Na prehodu za pešce pri trgovini Lidl v Trbovljah se je zgodila prometna nesreča. Voznik je ustavil peški, takrat pa se je vanj zaletelo še eno vozilo.
Policisti in reševalci so po poročanju naših bralcev že na mestu, promet poteka po obeh straneh. Po podatkih Regijskega centra za obveščanje sta v nesreči poškodovani dve osebi.
Naš portal je na mednarodnem zemljevidu že postal prepoznaven, zato povabilo na press tour v južno Italijo ne preseneča. Regija Puglia želi več turistov in tako so del javnih sredstev vložili v promocijo ter povabili novinarje iz vse Evrope.
In dolžnost nas, ki so nas povabili je, da o Pugliji kaj napišemo, pokažemo na svojih kanalih. Zato danes vi berete to.
Gallipoli je mesto v južni Italiji, le 70 km stran do Albanije. Najbolj južna vas Puglije je Leuca, kjer se stakneta Jonsko in Jadransko morje. Več kasneje.
Nikoli nisem pomislila, da bi za destinacijo naših poletnih počitnic izbrala Italijo, pa čeprav sem že potovala tudi po južni Italiji. Gallipoli je mesto, ki živi in na mojo srečo so bari, restavracije in tudi trgovine odprte vse dni, pozno zvečer – tudi ob nedeljah.
Kako do Galipolija? Sama sem šla iz letališča v Trstu za Rim in presedala za Brindisi. Od tam je še kakšnih 40 minut vožnje do Gallipolija, javni transport je slab, zato je najboljši dogovor kar s hotelom. Druga varianta z nizkocenovnim letalom je iz Trevisa, kjer direktno leti v Brindisi. Cena povratne letalske karte konec februarja znaša dobrih 60 evrov, med prvomajskimi prazniki okoli 100 evrov. In še tretja varianta z avtom. 1300 kilometrov v eno stran.
Da sem ubrala pot po zraku verjetno ni treba posebej razlagati. Vsa vesela, da me bo v Brindisih končno nekdo počakal s tablo, kjer bo pisalo moje ime. V mislih sem si naslikala simpatičnega možakarja, ki bo z nasmeškom do stropa držal karton z
Na sredini fotografije je naš hotel.
napisanim mojim imenom in me pričakal z objemom – smo pa le v Italiji. No zgodilo se je vse prej kot to. Pričakal me je mrki Italijan, ki ni znal po angleško prav nič. Namesto pričakovanega objema je pomahal z roko in stekel čez cesto. S kovčkom in vso prtljago, ki sem jo navlekla zraven (je za 5 dni treba nekaj bolj športnega, pa nekaj službeno elegantnega, pa nekaj barvnega, pa nekaj za zvečer, pa nekaj za slabo vreme, pa nekaj za sonce, meglo, toplo, mrzlo …), sem hitela za njim kot zmešana. On pa se ni do avta niti ozrl – sem zadaj ali pa ne. Ko sem prispela v hotel v Gallipoliju sem ugotovila, da angleško ne zna niti receptor. Ok, vzamem nazaj – nekaj pa je le znal. Dve besedi – YES in NO.
Lep hotel na glavni ulici Corso Roma, na točki med novim in starim Gallipolijem. Stari Gallipoli je pravzaprav otok, ki ga povezuje most. Bellavista club ima z okna čudovit razgled na marino in helioport. Prvi dan je pogled na lepo pokrajino žal oviral dež. Emanuel, ki nas je zjutraj pričakal, je rekel, da ne pomni kdaj je toliko deževalo. Dan pred tem je bilo 18 stopinj in sonce. Super, res! In za vse dni, ko me ne bo več tukaj, je napovedano seveda sonce.
Tako smo se prvi dan bolj kot ne vozili malo sem, malo tja. Spili petnajst kavic in vsake dve uri jedli. Ampak vtis prvega bolj slabega dne je povsem popravil večer. Odpravili smo se na kmečki turizem, kakšnih 15 minut izven Galipolija – Sante Le Muse – prava pravljica! Zunaj in znotraj. Družinsko vodena restavracija, kjer te sprejme najprej hčerka, nato ti v roke seže kuhar-oče in pozdravit pride tudi mama-zeliščarka, specalistka za divje užitne rastline, ki jih s pridom uporabljajo tudi v svojih jedeh. Edina, meni poznana je bil regrat. Hrana pa božanska. Sem očetu kuharju na koncu rekla, da to kar počnejo v kuhinji, zagotovo ni kuha. “It’s magic!”.
Tudi za nas je posijalo sonce in mojega navdušenja nad plažami in toplim vremenom ne morem skrivati (še dobro, da slika in papir ne preneseta navdušenega kričanja). Gallipoli ima kar nekaj svojih plaž, najlepša pa naj bi bila Maldives del Salento, obenem tudi najbolj turistična. Trenutno je bilo na tej plaži le 5 turistov – jaz in moji prijatelji in kup smeti, ki jih je prineslo slabo vreme prejšnjega dne. Nekateri imamo res srečo.
Sicer pa, če ne dolgovezim in svoje potovanje strnem. Južna Italija je nekaj povsem drugega kot severna Italija. Tukaj vse deluje počasi – celo govorijo s tempom, ki ga lahko dohajam. Neverjetno! Znanje angleščine večine je na ravni mojega 6-letnika, je pa treba priznati, da tudi, če ne razumejo kaj govoriš in že res, da niti nimajo pretiranega namena, da bi te razumeli, se pa na široko smejijo in ponavljajo “Si, si, si …”. Tudi delovni čas se krepko razlikuje od našega. Mesto začne dihati okoli 9. ure, morda še kasneje. Okoli 13. ure pa večina odide na kosilo domov in si vzame siesto – torej počitek. No ne le počitek, dejansko gredo spat. A si predstavljate, da ob enih odidete iz službe in zlezete pod kovter? Ampak, to ne pomeni, da ne delajo. Pozno popoldan se vrnejo na delovno mesto in naredijo kar je treba. Ni jim problem delati tudi do osmih, devetih zvečer.
Evangelista, naš gostitelj je poskrbel, da smo ves čas dobro jedli. Od mesa, zelenjave, morskih sadežev in seveda rib. V nekaj dneh sem pojedla toliko kot normalni ljudje v celem mesecu. In si 
seveda pridno pridelala tudi kakšen dodaten kilogram. Hrano v hotelu sicer ni za prehvaliti – restavracije, gostilne, bari pa imajo vrhunsko kulinariko. Zanimivo je, da ima vsak bar, vsaka kafeterija poleg pijače tudi hrano – in to ne le zapakirane sendviče kot pri nas, ampak sladice, tortice, slano pecivo, razne zvitke …vse sveže. Hrana in pijača pa poceni! Kava v Martinucci lokalih, ki so praktično v vsakem mestu in res na nivoju stane 80 centov. Najboljši Latte Macchiato kdajkoli in sploh ne vem, če bom zmožna v kakšnem našem lokalu še kdaj odšteti več kot evro za to, kar prodajajo pod imenom bela kava.
Jasno, Italijani so zelo verni, v vsaki vasi, tudi tam, kjer je le kakšnih 1000 prebivalcev, je zagotovo več kot ena cerkev. In, če sem česa v teh dneh videla res veliko, so to zagotovo cerkve. In, kjer je vera je tudi zabava. V Lecci – eno navečjih mest v delu, je bila le nekaj korakov stran od cerkve javna hiša. Ta pa, da ni preveč izstopala, je bila označena z umetnostjo. Jo vidite?
Vidite oznako?
Mama in stara mama našega gostitelja sta me naučila pripraviti domače testenine, jedla sem neprimerne dele telesa ovna in uživala ob vinu primitivu. Gostil pa nas je tudi zabavni župan “Comune di Taurisiano”.
In, če se vrnemo k počitnikovanju sem sklenila, da se zagotovo vrnem. Naš gostitelj ima tudi mali hotelček tik ob morju, v mestecu, ki me je pravzaprav najbolj navdušilo. Tam, kjer legenda pravi, da se je domačin, ki je že bil obljubljen drugi, zaljubil v morsko deklico, zato se je njegova izbranka
odločila poslužiti magije in ju ločiti, vsakega na svoj polotok, med njiju pa se je postavila sama in ju tako za vedno ločila. Tam se stakneta tudi Jadransko in Jonsko morje. In tam stoji čudovit svetilnik. Leuca, se vidimo kmalu!
V Zgornjem Logu v Litiji je včeraj, ob 18.33, po podatkih Regijskega centra za obveščanje osebno vozilo trčilo v dve nasproti vozeči osebni vozili.
Gasilci PGD Litija so zavarovali in razsvetljevali kraj dogodka, s tehničnim posegom iz enega vozila rešili poškodovano osebo, nudili pomoč reševalcem pri oskrbi dveh poškodovanih oseb, odklopili akumulatorje in očistili posledice prometne nesreče s cestišča. Reševalci Nujne medicinske pomoči Litija so na kraju dogodka oskrbeli dve poškodovani osebi in ju prepeljali v UKC Ljubljana.
Na regionalni cesti Litija – Ljubljana se je pripetila prometna nesreča z udeležbo treh osebnih vozil, v kateri sta dve osebi utrpeli hude telesne poškodbe. Z ogledom kraja nesreče in zbranimi obvestili so policisti ugotovili, da je 49-letni voznik osebnega vozila Audi vozil proti Litiji. V desnem ovinku je zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo izgubil nadzor nad vozilom, odneslo ga je na levo smerno vozišče, pri tem pa je oplazil 42-letnega voznika v Meganu, ki je pravilno pripeljal po svojem prometnem pasu. Audija je pri tem odbilo nazaj na njegovo smerno vozišče, nato pa je ponovno zapeljal na nasprotno smerno vozišče in oplazil še 56-letnega voznika Toyote.
Po oplaženju je Audija odbilo ponovno nazaj na njegov vozni pas in nato ponovno na levo smerno vozišče, kjer je trčil v odbojno ograjo. Vozilo je nato obstalo na vozišču. Voznika Audija in Toyote sta v nesreči utrpela hude telesne poškodbe, voznik Megana se ni poškodoval, prav tako ne potnica v njegovem vozilu. Brez poškodb sta jih po podatkih policije odnesli tudi potnici v Audiju. Policisti nadaljujejo z zbiranjem obvestil zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.
Foto: PGD Litija
“Žalostno, a zgodba se vsako zimo ponovi,” je nad hrastniško zimsko službo ogorčen bralec, saj so tudi letos enako kot lani ob pluženju s kupom snega zasuli parkirni prostor za invalide pred Abecedo na Logu.
Na KSP Hrastnik zgodbo dobro poznajo. “Na tem mestu se snega ne da nikamor odriniti. Običajno sneg zasede približno pol metra pred tablo. Kljub temu naj bi se dalo parkirati. Bomo opozorili, preverili in sneg odstranili,” nam je obljubil Ernest Gričar iz KSP Hrastnik.
Bralec pa se sprašuje, zakaj je komunali to tako težko rešiti drugače: “Zakaj snega takoj ne naložijo in odpeljejo? Samo tako bo dostop za invalide prost.”
Opisuje pretresljiv včerajšnji dogodek Samira iz Trbovelj, ki je s prijateljico stala pri trgovini Košarica v Trbovljah, ko se jima je začel približevati bel kombi z novomeškimi tablicami.
“Zbežale smo ter se skrile pri neki hiši na Šuštarjevi. Kombi se je pri Polaju obrnil in se ustavil, voznik se je sprehodil, da bi naju poiskal”. Nato je prijateljica poklicala očeta, ki ju je varno odpeljal domov.
Samira pravi, da je o belem kombiju z dvema moškima in eno žensko že slišala, a govoricam ni verjela. Tokrat se je prepričala na lastne oči.
Dogodka policiji včeraj ni prijavila, ali ga bo, se bo odločila danes, nam je še povedala.
Na trboveljski policiji o nevarnosti, ki bi pretila iz belega kombija z novomeško registracijo do objave niso obveščeni.
Nič posebnega, pravi ustanovitelj podjetja AMTEC.PRO Uroš Flere. Gre za produkte lastnega razvoja, ki jih v Trbovljah delajo že vrsto let.
Podjetje je bilo ustanovljeno pred petnajstimi leti. Na začetku so bili tesno vezani na manjše število kupcev, z letom 2011 pa so odprli poti do novih kupcev širom po Evropi.
AMTEC.PRO dela embalažo za elektronske komponente ter naprave za pakiranje v takšno embalažo, nudi pa tudi storitve pakiranja. Medtem ko imajo na področju embalaže več konkurentov, so na področju naprav za pakiranje eni izmed redkih evropskih proizvajalcev, vsekakor pa najinovativnejši.
Najnovejši izdelek je robotizirana celica, v katere tresalnik stresete izdelke, robot pa jih s pomočjo strojnega vida samostojno pobere in zapakira. Tako preprosto se sliši, a pri ogledu njihovih razstavnih modelov, nemalokdo ostane odprtih ust.
Naprave lahko celo upravljajo in nadzorujejo na daljavo, tako lahko iz Trbovelj nadzorujejo svoje inovacije po vsem svetu.
Danes v Trbovljah na leto sestavijo in sprogramirajo več kot 30 strojev ter izdelajo vsaj dva tisoč kilometrov embalaže. Nabor tistih, ki potrebujejo njihove izdelke je širok, pojasni direktor. Od elektronske, kovinske, avtomobilske, letalske do industrije bele tehnike.
Zanimivo pa je, da v Zasavju niso imeli veliko posla. Tudi Slovenija se jim je bolj odprla šele lani. Vsaj 80 odstotkov izvozijo. Uspešni Trboveljčani delajo predvsem za nemški, švicarski in italijanski trg, njihovi izdelki so praktično že v vseh evropskih državah. Želijo si pa tudi izven Evrope.
Podjetje je locirano v prostorih bivše Iskre, optimalna je tako ekipa kot prostor, je prepričan prvi mož trboveljskega tehnološkega podjetja, ki si obeta posla tudi na drugih kontinentih. “Trenutno smo prisotni v Evropi, k nam prehajajo distributerji našega glavnega konkurenta iz Amerike, tako se počasi pripravljamo na naskok izven Evrope”.
V letih se je kadrovska struktura izpopolnila pri številki 12. Kot pravi Flere je ekipa trdna: “Velikih menjav v kadrih ni, saj uvedba v takšno delo traja toliko časa, da si projektnih ali “sezonskih” delavcev ne moremo privoščiti”. So pa vedno odprti za nove ambiciozne sodelavce.
Zasavskemu kajakašu Petru Kauzerju so podelili najvišje mednarodno priznanje s področja kajakaštva, zlato veslo za športnika leta 2017.
V mestu Sikleborg na Danskem so v petek zvečer podeljevali visoka športna priznanja, Hrastničan se je za svoj naziv zahvalil kar preko spleta, saj trenutno trenira v Avstraliji.
Med štiridesetimi nominiranci, kjer so izbirali različne kategorije, med drugim je bil nominiran tudi Peter Kauzer starejši, so za Športnika leta izbrali Petra Kauzerja mlajšega, zanj pa zapisali:
“A master of skill and technique, the Slovenian paddler has claimed a medal at every major event in the sport.”
