Pred 9 leti je v Gore prišla gostinka Branka Jovičič. Takrat umazan, zapuščen planinski dom je na pobudo dolskih planincev prevzela in uredila. Vdahnila mu je dušo in danes so Gore ena najbolj obiskanih zasavskih turističnih lokacij. Branko s svojo dobrosrčnostjo in simpatičnim hudomušnim nasmehom pozna skoraj vsak, saj se s svojim »dolgim jezikom« in hvalevrednimi gestami vtisne kot žig, ki ga popotniki najdejo v koči nad Dolom pri Hrastniku.
Kako, da si se sploh odločila priti v Gore?
Za prevzem sem se odločila po večkratnem prepričevanju prijateljev in planincev v smislu: “Zakaj ne bi ti prevzela” in “Le tebi bi morda uspelo”. Planinci so namreč takrat iskali novega oskrbnika in so po nekaterih slabih izkušnjah bili zelo nezaupljivi in nejevoljni. Primorani so bili izbrati novega oskrbnika in ponujali so zelo slabo stanje, obenem pa so zaradi slabih izkušenj zelo veliko zahtevali.
Ko so enkrat Gore zaživele, se dobro spomnim pripombe enega od znancev. Rekel mi je rekel, da je bil zelo presenečen, ko je izvedel, da grem jaz v Gore, imel me je namreč za pametno. Takrat mi je podal roko, me objel in rekel: “Čestitam in le tako naprej.”
Že vrsto let delaš gostinstvu. Včasih zna biti kar naporno?
Vsako gostinstvo zahteva celega človeka, oskrbništvo neke take koče pa še več kot to. Vsak dan 24 ur si vpet v službo in NI LAHKO, vendar enostavno ne razmišljam v tej smeri.
Gostinstvo je lep poklic in še zdaleč ne cenen. Zmotno je razmišljati da so gostinke, natakarice in natakarji manj vredni ali pač drugorazredni delavci. Biti gostinec je zelo zahteven poklic. Veliko moraš vedeti, biti dober retorik, iznajdljiv, dober trgovec in pogosto tudi psiholog.
Brez podpore najbližjih bi verjetno težko zmogla.
Moji najbližji mi po svojih zmožnostih stojijo ob strani. Nekateri fizično, drugi psihično. Ne želim jih 100 odstotno vpenjati zraven, že zaradi tega, ker želim, da se vsakdo ukvarja z neko drugo panogo in tudi zato, ker vsi od tega ne bi mogli preživeti.
Znova in znova si zadajas nove cilje. Kaj bo tokrat na vrsti?
Ja, res (smeh). V novih idejah sem pa nepremagljiva. Včasih se v šali prijatelji dogovarjajo, da bodo zbrali denar in me za en mesec nekam poslali, da si malo odpočijejo od mojih idej.
Naslednji projekt bo obnova sanitarij in kopalnice v spalnem delu.
Iščemo pa tudi dobrega, res dobrega kuharja. Rada bi obogatila ponudbo in omogočila našim obiskovalcem še med tednom hitrejšo in pestrejšo ponudbo.
GORE so MOJ DOM in ga trenutno ne bi zamenjala za nobeno drugo lokacijo.
Pomagaš, kadar moreš. Nekako že ljudje kar vedo, če ne gre drugače, pojdi k Branki in se zmeni.
Velikokrat pomagam. Če le lahko. Največkrat se mi ideja komu in kako pomagati porodi v trenutku. Rada imam tisti občutek, ko nekomu rečem: “Ali potrebuješ kaj? Ti lahko kako pomagam?” Sama predobro vem, kaj je revščina in lakota, poleg tega ne potrebujem razkošja, da bi uživala.
Tudi sama sem hvaležna za vsako pomoč. Zelo. Nikoli ne pozabim, če mi je nekdo pomagal. In se skušam oddolžiti, čeprav nekateri tega niti ne pričakujejo, še manj pa zahtevajo.
DOBRO se zagotov z dobrim vrača … le občasno dolgo čakamo. 🙂
Kako gledaš na življenje? Si zadovoljna?
Ja. Zadovoljna sem. Šla sem skozi različne faze v življenju. Vem, kaj je revščina in lakota in prav tako poznam občutek, ko se sprehajaš po polni kuhinji vsega in ne veš, kaj bi jedel. Vem, kako je, ko imaš željo, da bi se učil, raziskoval, se dokazal, a nimaš možnosti za to … in poznam tudi občutek, ko se lahko usedeš pred TV, računalnik, imaš pametni telefon in neomejen dostop do znanja.
NIMAM VELIKO, vendar IMAM VSE. Več za normalno življenje ne potrebujemo, le zavedati se moramo tega.
Kakšen komentar na Zasavje. Kaj nam Zasavcem manjka in kaj je tisto, česar imamo na pretek?
Živim v Zasavju in sem Zasavka (čeprav po rodu nisem). Tako čutim. Žal mi je, da Zasavci niso to, kar bi morali biti. Niso patrioti. Zasavje ima toliko možnosti za razvoj – turizem, šport, izobraževanje, kot vsa druga območja v Sloveniji. Le radi ga moramo imeti. Hudo mi je, ko slišim: “Se ne splača” in “Se ne da”. Pa ni res.
Ceroz
V petek, 7. oktobra, so se na veliki skakalnici v Kranju na državnem prvenstvu pomerili mladinci do 18 let in člani in članice v absolutni kategoriji. Tudi na tem tekmovanju so bili uspešni skakalci iz Kisovškega centra.
Iz Karate kluba Trbovlje so tokrat svoje znanje preizkusili Cristina Korpar Žveglič, Zoja Vrtovšek, Anamari Vran, Laura Božjak, Tilen Gašparič in Matija Trošt Čebela. Vodila sta jih trenerja Tea in Rok Lopan.
Špela Režun
VDC Zagorje
Delavnica v Mladinskem centru Trbovlje.
Po besedah Emila Šehiča, direktorja družbe Zeos je 7 zbiralnikov v Litiji, po pet v Trbovljah, Zagorju, Radečaj in Hrastniku in trije še v Šmartnem pri Litiji. Vse lokacije zabojnikov pa bodo označene na spletnem zemljevidu.
“Za delovanje v Odboru za finance in monetarno politko sem se odločila, ker je zame to logično nadaljevanje in nadgradnja mojega dosedanjega dela” pravi Šerganova, ki ima za sabo skoraj 20 let dela v banki in nekaj let v družinskem podjetju.Verjame, da lahko doprinese s svojim pogledom “od spodaj navzgor”.
