Krajanom, ki hodijo skozi Jelovo, so palčki vsakič znova zanimivi. Še toliko bolj pa tistim, ki mimo pridejo prvič. Tik ob cesti proti Kumu se namreč nahaja Dežela palčkov, v kateri domuje dobrih 450 palčkov, skupaj z njihovimi živalskimi in pravljičnimi prijatelji pa se prikupnih figur razprostira preko 2000.
Družina se iz leta v leto veča
V vasi Jelovo, ki vodi v nadaljevanju do Čimerna ter naprej do Kuma, in v bližini katere je najvišji vrh radeške občine, tudi s pomenljivim imenom Nebeška Gora, živita Marinka Zorec in Jože Vitasovič. Njun hobi je že presegel meje zasebnega ljubiteljstva palčkov, saj se kot pravi nasmejana Marinka, »njuna družina sproti le veča in veča«.
Saj sta drugje pri nas in v okoliških državah, kamor jo rada mahneta na kakšen krajši izletniški potep, že zasledila okrasitev travnikov in dvorišč s palčki, a tako številčne zbirke kot sta jo ustvarila sama v zadnjih petnajstih letih, še nista videla nikjer. In se jima kar dobro zdi, da imata verjetno največjo zasebno zbirko palčkov v Sloveniji. Ogledali so si jo tudi že gostje iz Amerike in večja skupina nemških motoristov – slednji se niso mogli načuditi: »Prevozili smo 1200 kilometrov, a česa takšnega še nismo videli,« niso skrivali navdušenja.
»Najbrž se je »palčkoholizma” nalezel od mene, dela, ki naju veseli, pa nama res nikdar ne zmanjka,« pove Marinka, ki ima v njuni skupnosti močnejšo, kar otroško navdušenost, nad palčki. Jože pa doda: »Medtem, ko ona obledene palčke vestno barva ter skrbi za rože in vrt, meni pripade delo s košnjo, ki vzame več časa kot sicer, saj so palčki gosto posejani in je potrebna natančnost in previdnost, da se ne poškodujejo.«
Ste vedeli, da obstaja veda o vrtnih palčkih?
Ta s svetilko je Marinkin prvi palček.
Verjeli ali ne, obstaja znanstvena veda: imenuje se nanologija, po latinski besedi nanus, ki pomeni palček. Nanologi ali bolj po domače »palčkoljubci« imajo celo svoje mednarodno združenje International Gnome Society od leta 2001 na Norveškem. Ti (kakor vsi drugi znanstveniki ter raziskovalci) izmenjujejo svoje teorije na raznih srečanjih in seminarjih, imajo svoja društva in klube, pišejo knjige, brskajo za zgodovinskimi artefakti in podobno.
Marinkina in Jožetova zbirka na zgornji in na spodnji strani ceste, vpete v pobočje vasice Jelovo, sicer vsebuje tudi več Sneguljčic, ki se že po pravljičnem izročilu odlično razumejo s palčki, ne manjka pa niti živali (zajčki, psički, želva, polži sova, različne ptice, srne itd itd), kot tudi nepravljični, pač pa komični dvojec Stan in Olio ter manj pravljične opice in indijanec. “Čez nekaj let bo morda zrasel med njimi poseben “jurček”, ki bo nudil streho nad glavo in prostor za posedeti in si v miru ogledati okolico,” idejo za čas prihajajoče upokojitve razkrije Jože.
Tudi palčki tarča nepridipravov
Na njunem posestvu, ki je iz prostočasne ljubezni preraslo v velik muzej palčkov na prostem, so se dogajale tudi že kraje. “Štiri prijave so bile do sedaj. Pri treh ni bilo uspešnega razpleta, pri tistem, ki nama je ukradel kar petnajst palčkov, pa je naredila svoje roka pravice,” opišeta Marinka in Jože predrzneže lepljivih prstov.
Sicer Radečana s hobijem, ki sproža večinoma občudovanje pri vseh mimoidočih in mimovozečih živita povsem običajno življenje: Jože, ki bo letos maja praznoval svojih 60 let, dela mlekarni v Arji vasi, nekoliko mlajša Marinka pa opravlja dela blagajničarke na železniški postaji v Litiji. Dejala je, da so jo pred časom pobarali, da med tolikimi prav vrtnega palčka pa nima in kot pravi stara modrost, “Ne bodi ga len,” že danes med gredicami njenega vrta stoji največji palček – vrtni palček.
Bogastvo tako in drugače
Kot so različno veliki palčki, so tudi različne cene za palčke, ki izhajajo večinoma iz Poljske, narejeni pa so iz posebne trde plastike. Za najcenejše je bilo potrebno odšteti od 40 evrov pa vse do 130 evrov, kolikor sta namenila za Pavleta (nekaj palčkov ima namreč tudi svoje ime), rekorder pa je eden mlajših članov palčkove družine -vrtni palček, za katerega sta plačala 260 evrov. Ob 450 palčkih in približno petkrat toliko dekorativnih figurah med njimi tako njuno bogastvo ni le v obliki osebnega zadovoljstva, pač pa je, če seštejemo vložene evre, pravo pravcato premoženje.
Postanek mladih pohodnikov pri palčkih, petek 24.januar 2020
Pravita, da malce večjo obiskanost Jelovega, ki je sicer umaknjena vas v podkumskem bregovju, podpirata, tudi turisti ju prav nič ne motijo. Obiskanost vasi je po zaslugi njunega zbirateljstva narasla celo tako, da pridejo na oglede, najpogosteje peš (pohodniki), pa tudi s kombiji ali manjšimi avtobusi. “In če se kdo izgubi oziroma ne ve natanko kam, je Dežela palčkov že uveljavljena kontrolna in orientacijska točka,” hudomušno pravi Jože.
O Marinkinih in Jožetovih palčkih so prvič pisali leta 2015, predstavitvenega zapisa njunega raja se je lotila, zanimivo, notarka, privlačnost Jelovega zaradi okrasja s palčki pa so nato postopoma “zavohali” še drugi in par je bil že večkrat medijsko izpostavljen – glavne zvezde pa seveda ostajajo: palčki!
“Kolikor imamo dijakov, toliko se jih lahko že takoj po šoli zaposli,” opisuje učitelj bodočih elektrotehnikov Vasja Markič, kako zelo iskan je kader z elekotehnično izobrazbo, ki že “samo” s V. stopnjo izobrazbe takoj dobi delo na področju avtomatizacije, elektronike ter tudi v povezavi s programiranjem in s pametnimi napravami. Ta znanja so iskana in cenjena, zato mnogi delodajalci zaposlijo tehnike ter jim ob delu omogočijo šolanje in napredovanje denimo v inženirje.
Profesor Vasja Markič ob maketi električnega avtomobila
Žiga Podplatnik (na fotografiji) iz aktiva za računalništvo
V ComLab-u STPŠ Trbovlje, kamor so nam dovolil pokukati, se rojevajo inovacije in napredek – tu dijaki razvijajo aplikacije, s katerimi posegajo po najvišjih priznanjih in to jih tudi najbolj privablja: da se naučijo razviti nekaj, kar je v praksi uporabno. Tehniki računalništva bodo lahko grafični oblikovalci, vzdrževalci strojne opreme, lahko bodo delali kot načrtovalci IKT sistemov, izdelovalci spletnih strani ali programerji aplikacij.
Strojnega tehnika, ki zaključi izobrževanje na SPTŠ Trbovlje, bodo hitro “zagrabila” najprej domača, zasavska podjetja kot so Kovit, ETI in Bartog, najbolj odprte možnosti za službo pa so sicer še v prometnem sektorju, železničarski panogi in splošni strojgradnji. Kdor hoče ostati v Zasavju, lahko brez vsake težave najde zaposlitev kot strojni tehnik.
Profesor na strojni smeri Marjan Pograjc
Dijakom je največja motivacija tista, ki izhaja iz vsakdanjega življenja. Denimo, nekdo želi izdelati plug za pluženje snega na stroj. Pa staknejo glave, izrisujejo, konstruirajo in na koncu zainteresirani pripeljejo projektno idejo, ki je bila sprva problem, do rešitve, nemalokrat kar do izdelave končnega izdelka.
Tudi dekleta so že izrisala kakšne obeske in prstane ter jih kmalu nosila na sebi kot unikaten okras. Kar kaže na to, da tehnične smeri nikakor niso rezervirane le za moške. Znan konstruktor Akrapovič, doda Miroslav Romih, ki s Pograjcem sodeluje tudi ob izvajanju triletnih programov, na primer, vztraja, da delo varilca opravljajo pretežno ženske.
In v današnjih časih, ko je marsikje slišati tarnanje, da ni dela in ni služb, bodo glede na opisano in z ozirom na to, da delodajalci tudi s šolo pogosto vzpostavljajo stike, češ, “koliko elektrotehnikov, koliko strojnih tehnikov in koliko tehnikov računalništva bo končalo šolanje – bi jih kar takoj vzeli v službo”, dijaki Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje lahko optimistično zrli v svojo (delovno) prihodnost.
Objekta ni bilo potrebno renovirati za potrebe izvajanja dejavnosti, so pa izvedli priključitev na javni vodovod ter skladno z zakonodajo izvedli ustrezno odvajanje odpadne vode iz male čistilne naprave. Dom so ustrezno opremili s pomožno in didaktično opremo, ki jim omogoča izvajanje vsebin, v sam objekt namestili primerno pohištveno opremo ter skladno s standardom HACCAP uredili še kuhinjo.
Vse lokacije, ki jih upravlja CŠOD, so namenjene tudi tržnim skupinam. Svoje aktivnosti torej v tovrstnih kapacitetah izvajajo društva, klubi ter tudi zasebniki (posamezniki, družine, interesne skupine in podobno). Pri tem CŠOD Prvine ni nobena izjema.
Vidimo torej, da je ob razpoložljivosti prostorov možno preživeti vikend ali celo daljše obdobje (denimo v času počitnic) v lastni organizaciji na Prvinah. Na voljo je skupno 64 ležišč v 2-, 3- ali 4-posteljnih sobah. V predavalnici je predvideno do 90 sedežev, v jedilnici pa 80. Večnamenski prostor v mansardi bo lahko gostil do 70 oseb. Nekaj za vsak okus in za različno številčne obiskovalce se bo zagotovo našlo.
Polno parkirišče s konca preteklega tedna razkriva, da so na Prvinah gostje. Foto: Matjaž Klopčič
Kako lahko pomoč odvetnika včasih pomaga tudi pri iskanju preprostih malenkosti, ki pa se jih stranka v sami situaciji ne spomni, nam opiše odvetnik Grošelj: “Stranka je bila v kazenskem postopku obsojena, da je v Sloveniji storila kaznivo dejanje, ker naj bi jo videle priče, kako je nekoga pretepla. Ko je s kazensko obsodilno sodbo prišla do nas, smo v pogovoru z njo ugotovili, da je bila v času, ko naj bi storila kaznivo dejanje, v tujini in kaznivega dejanja ni mogla storiti. Da je bila tedaj v tujini, smo sodišču dokazali z njenim potnim listom (z datumskim žigom iz tujine), katerega se stranka, ko je v sodnem postopku sodelovala brez naše pomoči, ni spomnila predložiti sodišču. Na podlagi omenjenega potnega lista smo uspeli z obnovo postopka in v ponovljenem postopku je tožilstvo odstopilo od pregona.”