti, vse po vrsti so se izkazale kot osebe, ki svoj poklic opravljajo resnično s srcem. “In četudi običajno ljudje prigovarjajo na bolnišnično hrano, jaz jo res lahko le pohvalim, z vidika okusnosti in z vidika velikosti porcij,” se dotakne tudi obrokov, ki jih je kot pacientka prejela.

presenetilo jo je, koliko žensk je bilo dnevno na ginekološko-porodnem oddelku. Nekaj je bilo takšnih, ki so zjutraj prišle in zvečer zapustile bolnišnico, nekatere so morale eno noč prespati, največ pa je bilo takih, ki so bile po posegih na okrevanju in opazovanju 3-4 dni.

Zakaj se je odločila povedati svojo izkušnjo?

Da zdravstvenega osebja tudi pri njih primanjkuje, je razbrala že Radečanka sama, da je temu dejansko tako, pa so pritrdile tudi medicinske sestre, ki so zaposlene v Splošni bolnišnici Trbovlje. Matejo je presenetilo, da so, kljub temu, da so obremenjene z delom in urniki bolj, kot bi bile, če kadrovskega deficita seveda ne bi bilo, vse medicinske sestre svoje delo opravljale z nasmehom ter polne energije in tople obravnave v odnosu do pacientk.

“Zakaj sem se odločila povedati to mojo izkušnjo? 

Ker se mi zdi, da vedno poslušamo grajanje in pritožbe in tudi če ljudem samo kakšna malenkost ne ugaja, se pogosto neka majhna nevšečnost ali napaka tako napihne, da izpade vse skupaj najmanj katastrofa. Ampak ni vse za grajat – in to mi predstavlja inspiracijo: ko nekdo zasluži pohvalo, izrazimo jo, povejmo jo na glas in prav tako na veliko in na široko, kot se razlagajo naokrog graje – ne, pohvale je potrebno izreči še glasneje,” opisuje svoje razmišljanje Mateja, kateri poleg družine, ki jo sestavljata dva sinova in partner, življenje bogati tudi psiček, s katerim se rada odpravi na sprehode. “Niso vsi za v en koš. In takšna osebna izkušnja, kakšno sem doživela sama, človeku tudi da najbolj na vpogled, četudi le za kratek čas, kako nekje pravzaprav je.”

Na ministrstvu trdijo, da država nikoli ni nameravala zapreti bolnišnice. Slabo pomnite gospodje?