29. 01. 2021

Njun podvig, o katerem so prve ideje padle že pred petimi leti, kot nam je povedala Janja, si lahko sedaj ogledamo na 48-minutnem dokumentarnem filmu z naslovom 360 Ascent ter v seriji slik, za katere je poskrbel Jakob Schweinghofer (Red Bull Content Pool).

Neverending story

Vozniki ste tako lahko lansko leto pozno poleti že lahko videli, kako trboveljski betonski velikan dobiva nekoliko drugačno podobo. Postavljavca z mednarodno licenco, Katja Vidmar in Simon Margon, sta namreč z ekipo na dimniku dober mesec dni postavljala najdaljšo umetno plezalno smer na svetu, ki je bila sestavljena iz 13 raztežajev.

Plezalna smer je imela 800 oprimkov in reliefov, ki so skupaj tehtali več kot dve toni, postavljavca pa sta atraktivno in dinamično postavljeno smer poimenovala Neverending story (Zgodba brez konca), so med drugim sporočili iz Freemedia.si.

Od rumenih telefonov do zelenih žog

Vsak raztežaj so postavljavci opremili z drugim tipom in barvo oprimkov, saj je bilo plezanje čim bolj raznoliko, vsak pa je nosil posebno ime, ki se je navezovalo na obliko in barvo oprimkov.

Prvi raztežaj se je tako na primer imenoval rumeni telefoni, sledile so črne želve, modre leče, zelene žoge in podobno.

Najlažji raztežaj je bil ocenjen s 7b, kar šest od skupaj 13 je bilo 8. stopnje pro francoski lestvici, najtežji pa je bil 10. raztežaj, ki se je začel na 257 metrih nad tlemi in je bil ocenjen z 8b+. Smer je od plezalcev zahtevala izvedbo nekaj spektakularnih skokov in delikatnih gibov.

Bala se je, da bo udarila v steno

Janja in Domen sta priložnost za plezanje zagrabila z odprtimi rokami. »Sem oseba, ki potrebuje izzive in zato sem z veseljem sprejela tudi tega. Občutki so še sedaj, nekaj mesecev po plezanju, zelo živi in izjemni,« opisuje mlada plezalka.

»Sem oseba, ki potrebuje izzive
in zato sem z veseljem sprejela
tudi tega.«

Janja in Domen, ki s plezanjem po večraztežajnih smereh do tedaj nista imela izkušenj, sta se v začetku lanskega oktobra tako spopadla z najvišjo umetno raztežajno smerjo na svetu. »Na začetku me je bilo strah. Nisem vedela, kaj me čaka. Na prvem mestu, kjer je  bil potreben skok, sem se kakih 10 minut držala oprimkov, s katerih bi se morala odriniti. Nikakor se nisem mogla odločiti za to. Bilo me je strah padca,« je opisovala Janja Garnbret.

»V navpični smeri je ta bistveno bolj zoprn kot na previsni, kjer obvisiš v zraku. Tukaj pa si lahko hitro zviješ gleženj ali pa udariš v steno in v kak oprimek, preden se vrv ustavi. Tako sem morala nekajkrat pasti, da sem se nato sprostila in pregnala strah,« je bila iskrena vrhunska slovenska plezalka in večkratna svetovna prvakinja.

Prvič sta se z dimnikom “spopadla” 9. oktobra, ko je njun prvi poskus trajal skoraj 12 ur, vendar njun vzpon ni bil uspešen, saj sta vrh dosegla z več padci. Kdo bo šel prvi v steno, sta določila z metom kovanca, ki je odločil, da gre prvi Domen.

V drugo pa sta za vzpon na vrh betonskega orjaka, ki ga sestavlja 11.866 kubičnih metrov betona in več kot 1000 ton armature, potrebovala 7 ur in pol ter sta vse raztežaje na koncu uspešno prosto preplezala.

Strahospoštovanje pred betonskim orjakom

»Ko vidim pred seboj naravno steno, me navdaja s spoštovanjem, nikoli s strahom. Pri pogledu na dimnik pa sem čutil nelagodje, vendar pa sem se z orjakom kmalu spoprijateljil, saj je bila smer lepa in zahtevna. Ko sem bil osredotočen na plezanje, so vse slabe misli odšle in sem samo še užival,« je pripovedoval 26-letni Radovljičan.

»To je do sedaj najbolj vznemirljiv projekt, v katerem sem sodelovala. Prisilil me je, da sem stopila iz cone udobja,« je komentirala 21-letna Janja, ki je izrazila hvaležnost, da je bila lahko njegov del. Umetne plezalne smeri sedaj ni več, bi pa ta podvig privoščila tudi drugim svojim kolegom, saj je izkušnja res izjemna. “Slišala sem, da je kar nekaj idej in projektov, kaj vse bi lahko potekalo tudi na območju dimnika. Sama ga tudi vidim kot priložnost tako za Zasavje kot Slovenijo.

»To je do sedaj najbolj vznemirljiv projekt, v katerem sem sodelovala. Prisilil me je, da sem stopila iz cone udobja.«

Celoten projekt plezanja Janje Garnbret in Domna škofica so posneli in ustvarili dokumentarni film, ki je na ogled na tej povezavi.