2014

Le v kratko porodniško in takoj nazaj v gledališče. In to je bila tudi edina prekinitev 50 letnega gledališkega ustvarjanje 'mame' Mladinskega gledališča Svoboda Trbovlje Nande Guček. Prekinili pa niso nobene sezone, že od leta 1964, ko se je vse začelo.

Mlada učiteljica, ki se je vrnila iz učiteljevanja v Beltincih in pričela delo na trboveljski šoli, je v Domu Svobode videla priložnost, da se zberejo in oživijo gledališki oder. Kot režiserka je zbrala igralce, igro in začelo se je z otroškimi predstavami.

Trboveljski gledališčniki so nastopali po vsej Sloveniji. Med nekdanjimi člani pa najdemo tudi znana imena – Laibachov Jani Novak, novinarka Kristina Hacin, voditeljica Tanja Bivic, novinarka Mateja Grošelj, umetnik Roman Uranjek in še mnogi drugi.

Kako se je vse skupaj začelo?

Začeli smo pred 50 leti z gledališkim krožkom na Cankarjevi šoli. Ker je bila blizu Svoboda, smo se preselili tja.  Tedanji predsednik Stane Šuštar nam je omogočil, da smo lahko v Svobodi vadili. Je pa bil aktiven še kino in smo morali paziti, kdaj lahko gremo na oder. Za odrom smo torej vadili in naskrivaj tudi gledali nekatere filme.

Isti ljudje, s katerimi sem takrat začela so še vedno aktivni pri gledališču. Prekinili nismo nobene sezone. Ko sem šla na porodniško, je za kratek čas, le toliko, da sem rodila, vskočila Rakova Gali.

Kdaj ste vi začeli z gledališčem?

V gledališče v Trbovljah sem prišla s 25 leti. V Svobodi je že prej delovalo gledališče, ki pa je končalo s svojim delom. No, pa če začnem že v otroštvu. Kot osnovnošolka sem igrala in nastopala. V Beltincih, kamor sem bila poslana učit, sem režirala doma, nastopali pa smo v sosednji vasi pod kozolcem. Ko sem prišla v Cankarjevo šolo smo imeli krožek in se nato preselili v Svobodo. Z vajami smo začeli kar v rezervni garderobi.

Trboveljčani oživeli več kot 130 gledaliških predstav.

Koliko predstav ste naredili na leto?

Vsako leto smo naredili eno otroško in eno za odrasle. Včasih tudi dve otroški. Vsega skupaj smo pripravili že več kot 130 predstav.

Letos Marjeta Dolinar pripravlja otroško igrico Zeleni deček. V njej igrajo mladi, novi člani. Upam, da nam uspe in bo izvedena še letos.

Ob visokem jubileju pripravljate celo serijo prireditev, verjetno pa bo na sporedu tudi glavni dogodek?

V marcu prihodnje leto bomo pripravili slavnostno akademijo. Zanjo je zadolžena Katarina Pajer Polh, naša dolgoletna članica. Povabili bomo nekdanje člane in vse, ki nas poznajo. Vse o akademiji boste izvedeli še pravi čas.

Dom Svobode je edino slovensko gledališče, kamor dobesedno posijejo sončni žarki.

Izmed 130 – katera je vaša najljubša predstava?

Med otroškimi je to zagotovo Obtoženi volk od Žarka Petana, za odrasle pa, Drevesa umirajo stoje in Jeklene Magnolije, ki smo jo pripravili ob polstoletju naše gledališke skupine.

Ali predstave zbirate sami ali skupaj z igralci?

Ko je konec sezone, grem v knjižnico, ponavadi v Hrastnik, zberem dramska dela in jih nato prebiram. Delo mi mora biti všeč, imeti mora dobro vsebino in biti aktualno. Nato razmislim, ali imam za igro primerne igralce. Glede igralcev se odločam sama in do sedaj mi je še vedno uspelo za vsakega člana najti primerno vlogo. Igralce zelo dobro poznam, večina jih je  namreč rasla z mano že od otroštva.

Ob štirideset letnici so izdali prvo knjigo, sedaj drugo. Tako, pravi Gučkova, bo zgodovina gledališča za vedno ostala nekje zabeležena.

Koliko članov trenutno šteje gledališka družina?

Trenutno je 40 članov. Število članov niha, ampak vedno nas je čez 30. Ko nekdo gre, vedno pride nekdo nov.

Kako društvo funkcionira? Kje dobite sredstva?

Mi smo sekcija kulturnega društva Svobode. Vsi vse delamo brezplačno in vsak član mora poravnati tudi članarino. Z zaslužkom od predstav, plačamo stroške v Domu Svobode in stroške gostovanj. Denar porabimo tudi za predstave, od scen do kostumov, itd. Vsako leto se za las prebijemo skozi.

Kako se je spreminjal čas v gledališču? Glede na recesijo, pa gospodarske težave … Ste to občutili?

Tega v gledališču ne čutimo. Vedno delamo z navdušenjem, entuziazmom.  Pa rečejo nekateri, danes je pa drugače. Denarja za kulturo nikoli ni bilo. Res pa je, da smo pri nekaterih imeli več razumevanja.  Danes so nekateri ljudje brez kulture, so neosveščeni. Ker jim je vse ostalo bolj pomembno od kulture. Je pa število naših gledalcev vedno zadovoljivo. Menim, da je recesija bolj v ljudeh samih, predvsem v tistih, ki se jim ne da delati. Priden človek vedno najde delo. Politika je kriva, da je tako kot je. In žal, tudi lokalna politika. Če prosiš župana, ki je bil nekaj časa tudi naš član in se z njim želiš pogovoriti o našem gledališču in ti reče, da nima časa, da bi se pogovarjal . Ah, … Tudi z novo oblastjo ne pričakujem veliko sprememb. Jaz dobro poznam ljudi, ki veliko govorijo in malo naredijo. Cenim ljudi, ki se pokažejo z rezultati svojega dela.

'Menim, da je recesija bolj v ljudeh samih, predvsem v tistih, ki se jim ne da delati.'

Kaj pripravljate v prihodnjem letu?

Jaz počasi končujem z režiranjem in mesto prepuščam mlajšim. Imam pa željo, da bi s članicami naredila recital Neže Maurer.