Uspešen Trboveljčan, ki se nikoli ni ustavil pred steno in kar obstal – tudi, ko se je soočil z večno diagnozo

Zasavske doline rojevajo zanimive in uspešne ljudi. To so ljudje, ki te doline nosijo v srcu, kjerkoli že so. Tako je ime Slavko Stošicki, ime, ki ga mnogi dobro poznajo. Nekateri z Radia Trbovlje, drugi iz Cementarne ali IBT Trbovlje. Zapriseženi humanitarec, pesnik, fotograf, bloger, zanimiv sogovornik … Prvi v Sloveniji je pridobil mednarodni certifikat in licenco za ocenjevalca vrednosti strojev in opreme. Letos pa je ob trboveljskem občinskem prazniku postal tudi častni občan Trbovelj.

Vsako priznanje prija, če ga pa še dobiš od rojstnega mesta pa ima verjetno prav poseben pomen?

Ob imenovanju za častnega občana Trbovelj sem v zahvalnem nagovoru dejal: “Ko odideš iz rodnega mesta, se čez čas vprašaš: koliko časa potrebuje um, da sprejme nov kraj in nov dom in koliko časa srce, da odide iz rodnega mesta?” S tem sem povedal, da sem odšel drugam, v kraj lepot in svetovnega slovesa, na Bled, o katerem je že Prešeren pisal »Ni ga lepšga kraja, kot je ta podoba raja«, pa vendar je vse drugače. Rojstno mesto me še vedno objema, ujet sem v življenje prejšnjega časa in ljudje so še vedno isti, v sebi nosijo ponos in iz oči jim sije toplina.

Prav to spoznanje ima v meni poseben pomen, posebno občutenje, in v sebi nosim zahvalo ljudem in mestu, ki mu pravim moja dolina.

Je v vas kaj trmastega, zasavskega?

Menim, da pri Zasavčanih in Trboveljčanih ne moremo govoriti le o trmi. Imamo tudi druge za nekatere posebne in cenjene lastnosti, ki nam jih zavidajo. Mednje štejem inovativnost, željo po znanju in ustvarjanju, zavzetost, vztrajnost. Lahko trdim, da so te lastnosti prepoznavne že od nekdaj v našem mestu.

V življenju imamo možnost tratiti čas za posedanje, neplodne razprave in tarnanje. Lahko pa imamo pogled usmerjen v prihodnost, v snovanje idej, preverjanje in uresničevanje zastavljenega.

Osebno sem vedno gledal naprej, bil nestrpen, če so se stvari odvijale prepočasi. Pri uresničevanju zamisli pa sem v primerih, da so se stvari zapletale vedno iskal druge poti, ki so vodile do cilja. Pri tem gre torej za iskanje rešitev in zavedanje, da je cilj vedno mogoče doseči. Govorim o tem, da sem lastnosti, ki so mi dane prevzel od mnogih od mene starejših Trboveljčanov.

Bi lahko rekli, da bi vaše življenje lahko razdelili na dve obdobji – pred boleznijo in sedaj?

Gledano s strani življenjske filozofije so stvari povsem identične. Imam bolezen, nisem pa bolan. Ko človek zboli, in slej ko prej smo vsi na tem, si mora odgovoriti na nekatera vprašanja. Med njimi je prav gotovo vprašanje, ali bo bolezen obvladovala mene ali bom bolezen obvladoval jaz. To je po mojem ključna odločitev.

O tem in pa o moji javni izpostavljenosti, da spregovorim o svoji bolezni, je bilo že veliko povedanega. V večini mi ljudje izražajo naklonjenost in priznavajo moj pogum. Osebno pa je moja odločitev temeljila na želji ozaveščati ljudi o Parkinsonovi bolezni. Pravočasna diagnoza pomeni tudi lažje obvladovanje te bolezni in trajnejšo kvaliteto življenja. Če pa primerjam svoje delo in življenje v preteklosti in sedanjostjo ni velikih razlik. Skoraj polovico svoje bolezni sem bil aktiven na svojem delovnem področju, na strokovnem ocenjevalskem področju, predavateljskih nalogah, v Lions organizaciji v Sloveniji in na mednarodnem področju. Po šestdesetih sem začutil, da nisem več v taki kondiciji kot v mlajših letih. Tako sem se odločil, da moram svoje obveznosti zmanjšati. Odložil sem funkcijo koordinatorja za razvoj Lions v Srbiji, zaprosil za prenehanje dela v Lions odboru za osrednjo in vzhodno Evropo, zmanjšal sem predavateljske obveznosti na Fakulteti v Mariboru, pa na Slovenskem inštitutu za revizijo in na Ministrstvu za pravosodje. Sem se pa usmeril v svoje drugo življenje, ki ga živim po horoskopu kot riba. Ribi namreč plavata v nasprotnih smereh in moja druga plat je umetniško izražanje.

Glede na to, da ste tudi umetniška duša, bi omenila vašo pesem Moja dolina. Kje in kako ste dobili inspiracijo zanjo?

V Trbovljah se je v nekem trenutku čas ustavil. Od zunaj sem gledal, da je gospodarska in družbena kriza naredila svoje in ljudje so bili apatični, brez idej in volje po spremembah, po razvoju in novem drugačnem življenju. Ob neki priložnosti pa me je Tine Lenarčič nagovoril z vprašanjem in hkrati izzval: »Zakaj ne pišeš pesmi o naši dolini, rudarjih in naši preteklosti?« Kmalu nato je nastala ta pesem. S pesmijo sem hotel spodbuditi to mrtvilo. Že v prvi kitici spomnim na revolucionarni duh mesta in zaključim s pozivom ljudem, da so ostali brez gumbnic za nageljne rdeče (simbolno). Vredno pa je omeniti tudi, da so tej pesmi sledile še druge kot npr. Rudar Drejc, Rudarji, Štrajk, itd. Nekaj teh je objavljenih v zadnji pesniški zbirki »Moja pesem ni le moja«.

Veliko fotografirate. Vaši priljubljeni motivi?

Sem krajinar. Všeč mi je narava, ki me vedno preseneti, vedno je nekaj drugače. Pri fotografskem sporočanju ne sledim le sporočilnosti krajine, saj se rad predam občutkom, svetlobi in trenutku časa. Moj pogled skozi fotokamero predstavlja krajino od Gorenjske do Dolenjske in Prekmurja do Obale. V njih odseva blejsko jezero v različnih časovnih obdobjih, dolina Soče, prekmurske ravnice, Kolpa, Zasavje in motivi Pirana do solin.

Igralka, prevajalka in režiserka Alenka Bole Vrabec je v eni svojih kritik o mojih fotografijah zapisala: “Pri Slavkovih fotografijah stopajo v ospredje podobe krajev in narave, ki vzbudijo v človeku popoln predah, so kot odklop, kot trenutek lepote, ki si jo privoščimo. Ob pogledu na fotografije se nam porodi želja, da človeka spravi od tehnoloških ugodij k naravi, k sobivanju z njo in k pristnosti doživljanja včasih že zakrnele biti.”

Nikoli se nisem ustavljal in stal pred problemom kot pred steno, kjer ne vidiš vrha, da bi jo preplezal.

 Kaj naredite takrat, ko vam v življenju nekaj ne gre?

Pogosto se zgodi, da stvari ne gredo tako kot bi si tega sami želeli. Naj navedeno ponazorim s tokom vode v naravi. Voda, potoček ali reka ima svojo pot, svoj cilj. Če pred njo postavimo oviro bo izbrala drugo najlažjo pot. Tako je tudi v življenju. Pri uresničevanju zamisli sem vedno iskal druge poti. Nikoli se nisem ustavljal in stal pred problemom kot pred steno, kjer ne vidiš vrha, da bi jo preplezal. Vedno sem ravnal po logiki potoka in reke. Ob tem pa sem spoznaval veliko novih ljudi, novih poslovnih parterjev in vedno so se ob tem pokazale nove priložnosti in nova sodelovanja.

Vam je kdaj uspelo slabo situacijo spremeniti v dobro?

Velikokrat. Na svojih poteh se ljudje srečujemo z različnimi situacijami, tudi slabimi. Lahko bi celo rekel, da imamo v življenju več slabih trenutkov kot dobrih. Umetnost pa je, kako slabo situacijo obiti ali jo spremeniti v dobro. Vsem nam se velikokrat dogodi kakšna nevšečnost ali dogodek, ki ga nismo pričakovali. Osebno si ob takem dogodku rečem, da je vse za nekaj dobro. In res je tako. Ob takih primerih začnemo gledati z drugačnimi očmi in drugega zornega kota na dogodek ali stvar, ki nas je presenetila. Nekoč sem načrtoval, da bomo software, ki smo ga izdelali, prodali državni agenciji, saj bi z njim lahko ocenjevali premoženje slovenskih družb skladno z uvedeno državno metodologijo lastninjenja. Na moje veliko presenečenje se za sodelovanje s tedanjo agencijo za privatizacijo nismo dogovorili. Projekt, ki smo ga razvijali več kot pol leta je obstal. Tedaj sem se spomnil, kako si voda utira strugo in iskal sam začel iskati druge poti. Začel sem vzpostavljati stike neposredno s slovenskimi družbami, ki so potrebovale naš produkt. Slabo situacijo sem spremenil v dobro, saj sem spremenil prvotni načrt. Pri tem pa ni prišlo le do prodaje programskega produkta podjetjem. Mimo pričakovanj sem spoznal številna podjetja, vodstva družb, njihove finančnike, razvojne inženirje in direktorje. To je pomenilo še večji in dolgoročnejši uspeh v poslovanju.

Želim povedati to, ko narediš nekaj drugače, ko ti nekaj ne gre in iščeš nove poti pretvoriš slabo situacijo v dobro. Takšen korak in razmišljanje je vodilo do uspeha.

V svojem bogatem in razgibanem življenju ste zagotovo srečali zanimive ljudi. Kdo je naredil na vas poseben vtis?

Ko govorimo o osebah in vtisih, govorimo pravzaprav o spominih na ljudi, dogodkih, ki so se zapisali v nas in tudi življenju. Govorimo o ljudeh, s katerimi smo in še vedno živimo, se srečujemo ali jih imamo na poseben način zapisane v srcu. Nedvomno je name naredila največji vtis maturantka po imenu Meta, ki je postala tudi moja žena. Zato bi najprej postavil v ospredje mojo družino, ki je v mojem življenju ustvarila nešteto prijetnih, zanimivih in toplih odnosov.