10. 01. 2022

Modre oči Izlačanke Anice so Slovenjgradčana Marjana Klančnika leta 1978 iz Ljubljane, kjer je služboval, pripeljale na Izlake. Tako je vedno sam povedal, ko ga je kdo vprašal, zakaj je prišel v Zasavje. Poleg Anice je vzljubil tudi Zagorsko dolino in njeno preteklost. Zavedal se je, da brez preteklosti ni prihodnosti in veliko časa preživel med brskanjem po starih knjigah in arhivih ter v pogovoru s sogovorniki, ki so znali povedati kaj zanimivega o daljni preteklosti Zagorja in okolice. Največ časa je posvečal gradu Gamberku. 

Anica in Marjan Klančnik

Z Anico sta veliko potovala – najprej z otroki potem sama. Marsikaj, kar je videl in spoznal v tujini in mu je bilo všeč, je želel izkoristiti na domačem področju, saj je menil, da imamo celo boljše pogoje za razvoj turizma kot marsikatera od 48 držav, ki sta jih obiskala. Leta 2019 sta želela še na Škotsko in to je bilo zadnje potovanje, ki sta ga z ženo Anico Klančnik načrtovala. Na žalost se ni uresničilo, saj je Marjan avgusta 2019 moral odpotovati drugam, tam, kamor bomo nekoč odšli vsi.

Zagorski šolarji so ga radi obiskovali na Gamberku, gradu, v katerega je bil zaljubljen. Če so le utegnili, so učence in druge obiskovalce na gradu dočakali Grajski vaganti (Vlado Poredoš), Marjan pa je še poskrbel za trojanske krofe. Z veliko ljubezni in na zanimiv način je znal predstaviti zgodovino gradu in gambrške gospode. Enostavno je želel, da grad oživi.

Grad Gamberk, izvorni grad rodbine Gall, že več kot stoletje kaže podobo mogočne razvaline

Veliko dni je preživel na urejanju in čiščenju ruševin in grajskega dvorišča. Marca 2008 je Marjan osnoval Kulturno zgodovinsko društvo za ohranjanje ruševin gradu Gamberk. Kot predsednik društva je rad poudarjal, da namen društva ni obnova gradu, temveč da grajsko dvorišče postane prostor, namenjen čim večjemu številu prireditev. Načrtovane so bile različne dejavnosti: vodeni izleti, kulturni dogodki – glasbeni večeri, slikarski ex tempore, pa srednjeveška tržnica, postavitev objektov za zaščito ruševin, zbiranje, preučevanje in promocija gradiva o Gamberku itd. In to je Marjanu in njegovemu društvu kar nekaj časa uspevalo. Z ogromnim naporom je uspešno in v skladu s predpisi popravil glavni vhod na grajsko dvorišče, zasajeno je cvetje, postavljena ograja, informativne table itd. Na dvorišču sta postavljena Marijina kapela (blizu ostankov stare) in Gamberški dvor, na več mestih je zaustavljeno rušenje zidu. Grad so obiskovali posamezniki od blizu in daleč in uživali na lepo urejenem grajskem dvorišču. Marijino kapelo je 22. maja 2011 posvetil in na dvorišču držal sveto mašo zdaj že pokojni nadškof in metropolit Alojz Uran. Kulturni program pa je pripravila Voxhumana.

Pogled od spodaj

Grad Gamberk, izvorni grad rodbine Gall, že več kot stoletje kaže podobo mogočne razvaline. Po znanih podatkih je bil prvič omenjen leta 1248 kot Gallenberch, zagotovo pa je starejši, saj je skoraj do prvotne višine ohranjen stanovanjski del. Prvotni romanski grad je obsegal večnadstropen stanovanjsko – obrambni stolp, v gotski dobi so pozidali stanovanjski del, kapelo in stavbo v predgradju, v renesančni pa so ga utrdili z močnim obzidjem z obrambnimi stolpi.

Med kasnejšimi lastniki so bili tudi Altenhausi, Lambergi, Valvasorji, Lewenburgi in Lichtenthurni. Kasneje sta ga imela v lasti industrialca Ruard in Atzl, ki sta ga preuredila v letovišče. Posest so kasneje razprodali in lastniki gradu so danes Grahkovi, ki živijo pod gradom.

Marjan je zgodovino Gamberka z okolico zelo podrobno preučil. V to je vložil obilo časa, truda in finančnih sredstev. Prevodi starih listin so izredno dragi. Tu so mu na srečo priskočili na pomoč različni sponzorji. Svoja spoznanja je z veseljem prenašal dalje na različnih predavanjih, predstavitvah in objavah v različnih medijih. Napisal je tudi knjigo Gamberk skozi čas, ki je trenutno v fazi lektoriranja. Po besedah Anice Klančnik bo za izid poskrbela zagorska knjižnica.

O Medijskih toplicah in graščini Medija

Vendar je Gamberk le del področja, s katerim se je ukvarjal Marjan Klančnik. Preučeval je tudi zgodovino Medijskega gradu in vsega kar je povezano s polihistorjem J.J.Valvasorjem. Do podrobnosti je spoznaval zgodovino nekaterih okoliških cerkva in, da jih reši pozabe, napisal osem knjig in brošur: Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Zideh, Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika v Vinah, Sv.Lenart cerkvica pozabljena pa spet oživljena v Kisovcu, Zgodovinski utrinki Žvarulj z okolico, Utrinki iz zgodovine- Borje sv.Jakob, Strme njive sv. Radegunda, Kolovrat sv. Lovrenc; – prva izdaja, v drugi izdaji pa je temu dodana še Briška cerkev Imena Marijinega, potem sta še Graščina Medija in Medijske toplice ter Podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici. Njegovo deveto delo pa bo že prej omenjen Gamberk skozi čas. Poleg tega obstaja nedokončana še ena brošura o Strmih njivah, ki jo bo po Marjanovi želji dokončala Anica, ki je tudi sicer literatka. Njeno najnovejše delo je zbirka pesmi Moč ljubezni, posvečenih Marjanu.

Lansko leto je bil podan predlog, da Marjan Klančnik ob občinskem prazniku od Občine Zagorje dobi posthumno priznanje za svoje delo. Predlog ni bil sprejet, ker po mnenju komisije predlog ni bil pravilno podan glede na vrsto priznanja.

Gamberk že nekaj let samuje. Tudi priljubljenih Grajskih štorij v izvedbi Prosvetnega društva Čemšenik ni več. Zadnjič so bile leta 2016. To so bile desete igre po vrsti. Upajmo, da se bodo še kdaj nadaljevale, če bodo pogoji za to.

Grad občasno obiščejo pohodniki. Marjanovih gredic že zdavnaj ni več. Zob časa in narava pa na njem puščata svoje sledi.

In še ….