Ivanovih več kot sto panjev je razporejenih na treh mestih. S čebelarjenjem se ukvarja od leta 1984 in je aktivni član Čebelarskega društva Zagorje. Ko smo ga obiskali, so nekatere čebele ravno rojile in iskale novo gnezdo. K Ivanu Sopotniku iz Zagorja, velikemu ljubitelju čebel, smo se povabili, da bi izvedeli več o življenju kranjskih čebel – sivk.
Letos so žal posode za shranjevanje medu še vedno prazne. Čebele nimajo dovolj paše, kajti pozeba in deževje sta naredila svoje. Pripomočki za točenje medu počivajo. Prihaja pa obdobje cvetenja lip in obstaja upanje, da se bo stanje vsaj malo popravilo.
Čebelje družine, v katerih živijo čebele, imajo vsaka svojo matico, trote in delavke. Matica je največja in najtežja med njimi. Sama se nahrani samo prvič, potem pa jo hranijo čebele spremljevalke z enormno količino matičnega mlečka, ki vpliva na to, da se ji povečajo jajčniki. Matični mleček prav tako omogoča, da se iz oplojenega jajčeca v matičnjaku v šestnajstih dneh razvije matica. Njena življenjska doba je precej daljša kot pri ostalih čebelah in znaša pet let. Dobro je vedeti tudi to, da čebela zaradi vseh pozitivnih lastnosti ne pogine. Čebela umre!
Sivka
»Čebela matica zapusti panj 5 dni po tem, ko je zapustila svojo celico, da bi se parila z različnimi troti. To eno parjenje je dovolj do konca njenega življenja. Najbolj plodne so, ko so še mlade, še najbolj v drugem letu starosti,« razloži čebelar Ivan, ki si je vseh teh letih nabral že veliko izkušenj.
Kadar zmanjka hrane, čebele ropajo tudi v sosednjih panjih
Pri čebelah vlada red, zadolžitev jim ne zmanjka. Mlade čebelice nekje do šestega dneva svojega življenja čistijo, potem sledi krmljenje in oskrbovanje zalege, krmljenje matice, nato sprejemajo in shranjujejo medičino in mano, odstranjujejo smeti, tlačijo cvetni prah, gradijo satje, zračijo, stražarijo in od sedemnajstega dneva naprej pašne čebele, ki so najstarejše čebele v panju, poletijo na prvo pašo. Čebele, ki stražarijo, v panj spustijo samo domače čebele in tiste obložene z nektarjem in cvetnim prahom. Več stražark je v brezpašni dobi, ko se poveča ogroženost panjev zaradi ropanja. Ker v naravi ni medenja, čebele povsod stikajo za viri hrane, tudi v drugih panjih. Največkrat so tarče ropa brezmatične družine, družine s staro matico, ki oddaja malo feromonov, ter maloštevilne, šibke in z varojo močno napadene družine.
»Koliko medu bodo nabrale posamezne družine je odvisno od tega koliko pašnih čebel je v njej,« pojasni Ivan.
Ivan veliko ve in zna, vendar svoje znanje še vedno dopolnjuje. Redno obiskuje različna predavanja in predstavitve. Zagorsko Čebelarsko društvo, ki ga vodi Marija Dolinšek, uspešno sodeluje s številnimi društvi v bližnji in daljni okolici, tudi tujini. Pod Medijskim gradom so leta 2012 zgradili Valvasorjevo čebelarsko učno pot. Poleg tega pa skrbijo tudi za podmladek, kjer se mladi učijo prvih osnov in ljubezni do čebelarstva. Ivan Sopotnik vodi čebelarski krožek na OŠ Toneta Okrogarja, kjer mu z veseljem priskoči na pomoč hišnik Borut. Čebelarski krožek imajo tudi na PŠ Ivana Skvarče Podkum.
Mladi čebelarji imajo delo tudi pozimi
Mladi čebelarji so podeljeni glede na starost, imajo učni načrt, učbenike in delovne zvezke. Pozimi, ko čebele počivajo, slikajo panjske končnice, izdelujejo sveče, spoznavajo teorijo, tekmujejo v znanju in se pripravljajo na pomlad. Imajo tudi svoj med in nalepko, kot se spodobi. Panjske končnice se vsako leto menjajo, tako da imajo vsi nadobudni čebelarji možnost, da njihova poslikana končnica najde mesto na čebelnjaku.
»Zaradi epidemije čebelarskega krožka že več kot eno leto nimamo, kar mi je zelo žal, saj smo se odlično ujeli, « malo žalostno pripoveduje Ivan, »mladi so zelo radovedni in inovativni, tudi kritični, če je potrebno.«
In preden se poslovimo od zagorskega čebelarja, vprašamo Ivana, če ima rad med. »Še vprašate! Ste že kdaj poskusili namazati kruh z medom in kislo smetano? Priporočam!«
